Ste eden od prostovoljcev, ki v teh časih kličejo starejše in osamljene. Ste že koga poklicali?

Ja. Mestna občina Ljubljana je povabila igralce Mestnega gledališče k dobrodelni akciji Pomoč prostovoljcev za starejše in z veseljem sem se odzval. Dobil sem zgolj ime in telefonsko številko, navodil pa ni bilo. Počutil sem se, kot da grem s prevezo čez oči na obisk k neznancu. 

Najprej sem imel občutek, da sem odveč in vsiljiv, kasneje pa mi je bilo lepo, ko me je žena gospoda, čigar številko sem dobil, poklicala kar sama od sebe. Pripovedovala mi je zgodbe, ob katerih sem obnemel in se čutil počaščenega, da jih je delila z mano. 

Je bilo težko začeti pogovor?

Na začetku sem bil vznemirjen kot pred kakšnim zmenkom, ampak sem vedel, da je najhujše, kar se mi lahko zgodi, da mi bodo zaloputnili vrata pred nosom. Ko smo s soigralci izmenjali izkušnje, se je izkazalo, da so se ljudje odzvali zelo različno. Najprej sem imel občutek, da sem odveč in vsiljiv, kasneje pa mi je bilo lepo, ko me je žena gospoda, čigar številko sem dobil, poklicala kar sama od sebe. Pripovedovala mi je zgodbe, ob katerih sem obnemel in se čutil počaščenega, da jih je delila z mano. 



Igralci imate sicer zelo natrpan urnik in tisti, s katerimi sem govorila v zadnjem času, so največkrat dejali, da so prvih nekaj dni karantene doživljali kot dobrodošlo olajšanje. Kako je bilo pri vas?

Prve dni sem bil zmeden. Skušal sem zaživeti to novo zgodbo, ki se mi je po eni strani zdela popolnoma fiktivna, po drugi strašljiva, po tretji pa oddaljena. Sprejemal sem jo zgolj z razumom, v ničemer je nisem občutil. Potem so prišli dnevi, ko sem si vzel čas za počitek. Sprva sem imel zaradi spremembe slabo vest. Počutil sem se nekoristnega. Takrat so mi pomagali ravno pogovori z najranljivejšimi.

Zdaj smo v osamitvi že mesec dni, kako vam je? Se strogo držite pravil?

Čas si skušam strukturirati. Želim početi stvari, ki jih običajno ne. Samoizolacija je prekinila proces z režiserjem Janom Krmeljem, pripravljali smo tekst mladega rezidenčnega avtorja Jerneja Potočana z naslovom Žalostinke. Glasbo je pisal Luka Ipavec in z režiserjem sta me nagovorila, da bi v predstavi, čeprav nimam nobenega predznanja, igral harmoniko. Z veseljem sem začel vaditi. In tako sem v samoizolacijo prišel s harmoniko in zdaj širim svoj repertoar. Začel sem tudi prevajati besedilo, ki me že dolgo vznemirja, a se prej nisem opogumil. Imam redne internetne šahovske seanse s tastom. Celo pečem. In ja, ostajam doma. 

Vas kdaj popade malodušje ali začutite stisko?

Na srečo nisem sam. Seveda so trenutki, ko začutim, da mi nesvoboda stiska prsni koš. Zdi se mi, da to najlažje premagujem z ustvarjalnostjo. Da se zaposlim in nekaj ustvarjam, pa čeprav včasih le tako, da spečem kruh. 



Predstav ni, snemanja so ustavljena, mnogi napovedujejo, da še dolgo ne bo prireditev z več kot sto ljudmi. Kako bo epidemija spremenila uživanje umetnosti? Se o tem pogovarjate tudi z igralskimi kolegi in direktorico MGL?

Seveda čutimo strahove, ki jih delimo med seboj. Kako naprej, kako nas v teh časih obravnava zdajšnja politika, na katero nimamo preveč lepih spominov, kako se bodo počutili gledalci ob koncu prepovedi, ko se bodo odpravljali v gledališče? 

Glasbeniki na primer zdaj prirejajo koncerte s kavča, kako bi se tega lahko lotili igralci?

Gledališča v tem času delijo svoj arhiv predstav, kar se mi zdi čudovita gesta. Nemogoče pa je, da bi to lahko nadomestilo bistvo gledališča. Videl sem tudi že znane predstave, odigrane v živo prek facebooka, kar pozdravljam kot eksperiment, vendar pa jih ni tako lahko prenesti v drug medij. Bolje bi bilo narediti povsem novo predstavo za prenos v živo na facebooku, ki bi zakonitosti in omejitve tega načina uporabila v svojo korist. Bomo videli, kdo bo prvi povabil na tako premiero.

Kako pa bodo ti nenavadni časi vplivali na vsebino umetnosti? Kakšne predstave, filme in serije bomo gledali čez leto ali dve?

Mislim, da bosta dve poti. Preživetvena, ki bo želela z lahkotnejšimi temami privabljati in podkupovati gledalca. In druga, ki bo želela pogledati času v obraz in se z njim soočiti. Brez sprenevedanja. Obe razumem, raje pa bi bil na drugi.

Strašljiva resničnost zahteva, da moraš stran od človeka, če ga imaš rad in ga spoštuješ. Čeprav razumem in to upoštevam, pa me je sram, ko to naredim. Zdi se mi prav in narobe hkrati. 

Mnogi pravijo, da se bomo spremenili tudi ljudje, da bomo spoznali, kako pomembna je človeška bližina, in ugotovili, da potrebujemo manj stvari. To verjamete tudi vi?

Strašljiva resničnost zahteva, da moraš stran od človeka, če ga imaš rad in ga spoštuješ. Čeprav razumem in to upoštevam, pa me je sram, ko to naredim. Zdi se mi prav in narobe hkrati. V tem času je veliko ljudi, ki so pristali v resnično nezavidljivem položaju, in srčno upam, da bomo kot družba solidarni in bomo znali poskrbeti za dostojanstvo vseh. 

Kaj vi zdaj najbolj pogrešate?

Pogrešam žogo. Šport. Pogrešam prijatelje, kolege, gledališče. Pogrešam morje. Veter.

Nedavno smo vas gledali v seriji V imenu ljudstva, ki je na TVS sledila težko pričakovanemu Jezeru. Vaša serija ni bila tako razvpita kot Jezero, a je navdušila gledalce. Kako ste jo videli vi?

Sam sem imel možnost, da sem nastopil v obeh, čeprav v Jezeru le za hip. Vesel sem, da se naša produkcija loteva zahtevnejših projektov, na to gledam z optimizmom. Presenetila me je tolikšna pozornost gledalcev serije V imenu ljudstva, ker smo kljub predanosti zaradi časovne podhranjenosti morali sprejeti veliko kompromisov. Ob ogledu se tega zavedam. In se učim. In si želim, da bi snemali naprej. Seriji sta dokaz, da so Slovenci željni ambiciozne slovenske produkcije.

Kaj vas je sicer čakalo, pa se je zdaj ustavilo?

Kot sem že dejal, smo se ustavili sredi študija Žalostink. To je andersonovski niz naključnih prizorov, ki odklepajo in nikoli ne odklenejo. S krasno ekipo sodelavcev, ki jih pogrešam, nameravamo začeto končati, vendar ne vemo ne ure ne dneva. Načrt dela, ki mi je bil dodeljen v gledališču, bo vsekakor doživel spremembe. Upam, da bomo čim prej našli ustrezne rešitve, in komaj čakam, da se lahko podam na novo raziskovanje. Na filmu ali v gledališču.