Radio Ga Ga: Proti koronavirusu pomaga samozadovoljevanje

Težava pri političnih šalah je, da so pogosto izvoljene, je dejal že znani ameriški filmski igralec, kavboj in humorist z začetka 20. stoletja Will Rogers. Te besede so meso postale prav v oddaji Radio Ga Ga, znani tudi po tem, da je v njej nekoč nastopal Marjan Šarec, ki je bil še pred kratkim premier RS. Na deževno petkovo dopoldne smo se pridružili imenitnim imitatorjem z virtuozom satire Sašem Hribarjem na čelu, ko je bila glavna tema koronavirus v povezavi z erotiko na sto in en način.

Glavno vodilo v vseh tridesetih letih pripravljanja oddaje je, da nas ne razkrijejo! Kar nismo, vsem govorimo, da smo, in to, kar smo, vsem govorimo, da nismo. - Sašo Hribar 

»Radio za šalo in tudi zares. Paradni voz slovenske radijske dnevno aktualne in politične satire. Radio Ga Ga je piker, posmehljiv, zajedljiv, nabrit.« Tako se glasi kratka predstavitev na uradni spletni strani. Interpretacija o tem, kdo ali kaj voz poganja, je prepuščena domišljiji. Brez smeha, ki se rodi iz bistrih dognanj in opazovanja, tudi ko gre za najresnejše teme na planetu, bi bilo življenje zagotovo en sam dolgčas.

Dvajset minut do začetka oddajanja v živo je pred stavbo RTV Slovenija parkiran policijski kombi. Med gagajevci završijo zaskrbljena vprašanja in hehet, ali niso morda policisti morali spet priti, ker je razgrajal eden od njihovih starih znancev poslušalcev. Do radijskega studia me pred tem po spiralastih stopnicah pospremi član Radia Ga Ga Nejc Mravlja, sicer tudi športni novinar. Hodi tako hitro, da mu komaj sledim.

Tridesetletnica in šestdesetletnik

V studio prikapljajo tudi njegovi kolegi in kolegica – nekateri hitreje, drugi počasneje – tokrat so to Valentina Plaskan, Jure Mastnak, Marko Cirman, Aleksander Pozvek in Tilen Artač. Proti vhodu se na stolu zavrti večno mladi oče Radia Ga Ga Sašo Hribar. O njegovi oddaji so bile narejene že tri diplomske naloge, izvem. Med pomenkom s sodelavcem in sodelavko v svojem slogu široko nasmejan pove: »Libida je konec. Čez štirinajst dni bom star šestdeset let in v tem času bi rad dobil koronavirus, če ga že moram, saj bo potem tveganje za smrtnost večja, razumeš?« Z nepogrešljivim tonskim mojstrom Srečem Katono se nato po prav njemu namenjenih glasnih navijaških vzklikih na hitro pogovorijo o scenariju za jubilejno oddajo ob tridesetletnici. Upajo, da bo nevarnost širjenja koronavirusa kmalu minila, s tem pa tudi prepoved zbiranja večjega števila ljudi v zaprtih prostorih. Nekdo mimo teme navrže, da so pravkar izvedeli trač ali resnico, da ima določena oseba, ki nastopa na TV Slovenija, honorar 800 bruto, torej približno 500 neto na uro. To sproži preklinjanje, smeh in zmajevanje z glavo.

Preberite še: Sašo Hribar: Politiki so kot psi 

Izganjanje Drnovška iz Šarca

Medtem ko se iztekajo zadnje minute pred vklopom v živo, je v zraku čutiti vznemirjenje in medsebojno kemijo. Oboje je temelj, da med njimi steče neponovljiva, igriva in drzna komunikacija z obilo improvizacije in presenečenj. »Zdaj pa začnemo po scenariju,« se nenadoma zresni Hribar, a ohrani droben sproščen nasmešek: »Iz Šarca izganjamo hudiča oziroma Drnovška. (Se obrne k Pozveku.) Tulil boš kot prasec. To je prva tema. Druga zadeva – Luki in Maki se ženita in pogovarjata na najvišjem intelektualnem nivoju. Janša bo, ck ck ck, Grims pa bo z njima preživel prvo noč in potem pove, da obstaja 344 poz, medtem ko imamo mi samo misijonarski položaj. Sledita Savina Atai pa Janša, ki govori z ministri o seksualni revoluciji v sedemdesetih letih. (Se obrne k Artaču.) Midva bova Rode in Kučan, ki izganjata Drnovška iz Šarca. (Navdušeno.) Za pop....t bo!« 

Skoraj do zadnje sekunde, ko sredi mize, za katero sedimo, zasveti najprej rdeča in nato zelena luč, se pogovarjajo o različnih peripetijah na javni televiziji, tudi v povezavi z njihovo oddajo. »All we hear is radio ga ga ... Radio, what's new? Someone still loves you (Vse, kar slišimo, je radio ga ga ... Radio, kaj je novega? Nekdo te ima še vedno rad),« se nenadoma odvije znani stalni avizo zimzelene skupine Queen. Utihnemo in prisluhnemo uvodnim Hribarjevim resnim besedam: »Prva žrtev koronavirusa. Oddajo bomo prekinili čez približno deset minut, ker se bodo javljali s terena. Žalostna zadeva, seveda ...«

Zmagec ali Zmazek, kdo bi vedel

Kako zelo sta prepleteni vrhunska politika in vrhunska satira, se pokaže v telefonskem pogovoru s prvakom SNS Zmagom Jelinčičem, ki gre v eter. Hribar ga imenuje Zmazek namesto Zmagec, kot predlaga sam, ter tako nakazuje, da v resnici ne moreš vedeti, ali se pogovarjaš z resnično osebo ali nekom, ki jo zares posrečeno imitira. Parodijo zasučeta v neslutene razsežnosti, ko drug v drugega streljata puščice zafrkljivosti in zajedljivosti. Po njunem dialogu se prvi mož Radia Ga Ga prelevi v nadškofa Rodeta; ne le mimika obraza, tudi tresoča se roka nakazuje, kako zelo se je poenotil z likom. S podobno predanostjo upodobi predsednika vlade Janeza Janšo, ki po scenariju slovesno poroči gejevski par ter ga označi kot pridobitev, intelektualni potencial države. Razprava z več sogovorniki imitatorji se zasuče in vrtinči okoli več sto položajev, ki jih je mogoče izvajati, vsaj sodeč po videnem na poročni noči mladoporočencev z očmi Branka Grimsa, ki ga oživlja in gradi Mastnak.

Preberite še: Tilen Artač: Za Saša sem bil nevarna naložba 

Tragika in komedija vsakdana

»Z nami pa je že gospod, nihče drug kot on,« Hribar napove naslednji lik in pogleda Tilna Artača. Ta v odgovor zamomlja, a dirigent orkestra Radia Ga Ga ga zavrne, da je imel v mislih nekoga drugega. Komičen trenutek nastane, ko se Artač nekaj sekund obotavlja in mrmra, saj verjetno res ne ve natančno, koga ima v mislih Hribar, nato pa iz njega izbruhne povsem drugačen, to je odločen lik Pojbiča, ki govori v štajerskem narečju: »Aaa, mene ste mislili?! (Glasen doneč smeh.) Kaki on, on, on, on! Zakaj on? To ste vi, komunisti, ki rečejo: Ne bomo ga klicali po imenu pa priimku, da mu ne bomo reklame delali! Ampak bi ga še vedno radi imeli za kaj lepega povedat, ne?! Tak je to, sramota! Kaj bi zdaj radi od mene?« Kopico duhovitosti naplete na iztočnico o ljubljenju – kako se je treba ljubiti in kje, denimo pri znaku stop, na ležečem policaju in sprednjem pokrovu policijskega avtomobila. Zajame zrak, da bi povedal kaj sočnega še na temo policijskega kombija, ki stoji pred stavbo RTV Slovenija, a Hribar ga ustavi. Šef Radia Ga Ga v vlogi iskrenega fantiča upodobi zgodbo o prvi žrtvi koronavirusa v Sloveniji, ko se spet med vrsticami razkrijejo bizarnosti, tragika in komedija vsakdana v družini in družbi.

Dajmo roko prijatelju

»Živjo, draga moja, kako si, Saška?« v čeveljce Savine Atai stopi Valentina Plaskan ter razkrije svoj pogled na pojav koronavirusa ter kaj bi bilo treba storiti za njegovo zajezitev. Nov zaplet po scenariju je podatek, da se je nekdo na ministrstvu za zdravje v sporočilu za javnost zatipkal in je pisalo, da se mora 10.000 Slovencev v karanteni samozadovoljevati namesto samopregledovati. Hribar pozove Katono, naj zavrti posnetek nekoga iz karantene, ki ima zatemnjen glas, da ga ne bi prepoznali. Upodobi zgroženega pričevalca, ki mu je plačanka z ministrstva na Viču slekla hlače, nato se je mogel pred vsemi samozadovoljevati, zato napove skupinsko tožbo ministra za zdravje. Po drugi strani se Jure Mastnak, ki se predstavi kot dr. Sterle, infektolog, ne pusti motiti. Prešine ga prvinska ideja in že začne z roko, napol stisnjeno v pest, udarjati ob mizo, da bi še bolj doživeto zvočno prikazal bizarnost situacije, v kateri se je znašlo ljudstvo zaradi sledenja navodilom ministrstva. Tudi Hribar se na kratko pridruži intimni zvočni kulisi ter si nato premisli, lik dr. Sterleta pa vztraja: »Dajmo roko prijatelju!«

Z leti smo ustvarili svoj sistem. Sašo vedno pripravi temo, kako si je zamislil potek, a dostikrat se zgodi, da gre povsem v tretjo smer. - Tilen Artač 

Veni, vidi, piči!

Med zadnjimi dobi besedo te dni spet aktualna odlična atletinja Martina Ratej, ki jo imitira Marko Cirman. V nezgrešljivem celjskem narečju naniza filozofske resnice o življenju minulega tedna. Hribarju zaupa, da je narobe razumela navodilo ministrstva in je za samozadovoljevanje uporabila svoje kopje: »U, jeb..u sunac, ej! Pječe! Ja noben mi ni poveju, da lahk z rokam tud, ne!« Ratejizme pomenljivo sklene z globoko ugotovitvijo, da goveja juha lastno meso zaničuje. Za piko na i pove svoje še nepogrešljiv lik Angelce Likovič v upodobitvi Tilna Artača, ki Grimsa povabi v svoje vrste; ta jo odločno zavrne, da ga misijonarska stranka ne zanima. Z Lukijem in Makijem se dogovori, da bo šel z njima na poročno potovanje ter dogajanje ujel za družabna omrežja, Angelca pa še v zadnjih sekundah pred iztekom oddaje v živo zahripa: »Veni, vidi, piči!« 

Kdor se sprašuje, zakaj je treba biti drzen in včasih tudi nespodoben, da bi dosegel določen cilj, naj se spomni Voltairove ugotovitve: »Politika izvira iz perverznosti bolj kot iz veličine človeškega duha.« V zaletu ustvarjalnosti in iskrivosti gagajevci niti niso zajeli vseh oseb, ki si jih je v scenariju zamislil Hribar, zato je več likov ostalo brez besede. »A smo ga izgnal'?!« se sam pri sebi zareži po oddaji. Tudi na obrazih ekipe se odslikava zadovoljstvo po opravljenem delu. V studio stopi sodelavka in ga seznani, da mora na redni letni razgovor k nadrejeni. »Uuuuuuuu! Oceno boš dobil!« navdušeno zatulijo kolegi.

Resničnost je včasih še bolj bizarna

Imitatorji se nato razkropijo, nekateri bliskovito hitro, drugi počasneje. Prvi pozdravi v slovo Mravlja in odhiti iz studia, saj ga takoj čaka nova delovna obveznost. Nasmejani Hribar nam z ledeno modrimi očmi, ki hkrati žarijo kot plameni tabornega ognja, zaupa, katero je bilo glavno vodilo v vseh tridesetih letih pripravljanja oddaje: »To, da nas ne razkrijejo! Kar nismo, vsem govorimo, da smo, in to, kar smo, vsem govorimo, da nismo.« Tako so vedno del kroga, cikličnosti in nihče jih ne more zagrabiti, opredeliti.

»Ekipi sem se priključila nazadnje, prej si nikoli nisem predstavljala, da bi počela kaj takšnega, me je pa vedno zabavalo. S tem, ko določenim stvarem daš prostor, se pokažejo v vsej svoji banalnosti in lahko veliko narediš za ozaveščanje. Resničnost je včasih še dosti bolj bizarna. Velikokrat se smejimo čemu tudi zato, ker nam je neprijetno oziroma uvidimo, da gre za resnico,« meni Plaskanova, ki je prvič javno opozorila nase kot igralka v seriji Ena žlahtna štorija. 

Ekipa si med oddajo veliko pomaga, med njimi vrejo ideje in žgečkljive domislice, a vendar hkrati delujejo zelo umirjeno. Tako pred prižganim mikrofonom kot potem, ko je ugasnjen. »Z leti smo ustvarili svoj sistem. Sašo vedno pripravi temo, kako si je zamislil potek, a dostikrat se zgodi, da gre povsem v tretjo smer,« razloži Artač. V oddaji nastopa že šestnajsto leto. 

Mastnak, ki za Radio Ga Ga ustvarja še štiri leta več, razloži, da se predajo toku zavesti oziroma improvizaciji: »Poznamo se in vemo, kako kdo reagira, katere so njegove odlike.« Pri upodabljanju znanih osebnosti iz sveta politike in estrade jih vodita spontanost in kemija. Aleksander Pozvek – nekoč je kot novinar delal na Novi24, zdaj je na Kanalu A – pravi, da do svojih likov občuti veliko naklonjenost: »Tudi ko kot novinar te ljudi srečam v resničnosti, jih imam zares rad. Edini jih razumem.« Cirman na koncu našega druženja, ki je minilo, kot bi trenil, zamišljeno navrže: »Študiram, ali imam tudi jaz Martino rad.«

Od ljubezni do Platona

Ljubezen gor ali dol, dokler obstaja kakovostna družbena in politična satira, bo obstala tudi politika – desna, leva in tista vmes. Morda prav zato Radio Ga Ga praznuje že trideset let in je še vedno v odlični formi. Kot bi oddajo in njegove snovalce v resnici vse od začetka poganjalo klasično, vedno aktualno Platonovo svarilo: »Ena od kazni za to, da se ne želiš ukvarjati s politiko, je, da ti vladajo manjvredni ljudje.«