Vaš prvenec je sedaj že na prodajnih policah. Kakšna razmišljanja zaznamujejo vaše dneve zdaj, ko kapljajo prvi odzivi bralcev?

Ko napišeš prvi roman in ta izide, si zelo nebogljen, saj si v svet poslal svojo (izmišljeno) zgodbo, ki bo morala bivati v konkurenci vsega tistega, kar je že bilo napisanega do sedaj in vsega tega, kar je na knjigarniških policah. Prvi odzivi so potrdili, da so bralci razumeli, kar sem želel napisati s to knjigo: pričarati resno in dramatično zgodbo, ki se začne mirno, skoraj idilično, potem pa, kot je bil eden od odzivov, naenkrat »dam bralca v boben in vključim centrifugo«.

Vsake toliko se vsakdo spopada svojimi demoni. Jaz jih predelujem z ženo, včasih dolgo v noč, včasih tudi več dni in večerov zapored. 

Kako ste morali »odrasti«, da ste napisali knjigo, v kateri brbota od čustev?

S pisanjem (kratke) proze sem v resnici začel že pred skoraj tridesetimi leti, vendar me je potem življenje in pisanje odneslo na druge poti. Vsekakor je nekaj desetletij raznovrstnih življenjskih izkušenj dobro vplivalo na to, da sedaj mislim, da imam kaj povedati. Po moje brez tega, da prideš v »žrelo življenja«, težko napišeš kaj resnično dramatičnega in avtentičnega. Saj vemo: mnogi pisatelji so se podali naproti raznim avanturam, da so dobili snov za svoje romane. Jaz sem kar nekaj takih izkušenj pridelal z leti.



V javnosti imate podobo, ki predvideva učenost in »zahteva« spoštovanje. Katera je tista ena reč, ki je ljudje o vas še ne vedo, a bi si želeli, da postane znana?

Rad imam filmsko glasbo, že skoraj tri desetletja precej sistematično zbiram »soundtracke«. Pred kakim ducatom let sem si nabavil enega prvih iPodov, precej velik je bil v primerjavi z današnjimi modeli, in nanj sem s pomočjo sodelavca preko iTunesov naložil skoraj šeststo originalnih glasbenih ploščkov. To je skoraj deset tisoč pesmi, ki sem jih vedno želel imeti s seboj. Potem sem jih pri sinhronizaciji z računalnikom enkrat po nesreči zbrisal. Zdaj iPod sameva prazen v predalu. Ne vem, če koga to zanima, a vsakič, ko se spomnim na to, se razžalostim.

Ločitev je imela vpliv name predvsem zaradi tega, ker se starša od takrat naprej nista bila več v stanju pogovarjati kot normalna, običajna odrasla človeka. 

Kje je dom?

Lahko vprašanje. Tam, kjer so moji. Žena in moji trije otroci. V zadnjem letu pa pod dom sodi še hčerina psička.

Če bi si lahko izbrali supermoč, katera bi bila?

Ne želim si prav nobene. Prevelika moč prinaša preveliko odgovornost.

Kdo je vaša opora, ko vam je hudo? Je Samu Ruglju, sinu velikega psihiatra, sploh kdaj hudo? Kako je to videti?

Vsake toliko se vsakdo spopada svojimi demoni. Jaz jih predelujem z ženo, včasih dolgo v noč, včasih tudi več dni in večerov zapored. Takrat so najina jutra malce utrujena, vendar obenem tudi vsestransko prečiščena.



Odraščali ste z mamo. Kateri so vaši najlepši spomini na čas, ki ste ga kot otrok preživeli z njo?

Na misel mi recimo pride naslednji pripetljaj: proti koncu osnovne šole sem bil z mamo in sestro zadnjič skupaj na morju, v Dajli blizu Novigrada. Mama je imela prijatelje v Grožnjanu in tako je razmišljala, da bi jih lahko obiskali. Kako bi bilo to najbolj preprosto? Avta namreč nismo imeli. Kot tabornik sem hitro dal idejo: odštopajmo tja. Tako smo se pri Dajli postavili ob cesto, malce nenavadna druščina, moja mama s svojima dvema otrokoma. Čez nekaj minut sta se mimo v spačku pripeljala dva mladca in ustavila. Stlačili smo se notri, zadaj, tja nekam med njune kitare, ki sta jih peljala s seboj v Grožnjan, takratni center poletnega glasbenega dogajanja. Šlo je za kratko pot, a se mi je zdelo, da sem na najbolj pustolovsko idiličnem potepanju do tedaj. Okno v avtu je bilo odprto in imel sem veter v tedaj kar dolgih laseh. Naslednje leto sem se v svet podal že sam.

Z očetom sem skupaj živel zgolj do konca osnovne šole, potlej sva imela pogosto tudi telefonski stik. Še sedaj, kljub temu, da je že več kot desetletje od njegovega odhoda, se včasih zalotim, da bi ga poklical in ga kaj vprašal ali mu povedal. 

Katera je najhujša izguba, s katero ste se v življenju morali spopasti?

Ločitev staršev in očetova smrt. Ločitev je imela vpliv name predvsem zaradi tega, ker se starša od takrat naprej nista bila več v stanju pogovarjati kot normalna, običajna odrasla človeka. Smrt očeta pa zato, ker je nepovratna. Z očetom sem skupaj živel zgolj do konca osnovne šole, potlej sva imela pogosto tudi telefonski stik. Še sedaj, kljub temu, da je že več kot desetletje od njegovega odhoda, se včasih zalotim, da bi ga poklical in ga kaj vprašal ali mu povedal.

Če bi imel dan tri ure več, bi …

Pol tega časa bi najbrž porabil za to, da bi si pogledal kak film več, druga polovica pa bi šla za dodatno branje knjig.



Katero knjigo bi moral prebrati vsak moški?

Prvi hip pomislim na dve knjigi. Divji moški Roberta Blyja, v kateri se lahko vsak moški pouči o svojih obveznih razvojnih fazah, in Razmišljanje, hitro in počasno Daniela Kahnemana, v kateri lahko vsakdo izve, kako deluje človekovo razmišljanje, kakšne napake delamo ljudje ob tem in kako lahko vsaj občasno vse skupaj obrnemo v svoj prid.

Moški so večinoma preveč impulzivni in egoistični, vase zagledani,  prehitro bi radi do rezultatov, pogosto brez ustrezne podlage. 

Česa bi se lahko moški naučili od žensk?

Potrpežljivosti. Moški so večinoma preveč impulzivni in egoistični, vase zagledani,  prehitro bi radi do rezultatov, pogosto brez ustrezne podlage. Ženske so pri doseganju svojih ciljev običajno veliko bolj sistematične, vztrajne in neumorne ter so pripravljene napredovati po manjših, a zanesljivih korakih. 

Katero sporočilo o nasprotnem spolu si želite za vedno vtisniti svojim otrokom?

Spoštovanje in pozornost do različnosti. Različen spol v določenih primerih pomeni tudi različen pogled na svet, z njim lahko dobiš še drugo polovico slike sveta, kar je treba upoštevati in do tega gojiti ustrezno spoštovanje.