Ko bi vi vedeli, kako pogosto slišim besede bledega para nasproti mene, ko sedita zgrbljena na kavču, nesrečna, lepa, obupana in vseeno z iskrico upanja in poguma, saj sta se končno odločila za korak, da se odpreta pred neznano osebo, strokovnjakom. Te besede so: »Nama je kar v redu, imava stanovanje, oba solidno plačo, otrok je v redu, priden, midva pa nekako shajava.« No, in ker je takšno moje delo, povrtam vanju, zakaj sta torej pri meni, če »nekako shajata«.

Sva v redu, a nesrečna

Po spogledovanju, kdo bo prvi odgovoril in se opogumil, izvem, da je njun odnos na videz v redu, a sta spoznala, da sta nesrečna. Ko ju pozorno poslušam, ugotavljam, da nikoli nista uporabila besede »srečna«, vedno v nikalni obliki. Živita v funkcionalnem praznem odnosu. Čustveno oba potrdita, da se imata rada, ne lažeta si, ne varata, vsak dan po službi prideta domov, na izlete gresta vedno skupaj, a vakuum se širi okoli njiju. Vedno bolj sta se začela zavedati, da sta prazna, naveličana rutine, zdolgočasena, nič se jima ne dogaja. Še kadar se dobita s prijatelji, torej še z dvema paroma, se na začetku srečanja še pretvarjajo, da so vsi srečni, a sčasoma privre na dan nezadovoljstvo ne samo našega para, temveč tudi prijateljev, ki so v podobnem stanju.

Preberite še: Če nekoga ljubiš, mu to povej

Prazen odnos

Naš par ima otroka, ki ima diagnozo hiperaktivnosti z motnjami koncentracije. Nekako nimata srca, da bi šla narazen, ker ju otrok res veliko potrebuje, zato sta se odločila poskusiti vse, da praznino spet napolnita z vsebino. Ko ju povprašam, s kakšno vsebino, se nemočno spogledata. Nimata pojma, kako, vesta le, da tako ne gre več. Pri živem telesu, umu in srcu umirata na obroke, a k sreči jima je vseeno kapnilo, da si takšnega odnosa ne želita. Prvič po dolgih letih zakona sta se odločila, da poiščeta nekoga nevtralnega, ki ima veliko izkušenj s podobnimi partnerskimi izzivi, in najdeta primerno strategijo, kako na novo oblikovati odnos.

Res je to prvi korak: ozavestiti, da smo v praznem odnosu. Ja, navzven so srečna družinica, onadva se kdaj tudi za roke držita, se objameta, še zlasti kadar vesta, da ju otrok opazuje. A to ne pomeni, da imata razčiščena nesoglasja, zamere, ki se lahko vlečejo od začetka. Ko ju povprašam, ali sta se kdaj res iskreno pogovorila o sebi, o zvezi, hkrati odkimata. »Ne, nikoli se nisva pogovarjala o naju. Nekako nisva prišla na vrsto. Niti nisva vedela, kako se tega lotiti, in sva odlašala, leta so pa tekla.«

Živela sta vsak v svojem prepričanju in svetu, v katerega drugi partner ni imel vstopa. Ja, sta sodelovala, brez težav sta se dogovarjala o skupnem načrtovanju počitnic, kdaj bodo šli v trgovino, kdaj h kateremu od starih staršev na nedeljsko kosilo. To je bilo to. Pogovorila sta se tudi o tem, da bi prodala stari avto in od sestrične kupila malo rabljenega novejšega.



Pogovorimo se

No, vidite »polnost« vsakodnevnih pogovorov. Ne pravim, da moramo vsak dan debatirati o pomenu življenja in zveze, a ko se naberejo določeni izzivi, si je fino vzeti čas, si skuhati kavo, se usesti drug nasproti drugega, in kolikor se le da, brez prevelikih čustvenih izpadov, izraziti svoje nezadovoljstvo, pomisleke, zakaj se ne počutite več ljubljenih ali slišanih, kaj pogrešata, česa res nočeta več prenašati in kje vidita rešitve. Verjetno že veste, da prisegam na sprotno razčiščevanje partnerskih vprašanj, a se dobro zavedam, da gredo dnevi mimo kot za šalo in da kdaj nimamo časa niti zase, kaj šele za partnerja, da bi si vzela vajin »posvečeni čas«. Saj vem, v kako ponorelem svetu živimo!

Kljub vsem tem dejstvom naj vas spomnim, da sta se odločila za dvojino. Marsikatero težavo je laže reševati v dvoje, ne zgolj zaradi delitve plačevanja položnic in kredita, temveč tudi zato, da si stojita ob strani, kadar nista v najboljši koži. A če smo pripeljali odnos do praznine, pa naj bo še ne vem kako ljubeča, začne to peklensko boleti. Praznina. Počutimo se opeharjene za čustveno bližino, za to, da smo sami, v ohlajeni sobi, pa čeprav nam oseba, s katero delimo življenje, venomer prigovarja, da nas ima rada. V notranjosti nas zebe, pa ne znamo ali ne zmoremo najti tipke za toploto.

Intimnost?

Ko ju vprašam, kdaj sta se nazadnje ljubila, bila intimna, se vsaj tako povezovala, ona začne jokati, on zre v konice svojih čevljev. Namreč, nista se zmogla predati drug drugemu niti na telesni ravni in sta takole brez lepila odnosa, torej ljubljenja, že več kot leto. Zavedata se, da to ni v redu, ona pravi, da zelo pogreša njegove roke okoli sebe, da jo prime in potegne k sebi in jo strastno poljubi. On jo presenečeno pogleda, saj mu na kraj pameti ni prišlo, da bi bil bolj odločen moški, ki si svojo žensko prisvoji in si jo pritisne na prsi, kar si ona v resnici želi, a tega nikoli ne izusti.

No, takole malo po malo začenjamo ustvarjati novo zaupanje v njuno sposobnost, da se naučita izražati, se slišati in si vsak dan vzeti nekaj minut zgolj zase. Dobro napredujeta, trudita se, tudi ljubila sta se predano in pri tem v smehu ugotovila, da je bilo nekako novo, drugačno, seksi.

Ljubeča praznina se tiho priplazi, a težko jo je premagati. Napolniti jo je treba ne zgolj z besedami »imam jo rad, imam ga rada«, saj to ne pomeni, da je odnos srečen, zadovoljen in poln energije za premagovanje vsakodnevnih izzivov. Ljubečo praznino polnimo z drobnimi skupnimi iskrenimi trenutki, smehom, objemi, nepričakovanim ukradenim poljubom, drobnimi porednostmi, ki izražajo intimno predanost. Polnimo jo z zavedanjem, da sta skupaj, v paru, močnejša kot vsak sam zase.