Trenutni nemiri po svetu so na moč podobni tistim pred vsako od obeh uničujočih svetovnih vojn in tragedijo nekdanje Jugoslavije v zadnjem 20. stoletju. Stanje po tretji taki vojni v tem stoletju je nepredstavljivo. Do zdaj se še nihče ni ukvarjal s tem, da bi ugotovil vzroke teh dogodkov. Trdno sem prepričan, da je temeljni vzrok vseh problemov sodobne družbe krivična, protislovna ter nesmiselna paradigma ekonomike, ki od zgodovine sem spremlja razvoj človeka. Podrejenost dela imetju, ki ga prav delo ustvarja, postavlja material nad človeka, kar je, če ne drugega, protislovno; je v nasprotju z bistvom človeka. Če bomo prepoznali to dejstvo kot zgodovinsko napako in na delo začeli gledati kot največjo vrednoto človeštva, bomo rešili vse težave, ki nas tarejo od pamtiveka. 

Medsebojna nestrpnost, sovraštvo, nezaupanje, prepiri, ki zanetijo nasilje in vojne, so posledice nepravičnosti v družbi zaradi protislovne paradigme ekonomike. Edini učinkovit in zanesljiv način odprave te zgodovinske napake je vzpostavitev pravičnega in zdravorazumskega razmerja med delom in kapitalom, ki sta neločljiva in imperativ za vsako gospodarsko dejavnost. To razmerje imenujem ekvilizem, skoval sem ga iz latinske besede aequilibrium (ravnovesje). Tu je treba opozoriti, da si v naravi vse prizadeva za ravnovesje.

Vemo, covid-19 je rezultat akutne revščine kot posledice kapitalizma. 

Nekaj tez v prid ekvilizma

Delovanje ali delanje je nujno za preživetje vsakega živega bitja, tako živalskega kot rastlinskega; delo torej ohranja življenje.

Od vseh živih bitij ima le človek kognitivno komponento. To dejstvo ga postavlja nad vse druge vrste. In kot takšni smo ljudje odgovorni za usodo življenja nasploh, na našem planetu. Lahko ga ohranimo in bogatimo ali ga uničimo; nobena druga vrsta tega ne zmore.

Človekovo življenje imamo za neprecenljivo. Zato lahko sklepamo, da tudi delo nima absolutne vrednosti, ker ohranja dragoceno človekovo življenje. Torej nihče ne more biti ustrezno nagrajevan za delo, ki ga opravi. Zato je cena dela samo relativna.

Ker smo družbena bitja, smo med seboj soodvisni za preživetje. Zato se Darwinov »naravni izbor« po mojem ne nanaša na razmerje znotraj naše vrste, temveč v odnosu med vsemi vrstami.

Nihče ni prišel, ne pride in ne bo prišel na ta svet z imetjem v roki, temveč s sposobnostjo, da ga pridobi z delovanjem za preživetje. Ljudje imamo različne sposobnosti in za preživetje naša družbenost terja od nas medsebojno sodelovanje, ne tekmovanja.

Bistvo

Vsak, ki bi prebral naslednjo hipotetično zgodbo, pri tem pa namenil ustrezno pozornost podanih petih tez v prid ekvilizma, bo hitro dojel bistvo; zgodba je lahko tudi resnična.

Janez in Miha diplomirata kot mojstra krojaštva in se zaposlita, Miha kot trgovski potnik, Janez pa kot krojač v istem tekstilnem podjetju. Pet let pozneje se Miha odloči za samostojno udejstvovanje v krojaštvu. Najame bančno posojilo za kritje vseh potrebnih stroškov za podvig. Na žalost nato zboli za redko boleznijo, zaradi katere obe roki omrtvita. Predvidenega krojaškega podviga, to je Krojaštvo Miha, torej ne more zagnati. Janez v teh petih letih postane eden izmed največjih mojstrov krojenja in je navdušen nad svojo zaposlitvijo. Ko sliši za Mihovo stisko, ga pozove, naj sklene poslovni predlog, v katerem bo on, Janez, odstopil od svoje sedanje zaposlitve in prevzel vse obveznosti Mihe v Krojaštvu Miha. Miha vpraša Janeza, s kakšno plačo bi se strinjal. Janez mu odgovori, da so vse razprave o plačah za zdaj prezgodnje, vendar bodo postale aktualne ob koncu poslovnega leta.



Janez dela pridno in produktivnost za to poslovno leto je zares zelo zaželena. Prihodki krijejo vse pravne in druge ustrezne stroške. Miha nameni določen znesek za kritje letne bančne rente in Janeza vpraša, koliko zahteva za opravljeno delo. Janez odgovori, da natanko toliko, kot ga on, Miha, nameni za svojo letno bančno rento, ker je on, Janez, tudi sam najel bančno posojilo, da se je vzdrževal, da je lahko delal. Miha se z njim ne more ne strinjati, uporabljajoč zdravo pamet. Nato ostane presežek, ki predstavlja novo nastalo vrednost, ki jo država še obdavči. Potem se pojavi vprašanje, komu pripada neto nova vrednost. Janez in Miha, ker sta izjemno kognitivno zdrava, izbereta tretjega od treh možnih odgovorov. Prvi je, da pripada Mihi, ker je lastnik podjetja, drugi, da pripada Janezu, ker ga ustvarja z delom, in tretji, da pripada obema, polovica vsakemu od njiju, ker drug brez drugega ne moreta ustvariti nobene nove vrednosti.

Leta minevajo in pride leto, ko Miha plača svojo zadnjo letno rento banki. To pomeni, da Janez s svojim delom krije vse Mihove obveznosti do poslovne banke, Miha pa postane lastnik vsega, kar je pridobil s svojim posojilom. Miha preneha izplačevati rente od naslednjega leta naprej. Oba partnerja se nato upravičeno strinjata, da Janez še naprej odšteje enak znesek za svojo »letno rento« kot prej. Znesek, potreben za Mihovo rento, se nato združi z novo ustvarjeno vrednostjo, od katere vsak dobi polovico po obdavčitvi. 

Vsaka kognitivno zdrava oseba bi prepoznala modrost, poštenost, pravičnost in zdrav razum, s katerimi delujeta hipotetična Miha in Janez. Če se odločimo za bistvo oziroma paradigmo te zgodbe, bi rešili vse probleme sodobne družbe. Vsi bi kaj pridobili v skladu s sposobnostjo, s katero izključno pridemo na ta svet. 

En odstotek najbogatejših Zemljanov ima toliko premoženja, kot ga imajo vsi drugi skupaj; 62 največjih bogatašev ima toliko kot polovica vseh Zemljanov; 80 odstotkov Zemljanov ima na razpolago manj kot tri odstotke vsega svetovnega bogastva. Kakšna zabloda človeka, saj to dejstvo ne zagotavlja trajnostnega razvoja, kaj šele da bi bilo prijazno do okolja.   

V tej zgodbi se Miha nadomesti z nosilci kapitala, Janez z vsemi zaposlenimi (od glave do pete), Janezova bančna renta pa z zneskom, ki ga za plače rezervira profitni center (na primer Krojaštvo Miha), bodisi zasebni bodisi javni. Odločimo se tudi, da se na novo ustvarjena vrednost ne obdavčuje. Tako se polovica na novo ustvarjene vrednosti deli enako med zaposlene (od glave do pete), saj so vsa delovna mesta enako potrebna za doseganje ciljev profitnega centra. Plača (o kateri menim, da je predplačilo dejanskega zaslužka zaposlenega iz gospodarskih dejavnosti) pa poskrbi za medsebojno pomembnost delovnih mest. Nato nosilci kapitala delijo drugo polovico nove vrednosti skladno s svojimi vložki v podvig. Tej novi paradigmi ekonomike pravim ekvilizem. 

Ekvilizem proti kapitalizmu

Najprej nekaj sramotnih Oxfamovih statističnih podatkov, ki jih generira kapitalizem – aktualna paradigma ekonomike: en odstotek najbogatejših Zemljanov ima toliko premoženja, kot ga imajo vsi drugi skupaj; 62 največjih bogatašev ima toliko kot polovica vseh Zemljanov; 80 odstotkov Zemljanov ima na razpolago manj kot tri odstotke vsega svetovnega bogastva; torej, le petina Zemljanov predstavlja tako imenovani prosti trg, ki da sam pravično uravnava družbo. Kakšna zabloda človeka, saj to dejstvo ne zagotavlja trajnostnega razvoja, kaj šele da bi bilo prijazno do okolja. 

Nemogoče je najti v kapitalizmu ukrepe za krotenje družbene neenakosti, tako kot je nemogoče najti predmet, ki bi plaval na površini živega peska. Hočem samo povedati, da nobena politična grupacija (leva, sredinska, desna, levosredinska, desnosredinska in njihovi različici – zmerna in skrajna) ne more rešiti niti enega od sodobnih družbenih problemov, ker so vsi na isti platformi, kapitalizmu, ki je protisloven in zame sinonim primitivizma (nazadnjaštva).




V nasprotju s kapitalizmom ekvilizem ustvarja pravičnost v družbi z vzpostavljanjem sinergije med delom in imetjem namesto sinekije v korist samo kapitala. Prinaša tudi trajen in splošen mir, varnost in blaginjo za vse ljudi na Zemlji. Ekvilizem pomeni neposredno demokracijo, trajnostni razvoj s pozitivno ekološko komponento na vseh koncih sveta in predvsem naravno (ne sedanjo nenormalno ter nemoralno) statistično porazdelitev svetovnega bogastva med ljudmi. Zaradi njega postaneta nepotrebni obe migraciji, tako imenovana nezakonita (ekonomska?) in zakonita (zaradi vojn?), ki ju povzroča prav neenakost v družbi. Krilatica »1 proti 99« je zame sramotna tragedija človeštva, ki naj bi bilo po naravi družbeno. Ekvilizem samodejno združuje ne samo celotno Evropo, temveč ves svet.

V nasprotju s kapitalizmom ekvilizem ustvarja pravičnost v družbi z vzpostavljanjem sinergije med delom in imetjem namesto sinekije v korist samo kapitala. Prinaša tudi trajen in splošen mir, varnost in blaginjo za vse ljudi na Zemlji.  

Nekaj stvari, ki se ne bi v zgodovini človeštva zgodile, če bi ekvilizem vzniknil in zavladal svetu vsaj ob adventu industrijske revolucije: nenormalna in s tem nenaravna družbena neenakost; rojstvo brezbrižnosti človeka do sočloveka in okolja (naravna samokontrola vseh zaposlenih); persistenca medsebojnega podrejanja (predvsem nerazumno podrejanje žensk – naših mater); potreba po zapletenih mehanizmih za brzdanje družbenih negativnih pojavov (tako imenovana debela država), ker jih preprosto ne bi bilo ali bi jih bilo zelo malo; vse družbene revolucije in revolti; dve uničujoči vojni prejšnjega stoletja; potreba po dragih državnih regulativih v gospodarstvu zaradi goljufij vseh vrst; skratka vse aktualne tegobe človeštva z raznimi covidi vred, saj je covid-19 rezultat akutne revščine kot posledice kapitalizma. 

Čas je za spremembo

Skrajni čas je, da se nehamo sprenevedati in se začnemo vesti kot civilizirana družbena bitja, saj smo soodvisni, da preživimo. Zavedati se moramo, da smo tudi v 21. stoletju kljub ogromnemu tehnološkemu napredku še vedno družbeno primitivni oziroma precej necivilizirani. To dejstvo je boter trenutnega sovraštva, nestrpnosti in nasilja v družbi. Zato si moramo (predvsem današnja mladina) prizadevati, da na planetu zavlada družbeno ravnotežje. To je edini zanesljiv način ustvarjanja svetlejše prihodnosti za vse ljudi. 

Prav tako bomo zanesljivo preprečili, kot se zdi zdaj, neizogibno uničenje življenja na Zemlji kot posledico napačne in nepravične paradigme ekonomike, ki jo negujemo že od zgodovine. Bodimo optimistični in se množično zavzemajmo za ekvilizem. To je zgodovinska prelomnica v razvoju človeka kot edinega kognitivnega živega bitja na Zemlji. Opravimo ta evolutivni preskok iz animalističnega brezna na humanistično pečino in smo rešeni vsega hudega. 

* Robert Yebuah je upokojeni univ. dipl. inž. metalurgije, ki se je ukvarjal z raziskavo in preiskavo gradiva predvsem v avtomobilski industriji. Odločil se je iskati vzroke za nevzdržne medsebojne odnose v družbi, kljub velikanskemu tehnološkemu napredku človeka. Rezultat te odločitve je ta članek.