Osebna izkušnja, ko ste spremljali umirajočega očeta, vas je čez dve leti napeljala do izdaje knjige Dočakal boš pokoj!, ki je na voljo tudi brezplačno na spletu. V njej se med drugim lotevate vprašanja dedovanja in oporoke. Česa bi se ljudje, posebno Slovenci, v zvezi z naštetim morali bolj zavedati, da bi bilo manj travm, zamer, žalosti in prepirov, ki se vlečejo tudi več generacij?

Najprej bi se morali zavedati, da nič, kar je pokojni zapustil in kar mislimo, da bi morali dedovati, ni naše, temveč je samo dobra volja in ljubezen nekoga, ki ga ni več, do nas. Če bi mu bilo za nas vseeno, bi umrl v dolgovih, ki bi jih mi plačevali po njegovi smrti. Ozavestimo, da ga ni več, da je naredil, kot je najbolje vedel in znal, kot je mislil, da je prav. Spoštujmo njegovo voljo – če je bila izražena, oziroma pri delitvi premoženja ravnajmo racionalno. Menda ne bomo prodajali hiše, v kateri živi eden od otrok, da bi si »pošteno« razdelili imetje? Ne trpinčimo ne njega ne sebe po tem, ko ga ni več. Čas za to je minil. Za vse, kar bi si želeli povedati – o tem, kaj delamo prav in kaj narobe – si vzemimo čas, dokler smo živi. In tudi če ne moremo spremeniti česa, kar mislimo, da je napačno – to sprejmimo in pojdimo naprej. Kajti problemi, povezani z dedovanjem, imajo izvor v občutku prikrajšanja, zamerah, zavisti, slabi vesti. Nobene potrebe po tem ni, če si naredil, kar si lahko.

Vedeti moramo, da bo nekdo moral – naj bo pokojni ali dediči – sprejemati odločitve. Če bi bile te odločitve lahke, potem se ne bi desetletja pravdali za oslovo senco. 

Po oceni revije Manager veljate za 34. najbogatejšo Slovenko. Ali je res še teže urejati zapuščinske zadeve, ko si bolj premožen oziroma si deležen več hujših pritiskov bližnjih?

Ne vem, zakaj bi bilo teže, če imaš več ali manj. Gre za vprašanje odnosov med člani širše družine.



V knjigi glede darilnih pogodb v času življenja svetujete, da bi morali biti z njimi seznanjeni vsi vpleteni, da razumejo, zakaj takšna odločitev, sicer podaljšujemo zamere zaradi občutka prikrajšanosti. Pa vendar v praksi vidimo, da se mnogo staršev odloči vse podariti enemu otroku, ne da bi to drugi otroci vedeli. Dogaja se, absurdno, da denimo prav otrok, ki z darilno pogodbo prejme vse premoženje, skrb za starša nato popolnoma prepusti tistemu bratu ali sestri, ki je ostal brez vsega. Gre za pomanjkanje ljubezni, poštenosti ali kaj tretjega?

Vprašanje, ki ga zastavljate, je tu, odkar je človek na svetu. Upodobljeno je v številnih dramah in knjigah: Meni v tem trenutku odmeva v srcu spomin na Shakespearovega Kralja Leara, ki sem ga imela priložnost videti v čudoviti izvedbi lansko poletje na Brionih. Kralj je dal premoženje dvema hčerkama – tretjo pa razdedinil; na koncu je ta skrbela zanj, pri tem pa ni nikoli odprla vprašanja premoženja, ki ga ni prejela, temveč samo obžalovanja, da oče doživlja, kar doživlja, ljubezni do očeta in če hočete dolžnosti, ki jo imajo člani družine drug do drugega. Zakaj se starši odločajo glede dedovanja, kot se, je njihova pravica presoje in njihova odgovornost. Verjamem, da so se odločili in presodili v najboljši veri, in verjamem, da ne zato, ker so enega imeli raje kot drugega. Otroci pa na drugi strani pri skrbi za starše ravnajo, kot jim nalaga vest. Bolj ko imajo slabo vest, ker mislijo, da bi lahko storili več ali drugače – čeprav to ni nujno res – bolj pritiskajo na druge, da bi morali delati več in drugače.

Mi je pa v življenju res spodletelo, če se otroci do mene vedejo, kot se, v pričakovanju dediščine. 

Zakaj je neodgovorno in egoistično dejanje, če vemo, da bomo kmalu umrli, da svet zapustimo brez oporoke? Zakaj se moramo o njeni vsebini pogovoriti z vsemi vpletenimi še v času življenja?

Na žalost ne vemo, kdaj bomo »kmalu« umrli. To se nam lahko zgodi kadar koli. Vedeti moramo, da bo nekdo moral – naj bo pokojni ali dediči – sprejemati odločitve. Če bi bile te odločitve lahke, potem se ne bi desetletja pravdali za oslovo senco. Odgovornost staršev je, da sprejemajo odločitve, ki zadevajo njih in njihove otroke. In delitev premoženja pri tem ni izjema. Kadar denimo oče zapusti samo hišo, v kateri je skupaj z njim že 20 let stanovala njegova druga žena, po zakonu pa bi morali dedovati polovico hiše njegovi otroci, se zdi nerazumno, da bi lahko otroci, dokler bo gospa živa, njo metali iz hiše oziroma ji prodali streho nad glavo. Še huje pa je, če bi to naredili lastni materi. Ne želim biti razsodnica, vendar se zdi zelo logična odločitev, da do delitve in izselitve žene oziroma matere ne more priti, dokler je živa, pa čeprav je eden od otrok pred osebnim stečajem. Sestavni del kakršne koli odločitve je tudi odgovornost, da jo pojasnimo. Zakaj je pravica matere za streho nad glavo pred pravico otroka, da bi dobil denar, je stvar videnja in osebne presoje. Morda bi kdo drug razmišljal obratno in vrgel ženo na cesto? Pravico vidi vsak po svoje.



Vi ste že napisali oporoko in vaši otroci so seznanjeni z vsebino, vendar nameravate trenutno odločitev še spreminjati. Ali je to tudi neke vrste preizkus, garancija, da se vaši bližnji do vas še naprej vedejo spoštljivo in ljubeznivo? Kako ste dosegli, da med njimi ni morebitnega nezadovoljstva zaradi oporoke?

Odločitve bom spreminjala, če bo treba, ker se spreminja premoženje, ki ga imam, in ker se spreminjajo tudi interesi in aktivnosti mojih dedičev. Mi je pa v življenju res spodletelo, če se otroci do mene vedejo, kot se, v pričakovanju dediščine.