Vsakega, ki pride, najprej sezuje, ker če obstaja kaj, kar mu ni všeč, so to odtisi golih stopal na tleh. V redu, si mislim. A tisti trenutek, ko odpre vrata, mu zaupam, da me je »napsihiral« celo toliko, da sem šla domov pod tuš, preden sem prišla v to samsko asketsko svetišče. Še več, skrbelo me je, ali bo zaznal, da sem pred tem doma pekla ribe. Utemeljen strah, kajti njegov vonj je menda tako izostren, da ve, kdo od njegovih v operacijski dvorani je v zadnjih treh dneh jedel suho salamo ali česen. 

Ko to govori, si začnem z jezikom vleči po zobeh, vprašujoče, ali je še kaj moč zatipati od kosila. Zadnja stvar, ki si jo želim doživeti pred mojstrom Planinškom, je, da mi omeni kos špinače na sekalcu. Mencam z nogami, na katerih so bombažne copate, na 90 stopinj oprane. Mu povem, da bova danes govorila o odnosih, on pa takoj: »Odpuščanje, odpuščanje je ključ.« Takoj mu odpustim, da jih bo dal v košaro za prekuhavanje isti trenutek, ko bom za sabo zaprla tista njegova rdeča vrata.

Ampak gospod je zabaven. Najprej me posadi na fin fotelj. Tam mi ni všeč, ker imam občutek, kot da me objemata dve velikanski zlonamerni dojki, in hočem drugam. Greva na dva stola Chesterfield, kjer le redko sedi, ker mu »stiskajo ramena«. A ker je meni fino, ugotovi, da bo že zdržal, in začneva. Rada bi rekla, da intervju, ampak tiste skoraj tri ure pri njem so bolj kot ne kolobocija medklicev, ovinkov in stranskih poti, ko ne on ne jaz nisva več vedela, kakšno je bilo sploh vprašanje. In sva šla nekajkrat od začetka. 

V roke mi da najprej knjigo fotografij o anatomiji telesa, o izklesanih podobah starogrške popolnosti in se pohvali, da je ravno pred nekaj dnevi opravil – prvič pri nas – liposukcijo Vaser 3D high definition (najbolj umetniška zvrst v vsej plastični kirurgiji). Naj razložim; Planinšek je Michelangelo izpod Alp, ki zmore še pod tako zamaščenim vampom najti obris trebušnih mišic in iz povprečnega Janeza narediti model za naslovnico revije Men’s health. Ko gledam telesa žensk, ki jih je preoblikoval, postane ideja tistega, kar ti je dal Bog, kompletno bedna. Bog očitno pojma nima. Tole, kar dela Planinšek, je mnogo bolj dodelano.

Je pa hecno, pomislim med pogovorom, niti enkrat nisem imela občutka, da me ocenjuje, meri in skenira. Nekaj, kar težko rečem o mnogih, s katerimi – uradno ali neuradno – sedim pri skodelici kave. Počutim se dobro. Ni psihopat, ki za ljudmi skače s skalpelom in čaka na rez kot dete na materino dojko. Še malo ne; povsem jasno mu je, da imajo vsake oči svojega malarja. K sreči pa živimo v času, ko nam ni treba vsega življenja zapraviti za psihoterapijo zaradi občutka manjvrednosti poleg moteče telesne pomanjkljivosti. Ljudje si želimo biti lepi, s tem ni nič narobe. Če bi bila tej želji premosorazmerna tista, da bi bili tudi manj neumni, bi bilo pa sploh čudovito. Lepota spočije, lepota je fina. Ni pa vse. Je že res. Še posebno ne v odnosih, ko si dva zreta iz oči v oči.

Zakaj smo ženske, če se zredimo, jezne, ko nam moški reče: Ljubica, morda ne bi bilo narobe, če bi malo shujšala? Mislimo si: Hej, moral bi me imeti rad takšno, kot sem! Kdo ima prav?

Oba. Kar čutiš, je treba povedati. Enako pomislim sam, ko vidim res tolsto gospo. Ki zavpije za tabo, ko greš skozi vrata: Dame imajo prednost, ja kako se pa vedete! Pa izbulim oči. Kje je zdaj tu dama? Nisem je srečal, zato se temu primerno tudi nisem vedel. Kadar pa ljudje srečajo lepo žensko, začnejo vsi igrati na iste note: začne se tekmovanje, kdo ima najbolj rdečo perjanico. 

Veste, kaj želi ženska, ki hoče vaginoplastiko? Dober orgazem! A ta ni odvisen od širine vagine, temveč od kakovosti samca. Tisti, ki zna, zna. Velikokrat ženskam svetujem in rečem – zamenjajte samca! Naj se on operira! Si ga poveča ali pa odreže zaradi mene. No, zame nobena vagina ni preširoka.  

Govorijo mantro o tem, da je najpomembnejša notranja lepota privlačne ženske, ker imajo slabo vest, ali neprivlačne?

Neprivlačne. To ni mantra lepotic. Nikoli. (Vmes mi dovoli, da na njegovem računalniku pogledam nekaj fotografij z njegovih predavanj, s katerimi nastopa po svetu, in me vsake toliko vpraša, ali sem že prišla do Sophie Loren. In končno pridem do njene slike, poleg pa ene od Brigitte Bardot; se je treba ustaviti, ker so napočili trenutki za strokovni komentar. Franc medtem na fotelju najde udoben položaj. In začne.) Sophia ni prezirala plastikov niti znanstvenih novosti, ki jih je prinesel čas, Brigitte pa in postala razvalina. Strahotna škoda. Brigitte je imela nedvomno velike težave v odnosih. Zatekla se je v edine pristne odnose, ki so ostali – tisti s kužki. Ne trdim, da je nezadovoljna sama s sabo. Ampak ko sem iskal njene fotografije na spletu, nisem našel niti ene, na kateri ne bi imela ličil. Pa si mislim; če ti je res vseeno, potem se nehaj ličiti in kupovati drage cunje. Zakaj bi si obrobljala ustnice, če ti je povsem vseeno? Če ti je vseeno, ti je vseeno. 

Ni razlike med botoksom in kričečim ličenjem. Te ženske, katerih fotografije zdaj gledate in so imele opravljene korektne lepotne operacije, niso bile frustrirane zaradi svojega videza ne pred posegom ne po njem. So bile pa po njem nedvomno bolj srečne. Vsi in vse hočejo isto: srečo in spokojnost ob pogledu na svoj odsev v ogledalu. Namen plastične kirurgije ni, da popravljaš grde razvaline, ki se hočejo na stara leta še zadnjič dati dol. 

Kaj pa je narobe s tem, če se želiš na stara leta še enkrat kvalitetno dati dol?

Nič! Seks nam je bil dan najprej v veselje! Bog nam je dal namreč tudi veselje do življenja, da smo in da vztrajamo biti. Zakaj bi pa sicer sploh ohranjali vrsto? Vsak bi bil egoist in rekel: Boli me! Fino je imeti partnerja, luštno je. Kajti veste, najmanjši problem se je danes ubiti. Zato si ne morem iz glave izbiti misli kolegice, gospe na visokem položaju ene od uprav v ZDA, ki je, ko so ji hoteli prodati zdravstveno zavarovanje v primeru hude bolezni, rekla – kakšno zavarovanje, naredila bom samomor! 



Ste zdravi?

Sem. A vsak nosi svoje gensko breme. Lepota v mladosti ima pomen. Govori o naši plodnosti in sposobnosti za ohranitev vrste. Za to ne potrebujemo genske analize, zadošča že zgolj pogled na mimoidoče in naši možgani bodo nemudoma zaznali, kdo jim »diši«. Tisti, ki so bolni, običajno in pogosto niso videti dobro. Ne morejo kakovostno ohraniti vrste in možganski centri za čustva (hipokampus in amigdala) jih ne zaznajo kot poželjive. Tako velja povsod! To so naravna pravila! Tudi rastline so oplojene, če so čebelam drage. To velja tako za pse kot za kokoši. Tisto, kar je prilagojeno za učinkovit obstoj v danem trenutku, je v tistem času lepo, ker ima boljše možnosti. Kadar se kdo okiti in kaže svoje bogastvo, čeprav je lahko lažno, mora biti nagrajen vsaj za to, ker se je sposoben dobro lagati.

Sam imam kakovosten genski material in se lepo staram. Tudi z goljufijo. Narava nagradi bistrost in ravnanje v svojo korist. Narava je zelo preprosta, njeno bistvo je torej le v težnji po ohranjanju in izboljševanju vrste.

Če se v mislih preseliva sto let v prihodnost, ko bodo recimo gledali fotografije deklet, ki jih je popravil Franc Planinšek. No, takrat bodo lepotni ideali nedvomno drugačni. Se vam bodo smejali, češ, kaj ste pa mislili?!

Vedno sem skrbel za to, da sledim standardom stare Grčije. To, kar je res lepo, se ni spremenilo. Univerzalne so tudi ideje o popolnih razmerjih obraza. Kot plastični kirurg imam nalogo, da se približam univerzalnemu. Svojih pacientov ne operiram po trenutni modi. Če so zdaj recimo moderne debele ustnice in poševne oči, mi to čisto nič ne pomeni. 

Veste, zakaj se danes rad lepo oblečem? Ker se kot otrok nisem mogel. Če si odraščal ob gnoju, je pač tako. 

Vsi poznamo izrojene podobe operiranih posameznikov, ki so šli predaleč, in kažemo s prstom nanje. Kako pa prepoznate pristno željo? Še posebno če pride k vam v ambulanto par, v katerem bi on na njej večje prsi, ona pa bi sicer tudi, ampak – kdo ve – si tega res želi?

Veste, kaj želi ženska, ki hoče vaginoplastiko (Poseg, sicer neboleč, je še kar brutalen. Laserska sonda skozi reže sprosti energijo, ki povzroči opekline notranje stene vagine. Ko se rane v sluznici celijo, se kolagenska vlakna krčijo in posledica je zožanje po celotni dolžini, op. p.)? Dober orgazem! A ta ni odvisen od širine vagine, temveč od kakovosti samca. Tisti, ki zna, zna. Velikokrat ženskam svetujem in rečem – zamenjajte samca! Naj se on operira! Si ga poveča ali pa odreže zaradi mene. No, zame nobena vagina ni preširoka. Problem torej ni pri ženskah, temveč v tehniki. Kdor ženske ne zna spraviti do orgazma, pač ne zna.

Pri meni je bil pred 14 dnevi par. Gospod izobražen intelektualec, žena pa lepotica, vitka, rodila mu je dva otroka. Imela pa je povsem razbrazdan trebuh. Otroci, ki so telovadili v njej, so povzročili diastazo rektusa. (Trebušne mišice so se ji razmaknile, op. p.) Povedal sem, kako lahko rekonstruiram trebuh, pa je že vmes posegel gospod in rekel – Hja, kaj pa dojke?! »Gospa, vas motijo dojke?« sem vprašal. Pa je malo mencala in le stežka izrekla, da on o teh dojkah nenehno govori. Soproga kar naenkrat trebuh ni več zanimal, samo o dojkah je še govoril. Pa sem ga poslal ven. Sam sem se pogovoril z gospo, njemu pa ob odhodu podaril plastično dojko, s katero se bo lahko igral, ko mu bo dolgčas. »Da ne boste težili ženi,« sem rekel. »Evo, žena ima svoje joške, vi pa tudi eno veliko lepo in samo vašo. Masirajte jo pa dajte ženi mir.« Premaknjenec, kaj naj rečem drugega. Gabijo se mi moški, ki hočejo tako ogabno spremeniti svoje lepe žene, ki jim rodijo otroke. Ta modrijan z diplomo je bil pravi slovenceljski butelj. 

Takole vas poslušam, pa kar ne morem verjeti, da ste kot otrok smrdeli po gnoju.

Pa sem. Veste, zakaj se danes rad lepo oblečem? Ker se kot otrok nisem mogel. Če si odraščal ob gnoju, je pač tako. Naj vam povem zgodbo. V vasi je bilo kar nekaj otrok moje starosti, dovolj za olimpijske igre. In ena od disciplin je bila skok v gnoj. Zmagal je tisti, ki se je napičil najgloblje. Skakal sem in kaj kmalu ugotovil – že takrat je bilo jasno, da bo nekaj iz mene – da je svinjski gnoj mehkejši od kravjega. In čeprav je bolj smrdel, sem raje skočil vanj, da sem prišel globlje in – zmagal. In zlata medalja je bil posušen kurji drek.

Da pa smrdim, sem se zavedel šele, ko sem jih imel okoli 13. Neko jutro sem se že oblekel za šolo, pa mi je mama rekla, da moram še prej v hlev. In sem šel ter zasmradil volnen pulover. Mojim očem draga sošolka se mi je med poukom umikala. Nisem vedel, zakaj. Pa sem ugotovil. Smrdim. Od takrat izvira moja prva olfaktorna frustracija. 

Veste, ko sem si sam dal operirati nos, sem imel občutek, da sem najlepši človek na svetu. In tako sem se tudi vedel. Človeku vrniti občutek pozitivne samopodobe je neprecenljivo. Prej sem vse življenje iskal položaj, kako bom sedel poleg dekleta, ki mi je všeč, da ja ne bo videla moje grbe na nosu. 

In kako je iz vas, prvaka v skakanju v svinjski gnoj, nastal estet?

Z občutkom za lepo sem se rodil. Spomnim se, kako je foter norel, ko sem kam poniknil, namesto da bi delal. Požiral sem leposlovne tekste in bral, bral, bral ... Pa sem nabiral marjetice za herbarij in zbiral metulje. Je normalno, da jih zbira fant? 



Ni običajno, ne.

Ni. To si lahko privošči Stephen Hawking, en običajen kmečki fant pa res ne. Iz vedenja otrok vam kaj hitro lahko postane jasno, kam jih bo odneslo.

Ste kdaj osamljeni?

Kirurgiji sem v celoti predan. Ideji o otroku sem se sprva zavestno odrekel. A ko sva ga z Uršo (Draž, njegova nekdanja žena, op. p.) dobila, sem se zavedal, da bi bila strahovita napaka, če ga ne bi imel. Če ga ne bi bilo, se zdaj midva ne bi več pogovarjala. Otrok ti vendarle da smisel. Še posebno ko začneš veneti.

Ne bi se več pogovarjala, ker ...?

Ker bi izvedel metodo tiste gospe prej, ki so ji predlagali zavarovanje. Veste, kadar nimaš otrok ali takšne ljubezni, ki bi si je želel, nimaš več pravega razloga, da bivaš. Stvarnik te takrat z ničimer ne nagrajuje. Da živiš na tem svetu in se boriš, te mora narava imeti rada. Tako pač je. Ko pa se mi ne bo ljubilo več, lahko odprem hladilnik in rečem – konec je. Vsak zdravnik hrani priboljšek za konec. 

Vi ga imate tudi?

Hvala Bogu! Vam ga pokažem? (Pritrdim in rahlo otrpla stopim tja, kjer hrani stekleničko bele snovi, hipnotika). Vem, kako je, ko človek ne more več, a ne sme oditi. Če gledam realno; kaj ti je telo, če je v njem skrita duša, ti pa ne moreš nič več? Ne moreš niti odpreti oči, reči, da bi šel lulat. Poln si preležalnin in ran. Čemu služi takšno življenje?

Odpuščanje ste omenili že v uvodu. A do tja je dolga pot.

Ja, najprej je vojna. Sledi ji pomiritev, ostaja spomin na rane. Čeprav rane ne bolijo več, ostaja spomin na vojno. Ta pa se kasneje začne spreminjati v podobe lepih trenutkov. Tudi če bi se hotel, se ne bi mogel o nekdanji ljubljeni spomniti ničesar grdega. Bilo je lepo spokojno in vredno življenja! Spomnim se le še smešnih reči. Na primer tega, kako me je na vrhu hotela Waldorf Astoria v New Yorku polila z vrčem vode. No, ne ona, moj dolgi jezik. (Smeh.) Še vedno pa mi diši, ona. Vidim vse napake, ki sem jih naredil. A kaj naj rečem, res sem imel občutek, da me je poklical sam Bog, da bom v Sloveniji postavil na noge estetsko kirurgijo. To je bilo moje vse. Pa poglejte zdaj, koliko mladih kolegov sem vzgojil in jim nesebično predal, kar sem v življenju zbral po svetu! 

Znam živeti sam. V nekem trenutku te hormoni nehajo premetavati. Vse, kar potrebuješ, je oseba, s katero se lahko pogovarjaš, jo pogladiš po laseh, z njo spiješ čaj in greš na sprehod. In jo zvečer poljubiš pred spanjem. To potrebuješ na stara leta.

Lahko lepotna operacija reši odnos?

Lahko. Po njej se pacient vede drugače. Naenkrat se ženske začnejo vesti, kot da nimajo več frustracijskih bremen. Veste, ko sem si sam dal operirati nos, sem imel občutek, da sem najlepši človek na svetu. In tako sem se tudi vedel. Človeku vrniti občutek pozitivne samopodobe je neprecenljivo. Prej sem vse življenje iskal položaj, kako bom sedel poleg dekleta, ki mi je všeč, da ja ne bo videla moje grbe na nosu. Kako pa opaziš, da imaš grbo na nosu? Tako, da ti to povejo. In tega si ne moreš izbiti iz glave.

Potrebujete vedno koga ob sebi?

Ne. Znam živeti sam. V nekem trenutku te hormoni nehajo premetavati. Vse, kar potrebuješ, je oseba, s katero se lahko pogovarjaš, jo pogladiš po laseh, z njo spiješ čaj in greš na sprehod. In jo zvečer poljubiš pred spanjem. To potrebuješ na stara leta.

To že imate?

Nimam. A čakam.