Čas pozna svoje zakonitosti, kako mora biti v določenem obdobju videti lepo in zdravo telo. Kaj pravite na to?

Ljudi ne ločujem glede na to, ali so vitki ali ne, čeprav delamo velikokrat to kronsko napako, da se nam zdi nekaj, kar ugaja našim očem, tudi dobro. A kaj ko je to dobro stvar značaja. Nagnjeni smo k strahovitemu poenostavljanju, ker si tako laže razlagamo svet okoli nas. Estetsko je zame tisto, kar je zdravo, ne glede na to, ali ustreza »zapovedim« duha časa. Telo, ki mu šport ni tuj, telo, za katero skrbimo, da njegove funkcije delujejo karseda najbolje, je zdravo. Imam pa gromozanske pomisleke ob pretiravanju.  

Čeprav nisem imel nikakršnih zdravstvenih težav, je v meni preprosto dozorelo, da se moram več gibati. Svojih življenjskih navad nisem radikalno spreminjal, razen tega, da sem se začel pogosteje ukvarjati s športom. In dlje ko sem vztrajal, bolj sem užival.

Radi rečemo, da bo od ponedeljka vse drugače. Da se bomo z jutrom zbudili z novimi cilji in se na hitro spremenili. Zakaj še vedno mislimo, da je to mogoče?

Nič na tem svetu ni preprosto, ne v politiki ne v skrbi za lastno zdravje. Ko slišim, da kakšna reč obljublja hitre rešitve, postanem sumničav. Zdravje namreč razumem široko; ne samo kot trenirano telo, temveč kot celostno zadovoljstvo s samim sabo, samozavestjo, veseljem do življenja.
Ljudje potrebujemo vizijo, dolgoročne cilje, ki nas motivirajo. Ob tem pa seveda tudi zavedanje, da so nam ideali nedosegljivi. Čeprav je bila moja osnovna motivacija za aktivnejše ukvarjanje s športom dobro počutje, se ves čas zavedam, da zagotovila ne obstajajo. Bil sem deležen veliko podpore, ko sem se lotil spreminjanja življenjskega sloga, hujšanja ne nazadnje. Težko je, če si želiš spremembe, a si obdan z ljudmi, ki se tvojemu prizadevanju posmehujejo. Ko je tek postal moj redni sopotnik, sem se odločil, da pretečem polmaraton, nato maraton. Opazil sem, da mi je izjemno koristilo dejstvo, da sem imel pred sabo željo. Sicer pa mislim, da bi se ljudje morali bolj kot s svojo zunanjostjo ukvarjati s svojo vsebino; značajem, navadami in razvadami.



Je bilo za vas preteči 42 kilometrov odločilno?

Ne. Samo poglejmo si pračloveka! Da je preživel, je potreboval hrano. Vsak dan je pretekel 20, 30 kilometrov, da je ujel žival, ki jo je hotel. Preteči 42 kilometrov zato skozi moje oči, gledano seveda zgodovinsko-antropološko, ni strašansko pomemben življenjski dogodek. Obenem se ga pa seveda ne da lotiti kar tako. Sicer jih ne tečem več, a vseeno vem, da potrebuješ zanj vsaj dve leti rednega teka ali tri. Da, maraton je lahko cilj, a pomembnejši je odgovor na vprašanje, kako boš živel, ko ga pretečeš. Nekatere tek obsede, drugi se zadovoljijo z uresničitvijo želje. Maraton je dobra izkušnja, a predvsem zato, da ugotoviš, kakšen človek si v resnici, kako se odzivaš v ekstremnih naporih. A nato si je treba prizadevati predvsem za dosledno ohranjanje zdravega življenjskega sloga; le ta te v resnici dolgoročno osrečuje.
Prepričan sem, da nobene hitre spremembe niso trajne. Preoblikovanja življenjskih navad se je dobro lotiti premišljeno, ob tem pa si pustiti tudi nekaj prostora za »odklone«. Da, dobro je iskati vedno nove priložnosti, izzive, možnosti, a nič dolgoročnega se ne da doseči čez noč. Sam sem dolga leta kolesaril samo po mestu, a sva nato neki dan z ženo »odkrila« nov vidik kolesarjenja. Ko sem z redno vadbo pridobival vse več kondicije, sem začel s prijatelji enkrat tedensko igrati dvoranski hokej. Nikoli poprej se nisem ukvarjal z njim. Res je, da so mi bili skupinski športi zanimivi, da se mi zdi fascinantna tudi njihova logistika, a sem šele sedaj tudi v njih aktiven. Občutek imam, kot da sem se pomladil. Kot mladostnik se s športom nisem ukvarjal tako, zato se zdaj.

Našel sem sistem, ki mi ustreza, kar pa seveda ne pomeni, da je to recept, ki bi bil dober za vse. Niti na kraj pameti mi ne pade, da bi ljudem mesijansko razlagal, kako morajo živeti. 

Pravite, da si je včasih treba dovoliti tudi odklone. Ste še vedno vegetarijanec?

Čeprav nisem imel nikakršnih zdravstvenih težav, je v meni preprosto dozorelo, da se moram več gibati. Svojih življenjskih navad nisem radikalno spreminjal, razen tega, da sem se začel pogosteje ukvarjati s športom. In dlje ko sem vztrajal, bolj sem užival. Danes zato živim mnogo bolj kakovostno. Je pa res tudi, da pot ni in nikoli ni bila ravna. V življenju je treba sklepati kompromise. Drži, pred leti sem se odločil, da bom vegetarijanec. Zaradi odnosa, ki ga ima človek do živali, se mi je zdelo nesprejemljivo še naprej uživati meso. A ker sem vedno več treniral, sem spoznal, da je stoodstotna doslednost prezahteven projekt. Da bi moje telo dobilo vse, kar je potrebovalo, bi moral radikalno spremeniti svoje življenje, kar pa za zdaj ni mogoče. Žal mi je, da je tako. Mesa skušam jesti čim manj, a v svoje dobro sem moral sprejeti kompromis.



Zdravje, ste dejali poprej, ni samo trenirano telo. Je res, da uporabljate tek tudi kot priložnost za »branje«?

Da, tek je odlična priložnost za učenje. Namesto da bi si utrgal čas in sede bral članek v tujih revijah, ki me izjemno zanimajo, jih med tekom poslušam. Tudi številne podkaste, ki so mi ne nazadnje omogočili, da sem v angleškem jeziku zelo napredoval. Našel sem sistem, ki mi ustreza, kar pa seveda ne pomeni, da je to recept, ki bi bil dober za vse. Niti na kraj pameti mi ne pade, da bi ljudem mesijansko razlagal, kako morajo živeti.