Aleksander je pustil Sofijo. Med znanci in prijatelji je završalo. To pametno žensko, ki ji ni bilo nič pretežko, ki je bila vedno med prvimi, najpametnejša in najbolj sposobna? In zaradi koga? Neopazne sive miške Martine, ki bi jo morali dvakrat temeljito pogledati, da bi si jo zapomnili. Bitje iz ozadja. Medtem ko je Sofija takoj ugotovila, zakaj je klet zalila voda, ki je dobila sedež na letalu za New York tudi, ko je bilo vse zasedeno in bi marsikdo odnehal, ki je znala popraviti računalniški program in našla izgubljene dokumente, se Martina stoodstotno zanaša na Aleksandra. Prijatelji se šalijo, da niti do zobozdravnika ne bi prišla, če ji ga on ne bi našel in ugotovil, kje dela in kdaj. In se seveda tudi dogovoril za termin obiska.



NAJ DEŽUJEJO POHVALE

Sofija je znala vse in poznala vsakogar. Lahko je bila tajnica, odlična ljubica, vse je obvladala. Kljub temu je bil Aleksander ob njej vedno napet in razdražljiv. Sofija se je naprezala do onemoglosti, do svoje in njegove popolne izčrpanosti. Uničevala je sebe in uničevala je njega, Marina pa ga je ukrotila. Kako in zakaj? Kaj ima Martina, česar Sofija nima? Ga je seksualno zasužnjila? Obvlada tehnike, ki jih druge ne poznajo?

Martinin uspeh se skriva v dveh besedah: Potrebujem te. Ali povedano drugače, Martina potrebuje Aleksandra kot zrak, kot kruh, brez njega ne more živeti – oziroma se vsaj dela, da je tako. Pa kaj potem, pomembno je, da ji Aleksander verjame. Na srečo živimo v času, ko redke moške zadenejo velike katastrofe, v katerih se oblikujejo, znajdejo ali propadejo. Je pa dovolj majhnih neprijetnosti, ki grenijo življenje, od pokvarjene vodovodne pipe do avta, ki je obstal sredi ceste, trave, ki nepokošena že dva tedna propada … To so »moška dela«, vsakdanje okoliščine, kjer je potreben in koristen, vprašanje pa je, ali je tudi dovolj pohvaljen. Res je, da ženske ne prejmejo rož za vsako kosilo, ki ga skuhajo, vendar je z moškimi drugače. Njihovi možgani se vrtijo v nasprotno smer in pijejo kot goba pohvale za »moška dela«, hočejo se dokazati na vseh področjih, ne samo v službi. Kdo pa se noče?



MAJHNI IN NEPOTREBNI

Včasih je bilo spoloma laže. Nenevaren padec s konja, kratka nezavest, malo lažne skromnosti in 1, 2, 3, močan moški se je prikazal ob nemočni ženski in ji pomagal. Srečnega konca z rešiteljem v sili ni nič več oviralo. Začela se je romanca. No, vsaj tako se nam zdi.

Zdaj se zaradi močnih žensk, ki vse znajo, vse zmorejo in so včasih še dosti pametnejše, marsikateri moški počuti majhnega in nepotrebnega. Ne razume, kako naj to vulkansko energijo ukroti in ji pokaže, da je potreben v njenem življenju. Močna ženska zna vreči svet s tečajev in mu za povrh še dopoveduje, kako naj jo zadovolji v postelji. Moški ima ob njej občutek, da izginja, da propada, občutku nemoči se pridruži še stara poslušnost: »Da, mama, nalogo bom naredil takoj po šoli, prej pa si bom seveda umil roke.«



ŽENSKE IZ OZADJA

Potem v njegovo življenje pride neopazna, bleda Martina in postavi vse na svoj prostor. Potrebuje ga. Pomemben je, brez njega ne more, največji je, najmočnejši. Aleksander bi zanjo naredil vse, čeprav mu tega ne vrača enako. Toda zadovoljen je, še več, srečen je! Če dobi moški občutek, da brez njega ne gre, je sposoben graditi mostove do nebes, in to počne Aleksander. In to je bistvo zgodbe o Aleksandru in Sofiji, ne pa tudi konec.

Odkar je močan, samozavesten in srečen, se je popolnoma spremenil in postal zanimiv tudi za ženske, ki so ga včasih rade prezrle, če pa so naletele nanj, so se pomilovalno nasmehnile: »Kako kaj Sofija? Kam gre letos na dopust?« Pozor – ednina, ne dvojina. Ob Martini žari, rad razlaga, kaj vse je že naredil, ne hvali se, samo ponosen je na svoje delo, na svoj dom, na svojo ženo, ki ga ovija okoli prsta in ne more brez njega v trgovino. In to je drugo bistvo zgodbe o Martini in Aleksandru. Nikoli ne podcenjujmo sivih mišk, ki imajo tako neopazen obraz, da si ga ne zapomnimo. To je naša napaka. Miške niso niti sive niti neopazne tam, kjer bi bile rade opazne. Z manj truda in precej več zabave dobijo dvakrat toliko od življenja kot pametne in sposobne, predvsem pa ponosne in samostojne ženske.



ZLATA SREDINA

Seveda ni pravila, kje se odvisnost neha in kje je premoč preočitna. Smo taki in taki, eni potrebujemo oporo, drugi smo radi drugim v oporo, tretji pa so sami sebi dovolj in so jim bližnji samo privesek. Psihologi se strinjajo samo v eni stvari: preočitna in premočna prevlada je škodljiva, vladavina enega se nikoli ne obnese, razen če so vzroki drugje, ne v ljubezni (denar, moč, udobje ali želja po pokornosti pri enem od prizadetih). V glavnem pari najdejo zlato sredino in skupaj rinejo skozi življenje – ali pa se razidejo.