Se danes ženske v težavah hitreje odpravijo po pomoč?

Izkušnje in raziskave kažejo, da danes mlajše osebe poiščejo pomoč že pri prvih znakih inkontinence, medtem ko starejše povečini z obiskom zdravnika odlašajo in se ponjo zatečejo šele, ko je res hudo. Tudi to pa se spreminja, saj je med njimi vse več pogumnih. Na splošno smo vse bolj ozaveščeni, o težavah urinske inkontinence se čedalje več govori. Ko sem pred leti opozorila, da je pri športnicah, ki trenirajo trampolin in še niso rodile, odstotek tveganja urinske inkontinence lahko celo 80-odstoten, so me malodane sežgali na grmadi. Pozabljamo, da urinska inkontinenca izjemno negativno vpliva na kakovost življenja. Pogosto je pospremljena tudi z depresijo, saj zdravstveno stanje onemogoča običajno druženje. Ves dan tistih, ki trpijo zaradi njegovih posledic, se vrti samo okoli mehurja; gibljejo se le tam, kjer so stranišča blizu, potovanja načrtujejo z rednimi postanki. Neredko se odrečejo tudi telesni dejavnosti, čeprav je nedejavnost silno pomemben dejavnik tveganja pri razvoju številnih kroničnih nenalezljivih bolezni. Začarani krog torej.

Zgodi se, da denimo 13-letna deklica že desetletje trpi zaradi astme. Ker nenehno kašlja, s tem kronično povečuje pritisk v trebušni votlini. Medenično dno nekaj časa še vzdrži pritisk, potem pa strukture popustijo. Med mladimi pacientkami je prav tako veliko športnic, ki trenirajo gimnastiko, odbojko.   

Kako rešujete težave svojih pacientov?

Po mednarodnih priporočilih za zdravljenje urinske inkontinence morajo biti pacienti najprej deležni konzervativne obravnave, ki vključuje tudi fizioterapijo. Šele nato pridejo na vrsto bolj intenzivni postopki, morda celo operacije. Pri zelo hudi inkontinenci fizioterapija ne dosega rezultatov, a pri vseh drugih je izjemno učinkovita. Ko nas pacient prvič obišče, naredimo najprej zelo natančno anamnezo. Ugotoviti moramo vrsto inkontinence, od tega je namreč odvisna vrsta terapije. Ko ugotavljamo anamnezo, ki običajno traja okoli pol ure, izvemo ogromno o navadah pacientov. Če imam na primer pred sabo žensko, ki mi odgovori, da gre na stranišče petnajstkrat dnevno, moram nemudoma delovati zdravstvenovzgojno in jo obvestiti, da je to preveč. Če omeni, da na dan popije pet kav in zaužije veliko citrusov, omenim možnost, da bi količino obojega zmanjšala. Vse to so ukrepi za zdrav življenjski slog, ki vključujejo prilagoditev oziroma spremembo vrste in količine tekočine, ki jo zaužijejo dnevno, prehrano, telesno dejavnost (povečuje pritisk v trebušni votlini?), zmanjšanje prevelike telesne teže, ki je ključna pri reševanju težav, preprečevanje zaprtja in čezmernega napenjanja na straniščni školjki in vaje za mišice medeničnega dna. Ko je anamneza opravljena, lahko postavimo fizioterapevtsko diagnozo; povemo torej, ali govorimo o stresni, urgentni ali mešani urinski inkontinenci, ki je kombinacija obeh. Da pa bi bila predpisana terapija učinkovita, mora pregled vsebovati tudi preverjanje učinkovitosti vaginalnih in rektalnih mišic, mišic medeničnega dna. Brez tega prave terapije ni mogoče ustvariti. Poudariti moram, da k meni ne pridejo samo ženske, temveč tudi moški, ki trpijo zaradi urinske inkontinence, povezane s težavami prostate. Čedalje več je otrok.

Kako to?

Tudi otroci lahko trpijo za posledicami stresne ali urinske inkontinence. Večina motenj je pri njih pridobljena; morda gre za posledice slabih navad, ki se z leti poslabšujejo, mnogo pa je tudi primerov, ko je škoda že narejena. Zgodi se, da denimo 13-letna deklica že desetletje trpi zaradi astme. Ker nenehno kašlja, s tem kronično povečuje pritisk v trebušni votlini. Medenično dno nekaj časa še vzdrži pritisk, potem pa strukture popustijo. Med mladimi pacientkami je prav tako veliko športnic, ki trenirajo gimnastiko, odbojko.



Vaj za mišice medeničnega dna pogosto ne delamo prav, čeprav mislimo, da jih odlično obvladamo. Kaj delamo narobe?

Ugotavljamo, da kar tretjina žensk, ki je prejela tako pisna kot ustna navodila, mišic medeničnega dna ne zna pravilno aktivirati. Pogosto se celo zgodi, da med vadbo pritiskajo na mišice tako, kot da bi želele odvajati blato, kar ustvarja samo še dodaten pritisk nanje. Protokol za izvajanje pravilne vadbe izberemo glede na kondicijo mišic. Če so šibke, jo delamo v ležečih položajih, če so močnejše, pa v vertikalnem, ki dodaja vpliv gravitacije in težo notranjih organov. Kako pravilno narediti vaje? Predstavljajte si, kot da bi želeli sočasno stisniti sečnico, ženska tudi nožnico, in zadnjik in potem ta stisk potegniti še navzgor proti glavi. Nato stisk zadržujte od šest do osem sekund, spustite za ravno toliko časa, nato ponovite desetkrat zapored. Izjemno pomembno je, da je vsak stisk maksimalen, da potegnete iz sebe največ, kot lahko. Pogosto ljudje delajo napako, da med hojo po cesti malce stiskajo mišice. To ni nič. Rezultate dosežemo le, če vaje izvajamo zbrano in natančno. Pol leta 30 ali 50 stiskov dnevno je treba, da se razvije mišična masa, ki jo nato vzdržujemo tako, da trikrat tedensko trikrat dnevno desetkrat zapovrstjo naredimo vaje. Po prvi fazi grajenja mase mišic medeničnega dna dodamo še hitre stiske. Se pravi: v trenutku, ko stisnemo mišice tako, kot smo opisali prej, stisk še trikrat hitro okrepimo, nato spustimo. Naredimo pet običajnih vadb in pet teh, pri katerih stisk zadržujemo, in dodamo še tri maksimalne stiske z večjo hitrostjo.

Na začetku ste omenili trampolin. Kaj pa šport? Je lahko nevaren?

Šport je za zdravje ključen. Opažam pa, da je velika napaka, ki jo delajo športnice, ta, da pozabljajo na mišice medeničnega dna. Vemo, da imajo tiste, ki se redno, vsakodnevno ukvarjajo z visokointenzivnimi športi, večji odstotek tveganja za urinsko inkontinenco. Telesne dejavnosti nikakor ne smemo prepovedati, a menim, da bi morali trenerji, inštruktorji fitnesa, športni pedagogi v vadbo nujno vnesti tudi vadbo za krepitev mišic medeničnega dna.