Sprejmite hčerino odločitev in upajte na najboljše

Odgovarja:

Razumem, da vas zelo skrbi hčerkina prihodnost. Mlada je še in premalo zrela, da bi lahko imela nadzor in se izognila pastem nepravilnih odločitev v odnosih. Tega ji res ne morete zameriti. Zaljubljena je, fant jo je popolnoma očaral in prevzel kot moški. Tako ni nobene možnosti, da bi zmogla realno videti fanta in njun odnos. Poleg tega jo je še dodatno začaral svet materialnih dobrin in statusnih simbolov. Tudi to je razumljivo. Vse, kar doživlja, se ji zdi sanjsko. Živi v novem drugačnem svetu, vse, kar si želi, ji je dosegljivo. Vaju z možem doživlja kot starše, ki ji poskušajo odvzeti, uničiti njeno srečo in sanjsko življenje. Zanjo nista dobronamerna, temveč sovražna. Tako bi se odzvala na vsak poskus odrasle osebe, ki bi jo skušala postaviti na realna tla. Nihče, ne vidva, ne brat, ne stara mama, ne psihologinja, ji ne more odpreti oči. Dokler bo v fanta zaljubljena, bo resnično slepa za dojemanje realnosti.

Staršem vedno svetujem, naj se ne vmešavajo v izbiro partnerjev svojih otrok in naj njihovo izbiro spoštujejo. Razumem, da sta poskusila posredovati. Nista se zavedala, da je vajino ravnanje že v temelju obsojeno na neuspeh, čeprav sta želela hčerko obvarovati pred možnimi bolečimi posledicami razmerja s fantom. Fant, ki se peča s kriminalom, ne more imeti takih osebnostnih lastnosti, kot bi si jih želeli pri partnerju svoje hčerke. Poleg tega se bojite, da bi tudi ona zašla v kolesje kriminalne dejavnosti. Žal tudi ta možnost obstaja. Vajini nasveti in zahteve, naj ga zapusti, so povzročili in pospešili njeno odločitev, da vaju zapusti. Zdaj ni nobene možnosti več, da bi prišla nazaj. Vem, da je občutek nemoči, ki jo ob tem občutita z možem, težko prenašati. V trenutnih razmerah ne vidim druge možnosti, kot da počakata, da se vama hčerka oglasi. Lahko ji pošljeta kakšen nevsiljiv sms, da ji želita vse dobro. Starši odraščajočih in odraslih otrok se večkrat znajdejo v okoliščinah, ko želijo otrokom olajšati življenje ali preprečiti morebitno bolečo izkušnjo. Žal pa se taki poskusi praviloma končajo neuspešno. Je že tako, da ljudje dozorevajo in se učijo večinoma iz lastnih izkušenj. Tudi vidva z možem ne moreta prihraniti hčerki poti, ki jo vodi do njenih življenjskih spoznanj. Ne preostane vama drugega, kot da to dejstvo sprejmeta in upata na najboljši možni izid. Pomagata ji lahko le še tako, da ji sporočita, da bodo vajina vrata zanjo vedno odprta, če si bo želela ali če bo v stiski.