Irena Mihelj: Veste, jaz sem se odločila za samostojno življenje

Zaljubljena v Norveško

V Norveško in norveški jezik, ki ji, kot pravi, zveni zelo mehko in melodično, se je zaljubila že v puberteti. »Bilo je, kot bi me začaral. Že takrat sem se ga hotela naučiti, a je bilo to seveda zelo težko, ker sem slepa. Potem ko sem usvojila osnove jezika, sem s pomočjo tedanje ambasade v Ljubljani postala članica Knjižnice za slepe na Norveškem. Tako sem poskušala prebrati in poslušati čim več knjig, ki so namenjene slepim,« se spominja Irena Mihelj. 

Nekateri se raje zaprejo v kot in mislijo, da bodo šle stvari nekako mimo njih. Toda škoda je tako zapraviti življenje, ker imamo eno samo. In mene je moje naučilo, da če sama ne bom kaj storila in se za nekaj ne bom potrudila, tega preprosto ne bom imela. Ne morem se zanašati na druge. 

Braillova pisava zavzame na papirju ogromno prostora, zato si jih ni želela izposojati in jih nato pošiljati nazaj na Norveško; raje se je odločila za izposojo zvočnih knjig. Če verjamete ali ne, toda njena domača zbirka danes šteje že 1800 takšnih primerkov na zgoščenkah. »Ko sem se norveškega jezika naučila, sem dolgo čakala na knjigo, ki bi me tako pritegnila, da bi jo hotela prevesti. Ko sem leta 2015 po radijskem prenosu spremljala Tour de France, sem med drugim ujela podatek, da je norveški pisatelj Kurt Aust napisal knjigo o zakulisju dirke. Pisatelja so takrat gostili v studiu, jaz pa sem si jo takoj zatem izposodila v zvočni tehniki. Med poslušanjem me je spreletelo, da sem končno našla knjigo, ki si jo resnično želim prevesti. Iz zvočne tehnike je ni enostavno prevesti, zato sem se odločila, da si jo izposodim v braillovi pisavi. Knjižnica za slepe na Norveškem ima v nasprotju z večino drugih knjižnic pravilo, da knjigo za vsakega slepega, ki si jo želi izposoditi, natisne v mehki vezavi. Tako sem Austovo knjigo pravzaprav dobila v last. Po štirih oziroma petih mesecih priprav sem se prevajanja Mrtvega teka lotila 8. februarja 2016 in ga v grobi obliki končala v dveh mesecih, 7. aprila. Nato sem kriminalni roman oddala še v lekturo, potem pa se je začelo mučno delo iskanja založbe, ki bi ga bila pripravljena izdati. Še danes pravim, da je bilo prevajanje povsem preprosto v primerjavi z iskanjem založbe, a resnično sem si želela, da bi Slovenci to knjigo prebrali. Bolj ko sem se poglabljala v način razmišljanja glavnega junaka, več podobnosti med Slovenijo in Norveško sem našla,« pravi Irena Mihelj.

Za prevod niti centa

Tisti, ki jim je svoj prevod knjige poslala v branje, so bili navdušeni. Med njimi je bil tudi predsednik Zveze slepih in slabovidnih Slovenije Matej Žnuderl; z njegovo pomočjo in pomočjo Mitje Čandra, direktorja založbe Beletrina, je knjiga nekoliko drugačnega žanra, ki jih omenjena založba sicer izdaja, vendarle prišla med slovenske bralce. »Žal je z založbami pri nas tako kot z večino delodajalcev: če pošljete prošnjo delodajalcu ali založbi, se nobenemu ne bo zdelo smiselno, niti da bi vam odgovoril. Ko človek, ki prevede knjigo, zanjo išče založbo, je v zelo podrejenem položaju: če vas založba prosi, da zanjo nekaj prevedete, vam bo za prevod tudi nekaj plačala. Če pa vi kot prevajalec iščete založbo, ki bi knjigo izdala – čeprav ste se potrudili in jo prevedli –, za prevod ne dobite niti centa. Jaz sem v prevajanje vložila kakšnih dvesto ur in ni mi žal. Upam, da bo Mrtvi tek prebralo čim več ljudi. Knjiga je zelo aktualna, ker govori o športnih stavah, podkupovanju in dopingu, ne vsebuje pa krvavega kriminala, ki je postal tako popularen, tudi v skandinavski literaturi,« poudarja Irena, ki je na Norveškem tudi osebno spoznala avtorja kriminalnega romana Kurta Austa. »Pisatelj je zelo ponosen name, saj je moj prevod prvi prevod te knjige v kateri koli drug tuji jezik,« zadovoljno pove sogovornica. Ali se bo v prihodnje lotila novih prevodov iz norveščine v slovenščino, v tem trenutku še ne ve. »Zastonj tega najbrž ne bom več počela. Ne more pa nihče reči, da norveškega jezika ne obvladam,« zatrjuje.

Mislim, da se ljudje slepote tako bojijo, da se pred njo zapirajo, ker jih je strah. A če bi bila sama še gluha, bi vseeno poskrbela za to, da bi nekako komunicirala s svetom. Vse je odvisno od tega, kako pogumen si in kako se spoprijemaš z omejitvami, ki jih imaš. 

»Vi ste popolnoma neperspektiven kader«

Že 14 let živi od socialne podpore. »Ko sem končala fakulteto, so mi na zavodu za zaposlovanje rekli, da sem popolnoma neperspektiven kader. Ko sem se naučila še norveščine, so mi rekli isto: 'Ja kaj ste se šli pa tega jezika učit? Zakaj se niste raje odločili za katerega od svetovnih jezikov, angleščine, nemščine, italijanščine, španščine, francoščine?' Toda koliko ljudi v Sloveniji sploh zna govoriti norveško? In po drugi strani je pri nas veliko ljudi, ki znajo svetovne jezike, a so vseeno brezposelni,« razmišlja. Kot dodaja, stvari, ki jih v življenju počne, od nje zahtevajo veliko truda in energije, pot do cilja pa ni vedno enostavna. A vanjo ji nikoli ni bilo težko vložiti toliko časa, potrpežljivosti in volje. Kar pol leta je, denimo, trajalo, da si je sama spletla kostim s tipičnim norveškim vzorcem. Nanj je ponosna še danes. »Že kot otrok nisem hotela biti številka, ampak jaz, nekdo. To se mogoče zdi malce egoistično, a ne morem pomagati, takšna pač sem.« V Sloveniji se velikokrat ne zmore znebiti občutka, da se ljudje bojijo drugačnosti in da je slepota pri nas še vedno velik tabu. »Ko smo v Novi Gorici delili zgibanke o slepoti, je marsikdo rekel, da imajo veliko drugih zdravstvenih težav že sami in da zloženke in slepote zato ne potrebujejo. Po drugi strani se mi, ko hodim skupaj s psom Biskom (bisk v norveščini pomeni kuža), dogaja, da bi vsi radi psa pobožali, ker ima lep pogled in ker deluje prijazno. Da o celem kupu lastnikov psov, ki pridejo zraven in rečejo, da se bo njihov pes le malce povohal z mojim, niti ne govorim. Toda moj pes je v službi! Zato sem v takšnih primerih kar malce osorna in nesramna. Ljudje se sploh ne zavedajo, da je od mojega psa odvisna moja varnost, ko hodim v prometu. Kaj naj rečem? Mislim, da se ljudje slepote tako bojijo, da se pred njo zapirajo, ker jih je strah. A če bi bila sama še gluha, bi vseeno poskrbela za to, da bi nekako komunicirala s svetom. Vse je odvisno od tega, kako pogumen si in kako se spoprijemaš z omejitvami, ki jih imaš. Nekateri se raje zaprejo v kot in mislijo, da bodo šle stvari nekako mimo njih. Toda škoda je tako zapraviti življenje, ker imamo eno samo. In mene je moje naučilo, da če sama ne bom kaj storila in se za nekaj ne bom potrudila, tega preprosto ne bom imela. Ne morem se zanašati na druge. V današnjem času ti ni nihče dolžan nič. Ko se boš sam potrudil nekaj narediti, bo tudi okolica odprla oči in ti poskusila pomagati. Res pa je, da pri nas glede slepote vlada ogromna neozaveščenost.«

Ko ti podarijo leto lepega življenja

V šempetrski bolnišnici še ni bilo ultrazvoka, ko je bila njena mama noseča, zato so jo odpeljali na pregled v sosednjo Gorico, v Italijo. »Ko so ugotovili, da se plodovnica suši in da plod ne dobiva več hrane, so se odločili, da morajo rešiti mamo, ker bi plod zaradi podhranjenosti lahko umrl, mamo pa bi kap. Mama se je zato odločila za takojšnji carski rez; jaz sem ob porodu tehtala le 830 gramov. V Šempetru takrat niso imeli tako majhnega inkubatorja, zato so me z rešilcem odpeljali v Ljubljano. Kakšna je bila tedanja komunikacija, ne vem; mama, ki je rodila v petek, je šele v ponedeljek izvedela, da je rodila punčko in da je ta preživela. Jaz sem bila nato dva meseca v inkubatorju v Ljubljani, kjer so mi verjetno dali preveč kisika. Ko sem imela nekaj več kot dva kilograma, so me peljali domov, mama pa je v naslednjih dveh mesecih ugotovila, da z očmi čudno mežikam. Ponovno so me odpeljali v Ljubljano, kjer so ugotovili, da imam prevelik očesni pritisk. Zaradi tega se je pojavila zelena mrena in mi uničila vidna živca: najprej na desnem in nato še na levem očesu. Potem so me peljali domov. Do leta in pol so me morali starši voziti na preglede v Šempeter vsake tri tedne, kjer so rekli, da bi me sicer operirali, a da sem premajhna in da moram počakati do tretjega leta. Starši so kot ubogljivi slovenski starši čakali, da sem dopolnila to starost, in me znova peljali v Šempeter; a tam so jih takrat vprašali, kje so bili do tedaj in kaj so čakali tako dolgo, ker sem bila za operacijo zdaj prevelika. Tako sem ostala slepa.«

Od otroštva so mi starši vcepljali v glavo, da bom, ker sem slepa, vedno breme. Govorili so mi tudi, da ne bom nikoli samostojna. Jaz pa sem malo trmasta in se borim proti takšnim stvarem. Vedno si pravim: če so drugi zmogli, zakaj jaz ne bi. 

Irena gre v internat

Potem so jo poslali v internat v Ljubljano, kjer je obiskovala malo in osnovno šolo ter se naučila marsičesa uporabnega za vsakodnevno življenje. Šolanje je nadaljevala na škofijski gimnaziji v Vipavi, za kar je hvaležna še danes. »Takrat je bila to še majhna šola in se ni bilo treba seliti iz učilnice v učilnico, kar je bilo zame zelo praktično. Bila sem prva slepa maturantka v Sloveniji in se odločila za študij zgodovine in teologije. Študij sem končala leta 2004, ker sem se vmes spopadala še z nekaj osebnimi krizami,« priznava Irena Mihelj. Norveščine se je začela učiti leta 2002, leto pozneje je spoznala norveško športno novinarko Mette Bugge, ki je, kot pravi, imela veliko vere in zaupanja vanjo. »Prav ona se je leta 2006 odločila, da bi mi rada podarila leto lepega življenja. Povabila me je na Norveško in mi plačala leto šolanja na visoki ljudski šoli; gre za vrsto šole, ki je pri nas ne poznamo. Je enoletna in na njej dijaki ali študentje razvijajo svoje hobije ali izpopolnjujejo znanje. Jaz sem se učila norveščine, sicer pa je namenjena vsem, ki si želijo vzeti leto odmora, preden gredo študirat, ali tistim, ki si želijo šolanje podaljšati še za leto, preden gredo v službo. Ob koncu šolanja leta 2007 sem opravljala izpit iz norveščine za tiste, ki se tu želijo zaposliti. Pisno sem sicer dosegla 200 od 700 točk, ustno pa 500 od 700 točk; tolikšno ustno znanje se na Norveškem zahteva za tiste, ki se želijo tu zaposliti kot zdravniki.«

Huda depresija

Po vrnitvi domov je doživela hudo osebno depresijo in pristala na antidepresivih. »Želela in sanjala sem, da bi se odselila na svoje, v svoje stanovanje. A ker nisem imela službe, s tem ni bilo nič. Najprej sem zaprosila za neprofitno stanovanje v Ljubljani, a so me zavrnili, da nimam možnosti, ker nisem invalidka na invalidskem vozičku. Potem sem za stanovanje zaprosila v ajdovski občini, kjer so leta 2009 objavili razpis za oddajo neprofitnih stanovanj v najem, in se uvrstila na seznam. Leta 2010 je bila občina Ajdovščina najbrž edina v Sloveniji, ki je popolnoma sprostila listo čakajočih na neprofitna stanovanja. Tako sem se preselila na svoje. Še preden sem imela stanovanje opremljeno, sem zaprosila za psa vodnika, o čemer sem vedno sanjala. Vedela sem, da mi bo pomagal; a da mi bo toliko pomagal, nisem vedela,« priznava Irena Mihelj. Z njegovo pomočjo v obliki rednih sprehodov je shujšala za dvajset kilogramov, njena konfekcijska številka se je z velikosti 48–52 zmanjšala na 40–44. »Ker sem bolj samotarske narave, je zame zelo dobro, da imam Biska,« pravi.

Moj naslednji izziv je, da bom psa nekoč sama strigla. Mogoče res ne morem voziti avta ali letala, a če sem si spletla kostim, bom tudi njega ostrigla. 

Sem res breme?

»Od otroštva so mi starši vcepljali v glavo, da bom, ker sem slepa, vedno breme. Govorili so mi tudi, da ne bom nikoli samostojna. Jaz pa sem malo trmasta in se borim proti takšnim stvarem. Vedno si pravim: če so drugi zmogli, zakaj jaz ne bi. Tudi pri Biskovem šolanju je bilo tako. Trenerja sem spraševala, kako naj psa naučim, da bo za mano pobiral palico za slepe, če mi bo padla na tla in se odkotalila. Rekel mi je, da bom potrebovala veliko časa, da bom psa tega naučila. Danes Bisk pobira tudi ključe, očala, kvačko, celo šivanko.«

Moj dragi Bisk

Zdaj osemletni Bisk, za katerega ima njegova lastnica le lepe besede, saj je v zadnjih letih postal njene oči, je hud alergik, lani pa je bil operiran zaradi tumorja in dobil diagnozo »začetna artroza«. Če bo šlo vse po sreči, bo črni labradorec čez leto in pol dobil naslednika, velikega kodra Nilsa. Šolanje za psa vodnika namreč traja od šest do osem mesecev, potem ko že dopolni eno leto. Nils, ki ima zdaj skoraj štiri mesece, bo tako prvi veliki koder v Sloveniji, ki bo opravljal poslanstvo psa vodnika, saj v ta namen pri nas šolajo predvsem labradorce. Da je kaj takega mogoče, se je Irena Mihelj prepričala v Avstriji in seveda na Norveškem. »Moj naslednji izziv je, da bom Nilsa nekoč sama strigla. Mogoče res ne morem voziti avta ali letala, a če sem si spletla kostim, bom tudi njega ostrigla,« je prepričana. »Veste, jaz sem se odločila za samostojno življenje. Za življenje, ob koncu katerega bom lahko rekla, da sem nekaj dosegla,« poudari. Ne dvomim, da ji ne bo uspelo. 

*Za pomoč pri fotografiranju se zahvaljujemo vizažistki Saneli Jezdimirović, ki je Ireno Mihelj naličila, in Optiki Mali, ki je za potrebe snemanja posodila sončna očala Ray-Ban.