Dolgotrajne bolniške: Zakaj jih je toliko in kako jih odpraviti

Po podatkih zavoda za zdravstveno zavarovanje (ZZZS) trenutno najdaljši bolniški dopust neprekinjeno traja od 17. septembra 2007, torej več kot 12 let, kar 279 Slovenk in Slovencev pa je bilo na zadnji dan lanskega leta bolniško odsotnih že pet let ali več. Drži, zmožnosti za delo se ne da ovrednotiti po splošnem kriteriju – ne nazadnje se zahteve na delovnih mestih zaostrujejo, vse več je novih negotovih oblik dela –, a vendar, kateri so zares vzroki za čedalje daljše bolniške odsotnosti z dela in kako nad zdravstveni absentizem, katerega razsežnosti so v breme tako za zaposlene, ki izostajanje z dela opravičujejo z boleznijo oziroma poškodbo, delodajalce, izvajalce zdravstvenih storitev in nosilce socialnih zavarovanj kot družbo v celoti? 

Trend naraščanja dolgotrajnih bolniških dopustov (Vir: Analiza zdravstvenega absentizma in aktivnosti NIJZ za obvladovanje začasne nezmožnosti za delo) 

Mag. Martin Toth, strokovnjak za zdravstvene sisteme, v premislek navede, da dejavniki, kot so starost in spol zaposlenih, zahteve delovnega mesta, počutje in odnosi med zaposlenimi oziroma pri posameznem delodajalcu, splošne družbene razmere, odnosi v družini delavca in ne nazadnje njegova telesna kondicija oziroma zdravje, lahko pod določenimi pogoji privedejo do stanja, ko zaposleni ne zmore zadovoljivo opravljati svojih delovnih obveznosti in nalog ter to opraviči z boleznijo in krajšo ali daljšo odsotnostjo z dela. 

Nismo vsi enakega zdravja

»Iz prakse pa so znani primeri, ko pri zaposlenem ni znakov bolezni oziroma sploh ni ugotovljena bolezen, a ne zmore zahtev delovnega mesta ali nanje ni pripravljen in išče izhod v bolezni oziroma bolniški odsotnosti. Takšni ljudje izostajajo z dela, čeprav bi bili zanj sposobni, in bežijo v bolniško,« meni Martin Toth. Mnogi jih označujejo za delomrzneže. »Vedeti pa moramo, da niso vsi ljudje enakega zdravja oziroma nimajo enakih delovnih sposobnosti in navad, ki se gibljejo na skali od najboljšega možnega do najslabšega,« poudari sogovornik in doda, da naj bi to, kdaj je ob svojem zdravstvenem stanju nekdo sposoben ali nesposoben za delo, ocenjevali zdravniki. Predvsem zdravniki, ki delajo na področju medicine dela. »Ocenjevanje ni preprosto, saj morajo upoštevati zahteve dela in zmožnost delavca, da to delo opravlja brez škode za zdravje in da svoje življenje in navade prilagodi zahtevam delovnega mesta in delodajalca. Ker za tako ocenjevanje ni na voljo povsem jasnih meril, je lahko kdaj pa kdaj subjektivno. Tako tudi ocenjevalci upravičenosti do bolniške odsotnosti z dela, ki sicer to delo opravljajo na podlagi strokovne doktrine, svoje odločitve sprejemajo na podlagi izkušenj ali lastne ocene o delazmožnosti delavca s takšnim zdravstvenim stanjem, kot je pri njem prisotno.« 

Duševne in vedenjske motnje

Vzroki za bolniški dopust so različni in številni. Pri dolgotrajnih bolniških dopustih, torej ob več kot enoletni nezmožnosti za delo, so pri ženskah (tako analiza zdravstvenega absentizma in aktivnosti NIJZ za obvladovanje začasne nezmožnosti za delo) najpogostejši vzroki kostno-mišična obolenja, neoplazme, duševne in vedenjske motnje, bolezni obtočil, živčevja ter dihal, pri moških pa kostno-mišična obolenja, sledijo stanja po poškodbah in zastrupitvah pri delu in zunaj dela, bolezni obtočil, neoplazme, duševne in vedenjske motnje, bolezni živčevja in bolezni dihal. 

V vednost: povprečna bolniška odsotnost traja 10,5 dneva, bolniške odsotnosti, ki jih plačuje ZZZS (in ne delodajalec), so daljše in znašajo v povprečju 16,8 dneva. Podatki ZZZS o tako imenovanih dolgotrajnih bolniških staležih, torej nad 45 dni, izkazujejo stalno rast. Posebno izrazita je od leta 2014. Za primerjavo: pred petimi leti, natančneje 31. decembra 2014, je bilo 3434 dolgotrajnih staležnikov z več kot enoletno odsotnostjo, več kot pet let je bilo na bolniški 28 ljudi. O najpogostejših okoliščinah skokovitega porasta večletnih odsotnosti z dela ZZZS izpostavlja po eni strani sovpadanje s pokojninsko reformo iz leta 2014 in konec gospodarske krize oziroma ponovno rast BDP v Sloveniji. Ali drugače: izdatki za bolniški dopust v breme ZZZS od leta 2014 izrazito naraščajo predvsem zaradi povečevanja števila delavcev in višine plač (pozitivna posledica gospodarske rasti), povišanja starosti delavcev (negativni demografski dejavnik), podaljšanja delovne dobe (posledica pokojninske reforme), pomanjkanja pravočasne in učinkovite poklicne rehabilitacije ter dolgotrajnih in pogosto neusklajenih postopkov komisij za uveljavljanje pravic iz zdravstvenega zavarovanja in invalidskega zavarovanja ter socialnega varstva. 

Preberite še: Izpoved Slovenca, ki je zaradi poškodbe pri delu na bolniški ostal deset let 

Različne bolezni, enako dolge odsotnosti

Slovenija je v skupini držav, kjer so razmere za zavarovane osebe na bolniškem dopustu ugodne. Nadomestila za odsotnost z dela so pri nas med najvišjimi v Evropi in bistveno višja od invalidske pokojnine (veljavna zdravstvena in pokojninska zakonodaja), zaradi česar zavarovanci ne želijo dokončno urediti statusa. Je tudi ena redkih držav, poleg Bolgarije pravzaprav edina v Evropi, ki bolniške odsotnosti časovno ne omejuje. 

»Večina jih traja nekaj dni ali tednov. Znani pa so primeri dolge bolniške odsotnosti z dela zaradi postopkov pri zdravstveni oziroma invalidski komisiji in s tem povezane možnosti upokojitve. Zato je težko oceniti, ali je nekdo denimo upravičeno že 12 let ocenjen kot začasno nesposoben za delo. Lahko da je res tako, lahko je dolga bolniška povezana tudi s postopki ocenjevanja njegove delovne (ne)zmožnosti ali njihove pomanjkljivosti pri pristojnih organih. To poteka najprej pri osebnem zdravniku, nato pri zdravniški komisiji ZZZS, in če zavarovanec še vedno ne more delati, tudi pri invalidski komisiji. Ti postopki so zahtevnejši in časovno dokaj dolgi, neredko se razvlečejo na mesece in leta,« okoliščine osvetli Martin Toth. 

Preberite še: Izpoved Slovenke, ki je zbolela za rakom, a zavrnila polovični delovnik 

»Vse to ocenjevanje delavčeve začasne nezmožnosti za delo temelji na oceni zahtev njegovega delovnega oziroma delodajalca na eni strani ter na preostalih oziroma trenutnih zmožnostih ta dela opraviti. Takšna ocena lahko da enak rezultat pri nekom, ki ima resne srčne težave, revmatizem ali težave s prstom na nogi. V vseh primerih izvedenci ocenjujejo, ali je nekdo sposoben ali zmožen opravljati delo, ki mu ga naloži delodajalec, in kako. Za takšne ocene so potrebne enotne strokovne medicinske usmeritve in priporočila. Ker pa se zdravja ne da meriti z utežjo ali enoto, zahteva vsak posamezen primer individualen pristop, ki upošteva razlike med bolniki z isto boleznijo ali stanjem, in zdravnike, ki delavčevo bolezen in sposobnost oziroma nesposobnost za delo ugotavljajo. Za ocenjevanje upravičenosti do odsotnosti z dela je medicinska stroka, predvsem medicina dela, izdelala določene smernice. Temeljijo na izkušnjah in znanju. Niso pa to formule, ki bi avtomatično veljale za vse bolnike. Vedno je treba upoštevati razlike med ljudmi, njihovimi psihofizičnimi sposobnosti, zahtevami dela in delodajalca in posledicami za zdravje.« 

Dileme in smernice

Da je za obvladovanje bolniških dopustov, posebno dolgotrajnih, treba ukrepati na različnih ravneh družbe, tudi medsektorsko in sistemsko, se stroka strinja. Ne pa tudi o primernih ukrepih, ki bi pripomogli k hitrejšim začasnim ali trajnim odločbam invalidske komisije oziroma k čimprejšnji vrnitvi zdravega delavca na delovno mesto. »Med vzroki za sorazmerno dolge odsotnosti z dela naj bi bila tudi višina nadomestila plače, ki ga tedaj dobiva zaposleni. Gotova delno vpliva na to, koliko si bo trenutno bolni delavec prizadeval in želel vrniti na delo. Ob tem pa ne gre razmišljati o tem, da bi z nizkimi nadomestili plače med bolniško lahko bistveno zmanjšali absentizem. 

Morda bi kdo z nizkim nadomestilom plače, s katerim bi bil na robu preživetja, hotel (ali moral?!) čim prej na delo, a bi takšno ravnanje lahko privedlo tudi do bistvenega poslabšanja njegovega zdravja. Zato predlog ali ideja, da bi finančno spodbujali zaposlene k čimprejšnji vrnitvi na delo, ni ustrezen. Mogoče bi koga res spodbudil k hitrejši vrnitvi na delo, toda za drugega bi to lahko povzročilo resno poslabšanje zdravja z vsemi nezaželenimi posledicami,« opozori Martin Toth. Sklene: »Z zdravstvenim absentizmom se srečujejo povsod po svetu. Skoraj vsi ga želijo zmanjšati z omejevanjem pravic zaposlenih, možnega trajanja, nadomestila plač in podobno. Pravi ukrepi pa bi morali biti ustvarjanje prijaznejših delovnih razmer za zaposlene, spoštovanje zaposlenih, prijazno delovno in družbeno okolje, tovarištvo med zaposlenimi, zagotavljanje varnosti in zdravja na delovnem mestu. Znano je, da v takšnem delovnem okolju zaposleni tudi ustvarijo več dohodka oziroma bolje opravljajo svoje delovne obveze, kar pa je v interesu delodajalca.«