Pogosto pri svetovalnem delu opazujem »moje« pare, kako se vedejo drug do drugega, kako si izražajo vso palet čustev, od jeze in žalosti, naveličanosti in razočaranja pa do spravljivejših registrov razpoloženja, sčasoma celo sodelujočega pogleda. Večina potrebuje približno pol do enega leta, da postaneta ljubeča, spet spoštljiva drug do drugega, da se slišita in razumeta, si ponovno postaneta naklonjena in iščeta z močnim zavedanjem skupne presečne točke oziroma rešitve, ki ju lahko na dolgi rok povežejo v kakovosten in odgovoren partnerski odnos.

Ob vsem tem vedno znova trčimo ob razlike. Poznate to, da imata popolnoma nasprotne poglede na finance ali vzgojne prijeme? Da se pogovarjata vsak dan, pa se nikoli ne uskladita o ničemer? Skupno življenje krmarijo vsakodnevne naloge, skrb za plačilo položnic, kdo pelje katerega otroka na katero od dejavnosti in kdaj ter kam bodo šli na morje. Pri tem živita na površini odnosa, če mene povprašate. 



Spoštovanje je temelj

Vsekakor je normalno in pričakovano, da smo si različni. Vsi pridemo v partnerski odnos z lastno prtljago nakopičenih programov iz primarne družine, iz naših dosedanjih poskusov razmerij, z bolj ali manj posrečenimi izkušnjami, strahovi, ki krojijo na podzavestni ravni številne odločitve, ki se jih niti ne zavedamo, pa vseeno krmilijo posledice, ki jih pač prenašamo v vsakodnevnem življenju. 

Kljub vsemu naštetemu bi rada dodala še zavedanje, da je točno zato, ker smo tako različni, treba veliko spoštljivega dogovarjanja, prilagajanja, iskanja kompromisov, iskrenega izkazovanja lastnih pomislekov in prioritet z močnim posluhom za argumente druge strani. Vem, to je izzivov polno razmerje, a le to so odličnosti kakovostnega partnerskega odnosa. Brez truda ni rezultata, vsaj to že dobro vemo, kajne?


Kje se skriva naša dodana vrednost? 

S čim mi pripomoremo k temu, da smo sami dodana vrednost našemu partnerju? Gospa mojih let pove pred možem, da sta po skoraj tridesetih skupnih letih že tako naveličana drug drugega, da bi se on odselil v hiško na morju, ona pa bi ostala v sedanjem stanovanju. Otrok je odrasel, ima že svoje partnerske izzive, onadva pa razmišljata, kje sta se zataknila. Imata se rada, a ne vesta, kako naprej, da bi se drug ob drugem prijetno in ljubeče počutila. In v nekem trenutku izdihne naša gospa: »Kakšna je tvoja dodana vrednost zame,« mož pa kar debelo pogoltne. Tiho sem ju opazovala in čakala, kako se bo odzval. Razmišljala sem, kako dobro je uporabila izraz, ki ga sicer vsi trije poznamo iz poslovnih voda. Onadva imata skupno uspešno podjetje, gospa v njem skrbi za finance in računovodstvo, pa ga je verjetno zato uporabila.



Gospod jo opazuje z nekakšnim izrazom ljubezni in strahu. Po nekaj sekundah koncentracije pove, da je njegova dodana vrednost ta, da jo neskončno spoštuje, da res včasih pozabi nanjo in ne sliši njenih potreb, a da se bo od danes vedel do nje kot do svoje najbolj dragocene kraljice. Prizna, da mu je pogosto samoumevna, ko je tečna, jo skuša pomiriti in minimalizirati njene pomisleke ali skrbi, kar jo seveda vedno jezno vrže na obrate, ker se ji zdi, da ne upošteva njenega trenutnega počutja. Ko je uporabil izraz »kraljica«, pa ga je gospa začela pozorno poslušati. Razložil ji je, da jo ima še vedno zelo rad, da bi se rad z njo postaral, a da so ju vse skrbi, vzgoja, podjetje, finance in rutina skoraj ugonobili in da se bo boril zanjo kot kralj za svojo srčno kraljico. Romantična sta postala. Ona sicer še jezna, a z leskom v očeh. 


Skupaj smo močnejši

Dodana vrednost obeh je zavedanje, da sta skupaj močnejša kot vsak posebej. Še vedno ju veže močna čustvena vez, a sta se zavedala pomembnosti spoštovanja drug drugega na novo, skupaj pa smo se naučili še vseh drugih fines zdravega in dolgotrajnega sočutnega partnerskega odnosa.

Kar danes želim poudariti, je to, da je res potrebna izražena skrb za našega partnerja vsak dan znova in vsak dan sproti. Nihče ni samoumeven! Kdaj ste nazadnje pohvalili svojo drago? Pa ne samo, da je skuhala dobro juho ali krompir, temveč kdaj ste opazili njeno dodano vrednost? Kdaj ste ji poslali dopoldne v službo nagajivo sporočilce ali celo slikico? Drage moje, kdaj ste svojemu »kralju« povedale, da ste ponosne nanj? Kdaj ste se nežno privile k njemu in mu zašepetale, da ste njegove? 



Delati je treba

Kot znam večkrat poudariti, ženske od svojih moških potrebujemo pozornost, skrb in razumevanje naših včasih hormonsko nihajočih stanj, ko smo razdražene in tečne, pa še same ne vemo, zakaj, moški pa potrebujejo od nas dam spoštovanje, pohvalo in razumevanje tega, da nas niso pogosto sposobni razumeti v naših zapletenih sporočilih. Zato pa imamo vsak svoj jezik in možgane, da lahko izražamo ljubezen in pripadnost do partnerja, da se lahko spoštljivo pomenimo in počistimo razlike, ki nas oddaljujejo. 

Nekateri menite, da je to, kar navajam, res težko. Nihče ne pravi, da je preprosto, a nekje je treba začeti ozaveščati lastne vzorce in programe, jih preprogramirati ter z bolj sveže perspektive pogledati na odnos, v katerem smo. Vsekakor vam lahko pri tem pomagajo usposobljeni strokovnjaki. Bodite pogumni, vrzite tabuje in stereotipe čez ramo. Bodite dodana vrednost tudi sebi, ko se odločite za osebnostno rast, ki s seboj nosi izzive, a tudi kakovostne preboje. Ko se zanjo odločita oba, je oblikovanje zdravega partnerskega odnosa zagotovljeno.