Kateri posegi so v Sloveniji trenutno najbolj priljubljeni? Se zanje odloča več žensk ali moških? 

Slovenci sicer ne spadamo med najpogostejše uporabnike estetske kirurgije, pri izbiri lepotnih posegov pa se želje tistih, ki se zanje odločijo, ne razlikujejo bistveno od svetovnih trendov. Kot v svetu je tudi pri nas največ minimalno invazivnih posegov s kratkim okrevanjem, ki jih je treba za vzdrževanje učinka ponavljati, kar seveda nekoliko vpliva na statistiko. Od operativnih posegov pri nas najpogosteje popravljamo prsi pri ženskah in izsesavamo maščobo pri moških. Za mlajše so značilne operacije za odpravo prirojenih značilnosti, kot so štrleča ušesa ali nenavaden nos. V zrelih letih so vse pogostejši pomlajevalni posegi na obrazu. Med njimi prednjačijo korekcije vek in dvig obraza. Glede na spol se za estetske posege še vedno odloča več žensk, kar 80 odstotkov jih opravimo na njih. Vendar pa zanimanje raste tudi med moškimi. Ameriško združenje za estetsko kirurgijo (ASAPS), ki natančno beleži statistiko opravljenih posegov, ugotavlja, da se je priljubljenost med predstavniki moškega spola v zadnjih 15 letih več kot podvojilo. A premika v številkah ne morem pripisati le večji zaskrbljenosti moških nad svojim videzom - pomembne spremembe je povzročila tudi večja sprejemljivost in uveljavljenost estetske kirurgije. Mnogi posegi so v zadnjih desetletjih postali varnejši, imajo krajše okrevanje, predvsem pa bolj predvidljive in naravne rezultate. V primerjavi z ženskami predsodki o estetski kirurgiji med moškimi izginjajo nekoliko počasneje, a se zdi, da si tudi v tem postajamo vse bolj enaki, tako doma kot v tujini.

 


Kateri so recimo izključno moški estetski posegi? 

Kljub manjšemu deležu naša stroka moških ne zapostavlja. Operacije, ki rešujejo izključno moške težave, so denimo korekcija ginekomastije oziroma povečanih prsi. Ob upoštevanju razlik med spoloma je za moške primerna tudi večina ostalih estetskih posegov. Je pa res, da imajo ženske in moški različna pričakovanja, motivacijo in način spopadanja z okrevanjem. V splošnem si moški želijo manj dramatičnih sprememb in so hitreje zadovoljni s spremembo na bolje. Ženske so pripravljene za odličen rezultat bolj potrpeti. Moški se daljšemu in bolečemu okrevanju raje izognejo, če obstaja lažja pot z nekaj manj ambicioznim ciljem. Pogosteje kot pri ženskah so njihove odločitve za estetski poseg podprte s spodbudo partnerke ali osebnega zdravnika, saj jim to pomaga premagati predsodek, da gre le za nečimrnost.

Vsak estetski kirurg mora nekoliko poseči na področje psihologije, saj to znanje ščiti tako pacienta kot kirurga. Pacienti včasih namreč intuitivno skrivajo dvomljive motive in si estetskega posega želijo, da bi zadržali partnerja ali ustregli njegovim kritikam, kar zagotovo ni zadosten razlog za naše delo. 

Mnogi menijo, da je estetska kirurgija odraz sodobnega časa, ki videz postavlja na prvo mesto, a zgodovina kaže, da se je človeštvo z lepoto ukvarjalo že od plemenskih ureditev dalje. Kako stara je estetska kirurgija? 

Stremljenje k privlačnejšemu in lepšemu videzu je del človeške narave in prav mogoče je, da so bili prvi posegi v telo narejeni s takšnimi nameni. Prvi znani zapisi o metodah, ki so zametki estetske kirurgije, kakršno poznamo danes, segajo daleč v zgodovino. Starodavni indijski tekst Sushruta Samhita, napisan v sanskrtu, niza presenetljivo sodobne kirurške tehnike, čeprav je nastal okoli šestega stoletja pred našim štetjem. Med drugim opisuje rekonstrukcijo nosu z delom kože in podkožja s čela. Odrezan nos je bil namreč takrat pogosta kazen za lopove in druge kriminalce. Stari Rimljani so kirurško popravljali denimo brazgotine na hrbtu, saj so te lahko izdajale bojno rano med sramotnim begom ali bičanje, prestano v vlogi sužnja. Iz časa te civilizacije, ki je občudovala človeško telo in kjer so bili v navadi obiski javnih kopališč, izvira Celsusov opis kirurškega zmanjšanja povečanih moških prsi. Nekatere ženske so takrat tudi zavestno uživale strupene pripravke iz arzena in svinca, da bi ohranile mladosten videz. V renesansi nato naletimo na opise rekonstrukcij nosov, ki so bili popačeni zaradi številnih epidemij sifilisa in so tako tudi moralno zaznamovali človeka. 


 

Razcvet modernega obdobja plastične kirurgije pa se je začel v Veliki Britaniji po prvi svetovni vojni, ko so bili kirurgi soočeni z množico grdih poškodb glave. Večina jih je bila posledica pozicijske vojne iz strelskih jarkov, kjer so bile prva tarča glave vojakov. Manjkajoče dele obraza in glave je bilo po bitki treba čim lepše rekonstruirati, da bi se lahko iznakaženi vojaki vrnili v socialno okolje. A že pred vojno si je prvi dvig obraza pripisal nemški kirurg Hollander, ki naj bi 1901. poljski plemkinji na željo in po njenem lastnem načrtu izrezal odvečno kožo pred uhlji in ji tako zategnil obraz. Navajal je, da ga je v to prisilila njena »ženska prepričljivost«. Tehnično gledano je bil to zametek sodobne operacije. Leta 1907 je sledila prva knjiga o estetskih posegih. Napisal jo je ameriški kirurg Miller, ki pa je v medicinskih krogih veljal za šarlatana. Takšen sloves ni bil nikakršna posebnost, saj so estetske operacije v začetku 20. stoletja pomenile velik odstop od takratne medicinske etike, zato so naletele tudi na veliko neodobravanj. Nekateri kirurgi so svojo dejavnost tako izvajali skrivoma, saj je dvigovala mnoge obrvi. Drugi spet so iz tega naredili napol cirkuški spektakel in obogateli, a so pogosto v kirurških krogih obveljali za šušmarje. Mnogi so v resnici to tudi bili, saj je lepota kot potencialno donosen posel že od nekdaj pogosto privlačila mazače. Nadzor nad tem, kdo lahko izvaja takšne posege, takrat ni obstajal, resnici na ljubo pa je žal zelo pomanjkljiv tudi danes. Ko je bila estetska kirurgija še v povojih, so lepotni posegi po takrat razširjenem pojmovanju služili le nečimrnosti in se povrh vsega vpletali v božje delo ter naravne zakonitosti. Vzporedno z razvojem tehnik in večjo varnostjo operacij pa so se na novo oblikovali in dozoreli tudi pogledi na lepotne posege. Tabuji so se začeli rušiti že kmalu po drugi svetovni vojni. Z izboljševanjem življenjskega standarda, ženske finančne neodvisnosti in vse večjega pomena videza, ki so ga utrjevali novi vizualni mediji s Hollywoodom na čelu, je v družbi pričela naraščati želja po lepotnih posegih. Javnost je v večini sprejela stališče, da estetska kirurgija pomaga reševati težave, ki bremenijo posameznika, četudi morda nimajo predznaka klasične bolezni.

Z botoksom nikoli ni 'treba' začeti. Zaradi tovrstnih izjav in medijskih pritiskov estetski posegi postajajo družbena prisila. Tako v tujini začenjajo z uporabo botoksa že nekatere najstnice, kar je seveda pretirano posnemanje starejših in zgrešen statusni simbol. 

V medijih je danes moč zaslediti vedno več trendov, ki lepotne posege priporočajo vedno mlajši populaciji. V kateri starostni skupini opažate največ želja po lepotnih posegih? Kako se odločite, da je nekdo primerne starosti za poseg? 

Nekateri posegi, ki jih pogosto uporabljamo pri kirurški pomladitvi obraza, so namenjeni tudi mladim za odpravo podedovanih nepopolnosti (npr. liposukcija podbradka, povečanje brade ali upadlih lic). Sem spadajo tudi nekateri manj invazivni posegi, kot so korekcija nosu ali obrvi s polnili. Da bi prikrili prve znake staranja in upočasnili njihovo napredovanje, se za manj invazivne posege odločajo vedno mlajši ljudje. Tako že v poznih tridesetih z nevrotoksinom in polnili lahko osvežimo videz. V naslednjem desetletju zaradi spuščanja mehkih tkiv postanejo znaki staranja bolj očitni. V tem obdobju pridejo v poštev manj obsežni posegi s krajšimi brazgotinami (npr. dvig srednjega dela obraza, dvig obrvi). V četrtem desetletju se mnogi že zanimajo za pomladitev vek. Pravi facelifti so običajno namenjeni osebam okoli petdesetih let in starejšim. Takrat glede na prevladujoče znake staranja v poštev pridejo tudi vsi drugi kirurški in manj invazivni posegi. Starost ni omejitev za estetske posege, dokler jih dopuščata splošno zdravstveno stanje in telesna kondicija.



Pred kratkim sem v tujih ženskih revijah zasledila nasvete, da je z lepotnimi posegi treba pričeti zgodaj. T. i. preventivni botoks se priporoča že dekletom po 25. letu. Kaj menite o tem? Je upravičena bojazen, da če pričnemo prehitro, bomo nato le še bolj drastično nadaljevali? Lahko v prihodnosti pričakujemo še večji porast lepotnih posegov?

Tudi v Sloveniji je vse več ljudi, ki želijo izgledati tako mladi, kot se počutijo. Življenjska doba človeka se hitro daljša in prihodnje generacije bodo verjetno kmalu živele sto let in dlje. Zdravje in telesna pripravljenost ljudi v zrelem obdobju je vse boljša, a znake staranja še vedno premagujemo počasneje, kot se daljša življenjska doba. Ljudje hočejo izgledati in se počutiti mladi, kolikor dolgo je to mogoče, tudi s pomočjo sodobne medicine. Je to naravno? Kriteriji za naravno se spreminjajo z razvojem družbe. Zunanje kriterije ponotranjimo in jih sčasoma doživimo kot avtentično lastno željo in normo, kar je že dovolj trdna indikacija za estetski poseg. Vsekakor je lepše živeti v družbi, kjer se ljudje zaradi pomembnejših vrednot lažje soočajo s staranjem, a morda bo čez 20 let izjema posameznik, ki ne bo poskrbel za pomlajen videz.

Kar se tiče 'preventivnega trenda', ki ga omenjate, moram poudariti, da z botoksom nikoli ni 'treba' začeti. Zaradi tovrstnih izjav in medijskih pritiskov estetski posegi postajajo družbena prisila. Tako v tujini začenjajo z uporabo botoksa že nekatere najstnice, kar je seveda pretirano posnemanje starejših in zgrešen statusni simbol. 

Obstaja več vrst pacientov, ki jih razvrščamo v kategorije, glede na to, kako jih primerno obravnavati. Problematične so recimo osebe, ki so pretirano zahtevne. S seboj prinašajo fotografije znanih oseb, ki jim niso podobne niti od daleč ali v temi.

Nam lahko zaupate, kako presodite, kdaj gre pri določenem posegu za primernega kandidata? Na kaj ste pozorni pri prvem pogovoru s pacientom? 

Ključnega pomena pri estetski kirurgiji je, da se zavedamo, da gre v etičnem in pravnem smislu za medicino, ki v dveh pogledih popolnoma odstopa od drugih vej. Prvi je, da v primeru estetske kirurgije ne gre za bolnika, ki  ga je treba ozdraviti do normalnega stanja. Pri nas gre za zdravo osebo, katere videz moramo (na njeno željo) izboljšati. Druga razlika je, da je naš dosežek ocenjen izrazito subjektivno. Pacient ga ocenjuje še skozi prizmo samopodobe in lahko se zgodi, da objektivno dober rezultat oceni negativno. Pa tudi obratno.

Vsak kandidat za operacijo si tako pred posegom vsekakor zasluži dovolj dolg pogovor s kirurgom, enako pa velja tudi za nas. Ker smo plastični kirurgi v prvi vrsti zdravniki, je vedno treba pretehtati varnosti posega v luči splošnega zdravstvenega stanja. Poseg, ki bi pacienta prekomerno ogrozil, za takšno nenujno indikacijo ni upravičen. V estetski kirurgiji je izjemno pomemben tudi psihološki vidik. Vsak estetski kirurg mora nekoliko poseči na področje psihologije, saj to znanje ščiti tako pacienta kot kirurga. Še pred posegom mora kirurg čim bolje spoznati pacientovo osebnost, pričakovanja in dejanski motiv za poseg. Pacienti včasih namreč intuitivno skrivajo dvomljive motive in si estetskega posega želijo, da bi zadržali partnerja ali ustregli njegovim kritikam, kar zagotovo ni zadosten razlog za naše delo.



S kakšnimi kandidati se torej srečujete pri svojem delu? 

Obstaja več vrst pacientov, ki jih razvrščamo v kategorije, glede na to, kako jih primerno obravnavati. Tako poznamo takšne z idealizirano predstavo o tem, kako naj bi estetski poseg blagodejno in takoj vplival na njihovo življenje. Ti pacienti imajo pogosto pretirano optimistična pričakovanja in težko razumejo tveganja, ki so s posegom neločljivo povezana. Za operacije so recimo neprimerni ljudje, pri katerih so minimalne nepravilnosti, ki jih želijo odpraviti, v popolnem neskladju s stopnjo skrbi, ki si jo s tem povzročajo. V skrajni obliki takšno popačeno dojemanje lastne podobe imenujemo telesni dismorfizem. Z operacijo je takšnemu pacientu nemogoče ustreči, saj nobenega izboljšanja ne bo dojel kot zadostnega. Prijemališče težave je psihično in takšno je tudi pravilno zdravljenje.

Problematične so tudi osebe, ki so pretirano zahtevne. S seboj prinašajo fotografije znanih oseb, ki jim niso podobne niti od daleč ali v temi. Pogosto imajo izdelane natančne skice in načrte za svoj poseg in se ne zavedajo, da človek ni glina, ki se jo da prosto oblikovati. Proces celjenja je namreč pomembna spremenljivka pri preoblikovanju živega telesa, zato določena stopnja odstopanja zaradi naštetega mora biti dovoljena in razumljena s strani pacienta.

Dolžnost dobrega kirurga je, da osebo odvrne od nepotrebnega posega. Velikokrat se tako pripeti, da je odvrnitev od posega zdravilnejša od dejanske operacije.  

Redko kateri kirurg si tudi želi pacientov, ki ne najdejo dobre besede za nobenega od svojih prejšnjih zdravnikov. »Vse so naredili narobe. Niso imeli pojma,« so njihovi pogosti odzivi. Tovrstne oznake so pogosto pristranske, kažejo pa na značajsko lastnost osebe, ki zelo hitro poišče krivce v svoji okolici.

V okviru izbirnih posegov je lahko problematičen tudi izrazito neodločen pacient. »Doktor, naj se operiram ali ne? Kaj bi vi naredili na mojem mestu?« Na to odločitev žal zdravniki ne moremo vplivati. Svetujemo lahko le, kaj se da storiti, kakšna so možna tveganja in kakšno je predvideno okrevanje. S pacientom lahko skupaj analizirava, kako bo posamičen poseg vplival na ravnotežje videza, a končna odločitev mora vedno izhajati iz globokih želja posameznika.

Vse več je tudi pacientov, ki so bili (pre)pogosto operirani pri številnih kirurgih. Stalne spremembe običajno izražajo ozadje slabe samopodobe. Včasih je problem še kvaliteta prej izvedenih posegov in estetski problemi lahko postanejo rekonstruktivni problemi. Pri takšnih pacientih je malo verjetno, da bo psihološko ozadje rešeno s skalpelom. Druga težava, ki jo imamo kirurgi pri tovrstnih primerih, pa je, da se kot zadnji na nek način podpišeš pod delo drugih avtorjev, čeprav ti v nobenem pogledu ni všeč.



Takšne tipe pacientov, kot ste jih našteli, torej odslovite? 

Vse prejšnje kategorije so razmeroma redke, a za nas kljub temu izredno pomembne, ker lahko en spregledan primer zelo obremeni življenje. Vsaka zavrnitev je težka in reči ne se je treba naučiti. Tudi spodbuda k obisku psihiatra bi se lahko končala z razburjenim pacientom, a če znaš to nežno in iskreno predstaviti, ljudje začutijo, da ravnaš v njihovo dobro. Ljudje si namreč nemalokrat kar sami postavijo indikacije, ki pa so strokovno zgrešene. Takrat je dolžnost dobrega kirurga, da takšno osebo odvrne od nepotrebnega posega. Razložiti ji je treba, zakaj ideja, ki si jo je izbrala, zanjo ni primerna, čeprav je morda odlične rezultate videla na znani osebi ali prijateljici. Velikokrat se tako pripeti, da je odvrnitev od posega zdravilnejša od dejanske operacije.

Zadosten čas je eden izmed vidikov, zakaj je lahko danes priljubljeni medicinski turizem slaba odločitev. V neznanem okolju nimate prave informacije, kakšno izobrazbo in reference ima kirurg, ki ga obiščete, saj je do relevantnih podatkov težko priti še v domačem okolju. 

Estetski poseg torej zahteva veliko premisleka. Koliko časa bi priporočali, da si kandidat vzame pred odločitvijo za nadaljevanje zdravljenja? 

Odločitve z danes na jutri so v estetiki prehitre. Večji ko je poseg, dlje časa mora odločitev zoreti. Ključnega pomena za končno zadovoljstvo so realna pričakovanja. Zato moramo vsakomur na njemu razumljiv način predstaviti potek, možne zaplete in pričakovane rezultate predlagane operacije. Nekateri pred operacijo potrebujejo le enega, drugi tudi do pet pogovorov. Dokler ta predpriprava ni končana, se k operaciji ne sme pristopiti.



Pa vendar se nekaterim ljudem precej mudi z odločitvijo. Še zlasti ko se na posege odpravijo v tujino, kjer želijo v kratkem času poskrbeti za izboljšavo kar največ pomanjkljivosti. 

Zadosten čas je eden izmed vidikov, zakaj je lahko danes priljubljeni medicinski turizem slaba odločitev. V neznanem okolju nimate prave informacije, kakšno izobrazbo in reference ima kirurg, ki ga obiščete, saj je do relevantnih podatkov težko priti še v domačem okolju. Morda ni odveč opozoriti, da so nekateri slavospevi na internetnih forumih zavajajoči ali celo ponarejeni. Tudi spletne strani raznih klinik je treba brati z nekaj zadržki. Najmanj, kar lahko rečem je, da nekateri ne trpijo zaradi skromnosti.

Vbrizgavanje pretiranih količin polnila brez znanja in čuta za estetiko in etiko, lahko vodi do grotesknih obrazov. Napihnjeni obrazi in račje ustnice mečejo senco na polnila, s katerimi lahko ob pravilni in zmerni uporabi dosežemo skladne in naravne rezultate.  

Neinvazivni lepotni posege postajajo vedno večji trend v današnji instant kulturi, kjer moramo vse dokumentirati na socialnih omrežjih, hkrati pa želimo takojšnje rezultate. Kakšna je razlika med invazivnimi in neinvazivnimi posegi? 

Ljudje prek socialnih omrežij in video pogovorov izpostavljajo obraz širšemu krogu pogosteje kot kadar koli v zgodovini. Ob zaslonih in kamerah z vedno boljšo ločljivostjo težje prikrijemo znake staranja. Nekateri  s svojim videzom postanejo nezadovoljni šele, ko se zagledajo na zaslonih, saj jih takšne vidijo tudi ostali na omrežju. Vprašanje, koliko je to vplivalo na porast estetskih posegov, so pa navedene teorije že uporabili v tržne namene. Tako so v ZDA običajen dvig spodnjega dela obraza in vratu preimenovali v facetime lift.

Z neinvazivnimi lepotnimi posegi lahko pri mlajših z botulinom toksinom ustavimo prehod dinamičnih gubic okoli oči, med obrvema in na čelu v stalne. S polnili poudarimo ličnice ali sploščimo gubi med nosnicama in kotičkom ustnic. Vendar je tudi pri tovrstnih posegih potrebna pazljivost. Vbrizgavanje pretiranih količin polnila brez znanja in čuta za estetiko in etiko, lahko vodi do grotesknih obrazov. Napihnjeni obrazi in račje ustnice mečejo senco na polnila, s katerimi lahko ob pravilni in zmerni uporabi dosežemo skladne in naravne rezultate. Opozoriti je treba tudi na trajna polnila, ki so povezana z nekaterimi dolgoročnimi zapleti in jih razen za določene primere odsvetujemo. Tudi pri starejših imajo minimalno invazivni posegi dober učinek, vendar predstavljajo le delček v množici sprememb potrebnih za znatno pomlajen videz. Te dosežemo le s kirurškimi posegi. Kot dopolnilo pogosto svetujemo tudi pilinge (mehanske, kemične), s katerimi odstranimo starostne pigmentne spremembe, zgladimo površinske gubice (npr. okoli ust) in izboljšamo kvaliteto od sonca, staranja in nikotina spremenjene kože. Izrazite znake staranja je mogoče še vedno, in tako bo ostalo še nekaj časa, odpraviti ali ublažiti le kirurško. Vsakomur, ki ga zelo moti utrujen videz ali vidni znaki staranja, svetujem  posvet s plastičnim kirurgom. Pri nas lahko dobi zanesljivo oceno, kaj se da narediti in s kakšnimi posegi bi to dosegli na varen način. Dobrodošla bo tudi informacija, kateri način pomlajevanja obraza, bi imel za dano ceno največji učinek. Po takšnem pogovoru je presoja o smiselnosti estetskega posega za posameznika veliko lažja.



Že prej ste omenili, da ima skoraj vsakdo določen predsodek do estetske kirurgije, se pa ta predsodek znatno spremeni, ko govorimo o točno določenem posegu in razlogu za odločitev zanj. Štrleča ušesa je danes recimo povsem sprejemljivo operirati, medtem ko naj bi povečava prsi nemudoma pričala o ženski nečimrnosti. Zakaj mislite, da v družbi vlada takšen dvojni standard? Menite, da se bo to kdaj spremenilo? 

Dejstvo je, da le redki ljudje popolnoma zanemarjajo videz. K frizerju recimo ne hodijo zgolj iz praktičnih razlogov. Škrbavost je bila včasih naravna za starostnike, pa tak noče biti več nihče. Ljudje, ki menijo, da estetski posegi niso potrebni in da videz ni pomemben, so praviloma elegantno oblečeni in natančno urejeni. Vzemimo primer, da bi morali vsak dan vse življenje nositi kos obleke, ki bi se vam zdel najgrši. Vsekakor bi bili nesrečni in naredili bi vse, da bi se ga čim prej znebili. Mnogim se v mladosti zdi očarljivo, kako čas zarisuje svoje sledi v obraze starejših. V njih prepoznajo modrost in izkušnje. Ko so starejši, se še vedno strinjajo, da se nekateri ljudje res dostojanstveno starajo, a da to žal ne velja za njih. V katero skupino boste ali bomo spadali, je težko napovedati.

Niti kirurški konservativci niti pretirani zagovorniki lepotnih posegov ne bi smeli vsiljevati svojih pogledov in norm. 

Ker so estetski posegi vedno bolj dostopni, njihovo število narašča iz leto v leto. Po drugi strani pa je tudi vse več posameznikov, ki prisegajo izključno na naravno staranje. Vsekakor je na poti k osebni sreči smiselno izkoristiti vse, kar ponujata tehnologija in znanost, pa hkrati ne prestopa meja, ki si jih postavlja vsak zase. Niti kirurški konservativci niti pretirani zagovorniki lepotnih posegov ne bi smeli vsiljevati svojih pogledov in norm. Družbeni konsenz, kaj je sprejemljivo in kaj ne, se vedno spreminja z nekaj inercije in počasi. Posamezniki, ki presežejo tabuje so tisti, ki začrtajo trende.