Italijanka Angelica Pagnelli: Veliko huje je, kot vidite pri poročilih

Iz samoizolacije svojega stanovanja v Milanu se ni premaknila že od konca februarja, zato smo z Angelico Pagnelli poklepetali preko videoklica, v pogovoru pa nam je zaupala, kakšno je ozračje pri naših sosedih, kako se spopada z življenjem med štirimi stenami in kakšni izzivi čakajo modno industrijo. 

V samoizolaciji ste že praktično od 23. februarja, še preden je Italija 6. marca odredila karanteno. Vaš poklic od vas sicer zahteva, da ste veliko na terenu, potujete in svetujete na dogodkih, sedaj pa že več kot en mesec delate od doma. Povejte nam, kako poteka vaše življenje sedaj, ko je vse postavljeno na glavo? 

Kot vsako leto sem tudi letos januarja naredila poslovne načrte in moj urnik je bil do konca leta videti že zelo zapolnjen. Spominjam se zadnjega dogodka, ki smo ga organizirali v Italiji 22. februarja, ko se še nismo zavedali resnosti situacije s koronavirusom, o katerem smo dotlej veliko slišali le iz Kitajske. V sklopu Milanskega tedna mode smo z eno izmed milanskih optik, s katero sodelujem, ta dan nič hudega sluteč pripravili modni dogodek, na katerem se je trlo ljudi, od modelov do povabljencev. A že ko sem se vrnila domov tistega večera, me je stisnilo pri srcu, kaj če je bila to napačna odločitev. Na tovrstnem dogodku je nemogoče, da se ne dotikaš z drugimi ljudmi, tudi objemali smo se veliko. Kaj če smo poskrbeli za širjenje virusa, sem se spraševala. To je botrovalo k moji odločitvi, da sem se naslednji dan zaprla v stanovanje, odpovedala vsa srečanja v restavracijah in se ven odpravila le za obisk trgovine ali sprehod, vsak dan namreč v samoti prehodim deset kilometrov.

No, 6. marca je nato italijanska vlada sprejela odločitev in ustavilo se je vse javno življenje. Moja mama, ki z mojo družino živi na jugu Italije, v Apuliji, me je pred tem še klicala, naj pridem k njim, preden bo prepozno, a sem zaradi njihove varnosti raje ostala sama v Milanu. Nisem vedela, ali sem okužena, ker se včasih simptomi ne pokažejo več dni, in seveda nisem hotela tvegati, da bi okužila koga od njih, sploh ker je mama nedavno prestala operacijo srca.

Včasih se ponoči zbudim, ker mi je vroče in se počutim stisnjeno v kot, to pripisujem temu klavstrofobičnemu občutku, ker smo že tako dolgo zaprti med štiri stene. Zunaj je vse tiho, nikogar ni na ulicah, čez dan slišiš samo ptičje petje, ponoči pa sirene reševalnih vozil. 

Od tedaj torej ostajam v stanovanju, niti v trgovino ne hodim več, čeprav je dovoljeno iti z dovolilnico in zaščitno opremo (masko, očali in rokavicami). A ko sem bila nazadnje, je bila izkušnja zelo neprijetna, ljudje namreč v vsej tej paniki sploh ne upoštevajo varnostne razdalje in se prerivajo. Imam srečo, da lahko sveže sadje in zelenjavo naročim kar na bližnji tržnici, kjer običajno kupujem in me poznajo, zdaj pa mi ju dostavijo. Dostava navadnih trgovin s hrano pa ne deluje ravno dobro. Naročil imajo toliko, da so čakalne vrste dolge tudi po več tednov, ko pa končno prideš na vrsto – zadnjič sem oddala naročilo sredi noči, ko večina ljudi spi in nekako najdeš luknjo – pa ne dobiš nujno tistega, kar si naročil. Jaz sem naročila vsega po malem, na koncu pa dobila 16 jogurtov in nič drugega. (smeh)

No, Italijani zelo radi in dobro kuhate, tako da vsaj s tem, kako se prehraniti sami doma, nimate toliko težav kot ljudje, tudi v Sloveniji se najdejo družine, ki ne kuhajo, ampak povečini kupujejo ali naročajo že pripravljeno hrano. Marsikje se soočajo s problemom, da se ljudje šele sedaj v karanteni učijo kuhati. 

Ne v Italiji, kuhanje je v naši krvi. To me še najmanj skrbi, kar sama najbolj pogrešam, je sveži zrak. Vajena sem vsak dan iti ven in to pogrešam. Včasih se ponoči zbudim, ker mi je vroče in se počutim stisnjeno v kot, to pripisujem temu klavstrofobičnemu občutku, ker smo že tako dolgo zaprti med štiri stene. Zunaj je vse tiho, nikogar ni na ulicah, čez dan slišiš samo ptičje petje, ponoči pa sirene reševalnih vozil.

Prav srhljivo. Predstavljam si, da to še poglobi občutek strahu, ki ga čutijo ljudje. Kako se spopadate s tem? 

Res je, zelo nas je strah. Na severu Italije smo ljudje povezani v tem občutku pa tudi v solidarnosti, denimo, ko ob 18. uri stopimo k oknu ali na balkone in zapojemo ter ko vsi naenkrat prižgejo luči na telefonih. Ne moreš si pomagati, da takrat na površje ne priplavajo solze.

Kako pa se drži zdravstvo? Je res tako hudo, kot beremo v medijih? 

Totalni kolaps. V bolnišnicah ni dovolj prostora za vse bolnike, zato sama zelo pazim, da se na noben način ne poškodujem. Ne želim si namreč tja zaradi kakšnega neumnega razloga, kot je denimo zlomljena noga zaradi rekreacije. Sin moje sodelavke je imel v tem času vnetje slepiča in je seveda moral nujno na operacijo. Povedala mi je, da je bilo grozno, zdravniki in osebje si zaslužijo vse pohvale, tako skrbni in profesionalni so, a grozljivo je, kakšno stanje vlada v bolnišnicah, pacienti na vsakem koraku. Veliko huje je, kot vidite pri poročilih.

Potem pa so tu še vedno ljudje, ki situacije ne jemljejo resno. Kršijo pravila in se obnašajo brezbrižno. Takšne Italijani zelo obsojamo. Brezbrižnost je nevidna, tako kot virus, a veliko bolj nevarna. 

Kaj vse se je v vašem življenju še spremenilo od izbruha virusa? 

Kar se tiče higiene se zame ni nič spremenilo, imam namreč srečo, da sem že po naravi kar malo obsedena s čistočo. Zlasti ko potujem, razkužujem vse po vrsti, od hotelske sobe do lastne prtljage, ko se vrnem domov, tudi na čevlje ne pozabim. Moji prijatelji so me vedno zbadali, da imam težave s tem, a zdaj se je moja praksa izkazala za zelo učinkovito.

Odkar sem v karanteni veliko več kuham. Ker prihajam z juga, znam sicer dobro kuhati, a vsa ta leta sem se bolj posvečala poslu in karieri, zato sem skuhala kaj na hitro ali hodila v restavracije. Zdaj si lahko končno vzamem čas in se resnično posvetim dobri hrani. Edina slabost je, da ne morem za mizo povabiti družine in prijateljev. Spijem pa z njimi kavico, ko jo objavim na Instagramu. (smeh)

Moje mnenje je, da moramo zdaj pokazati iznajdljivost in nadaljevati z delom, četudi na druge načine. Kdor se bo ustavil sedaj, bo za vedno zaprl svoja vrata. 

Kako pa je virus vplival na vaše delo? 

Preusmerilo se je na druge platforme. Če sem prej svetovala na terenu, optikom v njihovih trgovinah in strankam na dogodkih, sedaj vse počnemo preko spleta. Med poslovnimi strankami sem izgubila samo eno, ki se je že takoj po izbruhu pandemije v Italiji prestrašila in pričela odpovedovati vse načrte, ostali pa so ugotovili, da v teh negotovih časi še bolj potrebujejo mojo pomoč. Pripravila sem namreč strategijo, kako se morajo optiki prilagoditi razmeram.

Kot ponudniki medicinskih pripomočkov, je pametno, da še vedno nudijo storitve, a morajo biti bolj pazljivi. Svetujem jim, da so odprti krajši čas, da stranke pozovejo, naj svoj obisk predhodno najavijo in je tako v trgovini naenkrat prisotna le ena stranka in največ dva zaposlena. Med svetovanjem morajo ves čas uporabljati zaščitno opremo in temeljito razkuževati površine in razstavljene izdelke. Smiselno je tudi, da v tem času ljudem ponudijo tipe očal, ki bolj zaobjamejo obraz in nudijo več fizične zaščite.

Poleg svetovanja se trenutno ukvarjam tudi z napovedjo modnih trendov za naslednjo sezono, torej jesen in zimo. 

Torej modna industrija ne počiva? Se ni bati, da bo gospodarska kriza, ki jo virus že povzroča, udarila tudi tukaj? 

Moje mnenje je, da moramo zdaj pokazati iznajdljivost in nadaljevati z delom, četudi na druge načine. Kdor se bo ustavil sedaj, bo za vedno zaprl svoja vrata.

Omenili ste, da je smiselno izbrati očala, ki bolj zaščitijo obraz, pravo nasprotje mikro trenda torej, ki smo ga bili vajeni zadnjih nekaj sezon. Ima strah pred virusom moč, da narekuje nove trende? Bo v luči te katastrofe moda v prihodnje služila tudi zaščiti? 

Z idejo maske so se oblikovalci in stilisti že poigravali v preteklih sezonah. Zanimivo je prav v Italiji že pred izbruhom virusa zaslovela pevka Myss Keta, katere zaščitni znak sta maska in velika sončna očala. Tudi na nekaterih modnih revijah sem zasledila maske, še preden je virus izbruhnil na Kitajskem. Kot nekakšna prerokba. A to, kar se dogaja zdaj, bo v modi na globalni ravni vidno šele leta 2022. Tako dolgo namreč traja, da ideja preraste v trend. 

Ne morete stilisti pospešiti tega procesa? 

Menim, da imajo optiki zdaj odlično priložnost, da prodajo očala, ki bolj pokrijejo obraz. Najbolj pomembno pa se mi zdi, da v tem trenutku javnosti ponudijo uporabne informacije glede skrbi za očala in zdravje. Ljudje imajo veliko vprašanj, med drugim tudi povsem preprosta, kako pravilno razkužiti očala potem, ko pridejo iz trgovine, in prav z odzivanjem na to imam trenutno največ dela.

Kako pa vidite bližnjo prihodnost? Mislite, da se bodo naša življenja sploh vrnila v ustaljene tirnice? Bo stanje v Italiji sploh še kdaj takšno kot pred krizo? 

Sem zelo optimistična in situacijo, s katero se spopadamo, vidim kot priložnost, da se iz nje nekaj naučimo. V mojem poklicu se je že pokazalo, da se stranke name obračajo po pomoč in nasvet, kako ravnati sedaj, na kar sem zelo ponosna, ker to pomeni, da delam dobro in da me še vedno potrebujejo.

Kar se tiče vrnitve nazaj v normalo pa, mislim, da se to ne bo zgodilo pred majem. Takrat bomo verjetno že lahko šli iz stanovanj, a še vedno bomo zelo previdni in prestrašeni. Morda bomo z junijem postali nekoliko bolj pogumni, a vsekakor nas čaka čudno poletje. Gotovo bomo veliko delali, da nadoknadimo zamujeno, hkrati pa mislim, da bodo ljudje letos počitnikovali kar v svojih domovinah in s tem podprli lokalno gospodarstvo.

In morda se septembra že vrne optimizem in se stvari pričnejo odvijati kot prej. Vsekakor bodo tisti, ki bodo prebrodili to krizo, uspešni tudi po njej. Prepričana sem, da nas prihodnje leto čaka najboljše. A ta virus je nepredvidljiv, strokovnjaki napovedujejo, da se utegne vrniti, zato moramo biti fleksibilni in pripravljeni na vse.

Nekaj dobrega se bo izcimilo iz vsega tega, boste videli. Če nič drugega, si bomo vsaj bolj dosledno umivali roke in skrbeli za higieno. Nekaterim to ne bi škodilo. 

Pred izbruhom koronavirusa ste načrtovali tudi obisk v Sloveniji. Kot že nekaj let doslej bi v ljubljanski Optiki Mali na spomladanskem modnem dogodku nudili stilsko svetovanje glede prave izbire očal. Sedaj so ti načrti najbrž splavali po vodi? 

Dogodek smo načrtovali v maju in tudi če takrat zaradi pandemije še ne bo mogoče, da ga izpeljemo, bomo srečanje prestavili. Prepričana sem namreč, da bodo takšni dogodki dobrodošli, ko se enkrat izvlečemo iz te godlje. Ljudje pogrešamo življenje, pogrešamo objeme, pogrešamo zabavo, pogrešamo modo in po virusu bomo potrebovali veliko lepega. 

Če smo zdaj v karanteni od jutra do večera v pižamah in trenirkah, bo gotovo prijalo, ko se bomo spet uredili in morda še z večjim veseljem ter drznostjo oblekli kaj posebnega. 

Nekaj dobrega se bo izcimilo iz vsega tega, boste videli. Če nič drugega, si bomo vsaj bolj dosledno umivali roke in skrbeli za higieno. Nekaterim to ne bi škodilo. (smeh)