Slovenci smo v primerjavi z drugimi narodi še bolj nagnjeni k prepirom zaradi dedovanja in morda je prav to naša največja šibkost; vemo, da trdni, povezani družini, ki zna razreševati nesoglasja brez hude krvi in vpletanja sodišč, tudi najmočnejša državna represija v resnici ne more do živega. Podobno meni naš stalni sodelavec, pravnik mag. Boštjan J. Turk: »Slovensko nagnjenje k pravdanju je legendarno in v svetovnem merilu nesporno nadpovprečno, česar sam ne povezujem le s konfliktnim in težkim karakterjem slovenskega naroda, ampak tudi z neumnostjo in kratkovidnostjo. S tem, ko se denimo bratje prerekajo za deset kvadratnih metrov zemlje, jo bo eden izmed njih morda na koncu res pridobil, a bo po drugi strani izgubil družinsko srečo, enotnost in verjetno tudi zdravje. Končni rezultat bo torej negativen, njegovo ravnanje pa – neumno. Se pa popolnoma strinjam z vami, da je takšnega pravdanja v družinah z zdravim jedrom opazno manj.« 


»Takšnih sporov bi bilo precej manj, če bi zapustniki že sami vestno poskrbeli za prehod svojega premoženja po smrti: denimo tako, da bi napisali oporoko, sklenili pogodbo o dosmrtnem preživljanju, izročilno pogodbo. A tudi to kaj dosti ne pomaga, če med dediči ni zdrave pameti, mirnosti, pripravljenosti na sklepanje kompromisov.« 



Nerazsodnost v praksi težko dokažemo

Ogromno bitk za dediščino se bije med brati in sestrami. Obravnave praviloma trajajo dolgo, tudi po več desetletij. Včasih se spori končajo celo krvavo, tragično, s smrtjo, o čemer med drugim beremo v črni kroniki. »Takšnih sporov bi bilo precej manj, če bi zapustniki že sami vestno poskrbeli za prehod svojega premoženja po smrti: denimo tako, da bi napisali oporoko, sklenili pogodbo o dosmrtnem preživljanju, izročilno pogodbo. A tudi to kaj dosti ne pomaga, če med dediči ni zdrave pameti, mirnosti, pripravljenosti na sklepanje kompromisov. Pa smo spet pri zdravih družinskih jedrih, kajne,« prodorno ugotavlja mag. Turk, ki hkrati opozarja, da tudi denimo darilna pogodba še ne zagotavlja, da bo obdarjenec dejansko prejel vse, medtem ko smo v praksi priča številnim nečednostim. »Darila namreč vplivajo na nujne deleže nujnih dedičev: če brat denimo dobi od očeta vse njegovo premoženje, lahko drugi brat ali sestra, ki sta nujna dediča, če ne dobita nič, zahtevata, da se tako darilo vrne v zapuščino. Pravica do nujnega deleža namreč obstaja po zakonu in se je ne da obiti. To, da je bil darovalec v trenutku sklepanja darilne pogodbe oporočno nesposoben oziroma nerazsoden, pa je v praksi zelo težko dokazati, o tem namreč sodišča pogosto odločajo šele na podlagi več izvedenskih mnenj, ki so si lahko med seboj celo diametralno različna. Veliko je tudi zlorab domnevno prikrajšanih dedičev, ki poskušajo prav vse, da bi zapustnika prikazali kot nerazsodnega. Pogosto je presoja razsodnosti odvisna tudi od spretnosti odvetnikov in neodločnosti sodnikov.« 

»Včasih imam občutek, da pisci zanalašč sestavljajo zapletene zakone z dolgimi stavki in grozno birokratsko terminologijo, ker se jim to preprosto zdi nobel. Tako verjetno mislijo, da so pomembni, da se dvignejo nad 'rajo'. Gre za posebne vrste zakonodajni snobizem.« 

Oporoko je treba dobro skriti

Iz filmov in resničnih pripovedi poznamo primere, ko kdo doma naredi samomor tik po tem, ko je na list zapisal svoje zadnje besede, tudi to, komu zapušča svoje imetje, potem pa prvi sorodnik na prizorišču vzame oporoko in še kaj, ne da bi o tem obvestil koga drugega. Brez obžalovanja in slabe vesti? Ali je mogoče, da se izmaže – brez posledic? »Hm, kar se vesti tiče, sem si za vselej zapomnil citat iz filma Hudičev odvetnik (Devil's Advocate), v katerem Al Pacino igra poosebljenega hudiča in poskuša prepričati svojega sina z besedami: 'Sin, kaj ti bo vsa ta odvečna krama v obliki morale, etike, vesti … Poglej mene, kako lahkotno se sprehajam po svetu brez vse te krame. Krasno se imam.' Bojim se, da so tudi v naši državi številni že zdavnaj odvrgli to 'kramo'. No, moje mnenje je, da je življenje brez nje prekleto nesrečno in prazno. Sicer pa – da, seveda je mogoče, da jo sorodnik popiha z oporoko in dragocenostmi. Drži tudi, da mu bo to težko dokazati. A ne glede na to igra zelo tvegano igro, saj lahko postane glavni osumljenec za tatvino, če denimo obstaja še kakšen sorodnik, ki je bil dobro seznanjen z imetjem samomorilca in morda kaj ve tudi o oporoki,« razloži mag. Turk. Vsem piscem oporoke priporoča, naj jo varno spravijo pri notarju; kdor jo želi imeti doma, pa naj jo kar najbolje skrije, zaklene in zaščiti ter naj o njej nikoli ne govori. Na vraževerje, da naj bi si denimo mlad človek s pisanjem oporoke priklical prezgodnjo smrt, kot pravi, ne da nič. V primerih, ko pokojni pusti za seboj več dolgov kot premoženja, pa se je po njegovih besedah najpametneje dediščini odpovedati. Praznih rok in brez možnosti zahteve nujnega deleža prav tako ostaneš, če se tvoji starši odločijo, da bodo vse premoženje zapustili dobrodelnim in človekoljubnim organizacijam, denimo Cerkvi.

Mag. Turk sklene pogovor z ugotovitvijo, da bi bilo treba poenostaviti vse zakone, ne le tiste s področja dedovanja: »Ti zakoni se še kolikor toliko dobro držijo. Veliki Leonardo da Vinci je nekoč dejal: 'Preprostost je ultimativna sofisticiranost.' Težiti moramo torej k enostavnim, jasnim zakonom in bistvene člene res napisati premišljeno in natančno. Sicer pa so zakoni predolgi in jih je preveč. Včasih imam občutek, da pisci zanalašč sestavljajo zapletene zakone z dolgimi stavki in grozno birokratsko terminologijo, ker se jim to preprosto zdi nobel. Tako verjetno mislijo, da so pomembni, da se dvignejo nad 'rajo'. Gre za posebne vrste zakonodajni snobizem.«



Resnična izpoved

Šestinpetdesetletni antropolog, poimenujemo ga Karlo, nam je zaupal svojo zgodbo. Bil je, kot pravi, najmlajši od treh otrok zlatih staršev, ki pa so bili žal že precej v letih, ko se jima je rodil on: »Starejši sestri sta imeli takrat že svoji družini. Njuni sinovi in hčerke so bili kot moji bratje in sestre. Z njimi sem večkrat preživljal poletne počitnice in hodil na smučarijo, saj se mojim staršem – v mojih najstniških letih že upokojenim – to nekako ni več izšlo. Z mamo in očetom sem živel v skromnem stanovanju, ki sem ga med študijem pomagal delno obnoviti z denarjem od inštrukcij. Sestri sta bili medtem zaposleni v lastnih podjetjih z verigo trgovin po celotni takratni Jugoslaviji, ki jima jih je pomagal ustanoviti oče, mama pa je skrbela, natančneje rečeno pazila njune otroke, jim kuhala, prala in jih vozila v šolo ter celo vskočila kot brezplačna prodajalka, ko sta jo potrebovali. Že pred osamosvojitvijo Slovenije jima je šlo s poslom tako zelo dobro, da sta bili čez noč milijonarki – v takratnih nemških markah.«

»Seveda je mogoče, da jo sorodnik popiha z oporoko in dragocenostmi. Drži tudi, da mu bo to težko dokazati. A ne glede na to igra zelo tvegano igro, saj lahko postane glavni osumljenec za tatvino, če denimo obstaja še kakšen sorodnik, ki je bil dobro seznanjen z imetjem samomorilca in morda kaj ve tudi o oporoki.«  

Vse redkeje so se videvali, ko sta starša zaradi težkih bolezni čez nekaj let postala precej onemogla, pa sester sploh skoraj ni bilo več na spregled. »Jaz sem mami in očetu vsak dan pripravil zdrav zajtrk, ju pomagal umiti in napraviti, razdelil zdravila in podobno, nato pa odhitel v službo in poprosil sosedo, naj medtem popazi nanju in me takoj pokliče, če bi bilo kaj narobe. Zlasti me je skrbelo za vse bolj dementnega očeta, da ne bi kje padel ali kam odtaval, kar se je nato tudi nekajkrat zgodilo. Ves čas sem bil pod močnim stresom. Vsak dan sem hitro tekel domov in jima skuhal kosilo, ju peljal na svež zrak. Zvečer ju spravil v posteljo, pozno v noč pa postoril še po stanovanju, kar je bilo treba, pral, likal ipd. Vozil sem ju k zdravnikom, po opravkih, kupoval hrano, bril očeta, česal mamo. Obljubiti sem jima moral, da v dom ne bosta šla nikdar, tega ju je bilo najbolj strah. In tako dan za dnem nekaj let,« se spominja Karlo, ko v isti sapi dodaja, da svojega osebnega življenja pravzaprav niti ni imel, a mu kljub temu ni niti za trenutek žal, da se jima je lahko posvetil in dal vsaj nekaj malega veselja, preden sta se poslovila – najprej mama, težko bolna, oče pa manj kot leto za njo.



Sestri milijonarki želeli še več

»Prepričan sem, da je oče umrl zaradi žalosti, ker jo je pogrešal, saj sta se imela vse življenje neizmerno rada. In jaz njiju. Večkrat sta ponovila, da bo stanovanje, v katerem smo živeli, ostalo meni, in to zapisala tudi pri odvetniku. Tega sploh nisem želel poslušati, saj se mi je zdelo grozno razmišljati o tem, sploh nečem, česar nisem pričakoval, da se lahko zgodi meni,« družinske razmere pred svojim najhujšim šokom v življenju opiše Karlo ter preide na kruto bistvo: »Na zapuščinski razpravi sta se z odvetnikom in šoferjem pojavili tudi moji sestri in vzvišeno dejali, ne da bi me sploh pogledali, da je oporoka nezaslišana, neutemeljena in da zahtevata nujne deleže. Obe z velikima vilama in vsaka s po dvema vikendoma, da ne govorim o njunih voznih parkih. Navrgli sta celo, da sta mi kot otroku kupili smučke in plačali predšolski tečaj angleščine, ob tem pa mahali z računom v dinarjih, ki sta ga očitno hranili vsa ta leta. Žalostno do konca. Naše skromno stanovanje, ki bi ga bilo treba zaradi dotrajanosti nujno prenoviti, sem še pred tem prodal, denar pošteno razdelil na tri dele in se poslovil z za vedno strtim srcem. Sester nimam več. Naša družina je pozabljena. Kot da ni nikdar obstajala.« 


Preberite še, kaj o pravici do dedovanja, meni gospodarstvenica in ena najbogatejših Slovenk dr. Alenka Žnidaršič Kranjc.