Vzgojne metode so bile sicer odvisne od družbenega sloja in karakterja staršev, toda imele so neki skupni imenovalec, na katerega so bile v glavnem zreducirane: krutost, hladnost, strogost, fizično kaznovanje, odtujenost … Družba je, skupaj z vero oziroma cerkvijo, postavljala pravila o odnosih znotraj družine in s tem tudi o vzgoji otrok. Ki pa niso bila otrokom prijazna. Otrok se ni fizično crkljalo, ni se jih spraševalo za mnenje, temveč se jih je, povečini ostro in strogo, podrejalo sistemu. Otroci so morali ubogati in izvrševati ukaze.

Pa so se ti, verjetno povečini trpinčeni otroci, po drugi svetovni vojni domislili, da bodo svojim otrokom dovolili več človeškega dostojanstva. Zato so začeli obravnavati svoje potomce kot enakovredna človeška bitja, jih ljubkovati, se pogovarjati z njimi, jim dajati možnost izbire, skratka, ozirati se na njih kot na majhne osebnosti, ki jih je treba usmerjati, ne pa jim ukazovati in jim lomiti hrbtenice njihovega človeškega dostojanstva.

Le demokratično (ne)vzgojeni otroci, ki nimajo strahu, si drznejo vzeti pravico, da odgovornost prevalijo na starše. Ker bolehajo za egocentrizmom, razvajenostjo in narcizmom. Ker niso sposobni oceniti, kaj so dobili, obsojajo za tisto, česar niso dobili. Demokratični starši so krivi tudi za njihove ljubezenske težave, za probleme s šefi, za njihovo nezmožnost prilagoditi se okolju in sprejeti kompromise … Nesposobni so se boriti zase in za svoje lastno, boljše življenje.

Posebej v socializmu smo se oprijeli tega novega modela ter ga dopolnili še s finančnim razvajanjem, češ, če nismo imeli mi, pa naj imajo naši otroci. Novemu modelu starševstva je sledil novi model zakonske zveze; za razliko od prejšnjih šeg, ko so starši izbirali zakonca svojim otrokom glede na podoben ekonomsko-socialni stan, je nova svobodna generacija izbrala zakon »iz ljubezni«. Prvič v zgodovini, da se razumemo. Ustrezno temu so njihovi sadovi ljubezni, otroci, postali »krona« zakonske ljubezni. In vladarji scene v hiši. Beograjski pisatelj Momo Kapor je takrat pisal in opozarjal: »Tam, kjer sta mati in oče enakopravna, vladajo otroci!« Pač, ženske smo dobile pravico do šolanja in službe, možnost finančne neodvisnosti, in smo tudi pred zakonom postale enakopravne. 

Ker je bil zakon »iz ljubezni« do tedaj neznan pojav, katerega resničnega vsebinskega ustroja ni poznal še nihče, se je, potem ko je pokazal svoj pravi obraz (da ljubezen ne traja večno, da je izmuzljiva in eterična ter da pravzaprav ni trajno zagotovilo za stabilnost) sprožil plaz ločitev. Očetje so izginili v nova, lahkotnejša življenja, v nove iluzije in zgodbe, otroci »iz ljubezni« pa so ostajali materam samohranilkam, da skrbijo zanje in jih vzgojijo. In koga mislite, da ti otroci, ko odrastejo, kličejo na zaslišanje? Očete, ki so zbežali od odgovornosti, ali matere, ki so jih dvigovale in »spravile h kruhu«?

Po večini mame. K pisanju na to temo so me spodbudile izpovedi neštetih mater, ki hodijo k terapevtom, ker se počutijo krive, ker jih njihovi otroci obsojajo za neustrezno vzgojo. Hodijo k terapevtom, v vnovičnem poskusu prevzeti breme zorenja otrok nase, biti še boljši starš odraslim otrokom in na ta način obvarovati svoje otroke njihove usode.

Ne!!! Ne morete. Tokrat morajo sami, brez vaše pomoči! Sami morajo skozi porodni kanal in iz vate v resnično življenje. Tudi če jamrajo in jim ni prav. Neizogibno je, ker usoda oziroma življenje ne sprašuje. Le potisne.

Mislite, da so si tisti otroci izpred stotih let upali, tudi ko so odrasli, z besedami in nespoštovanjem obračunavati s svojimi tiranskimi in krutimi starši? Verjemite, da ne. Iz preprostega vzroka – ker so se jih na smrt bali. Ker se otroci, ki so jih strogo in kruto vzgajali ter jim je bilo v podzavest vcepljeno, da so starši nedotakljiva avtoriteta, bojijo svojih staršev do smrti. Le demokratično (ne)vzgojeni otroci, ki nimajo strahu, ker jim nihče ni zlomil hrbtenice ponosa, človeškega dostojanstva in osebnosti, si drznejo vzeti pravico, da odgovornost prevalijo na starše. Ker bolehajo za egocentrizmom, razvajenostjo in narcizmom. Ker niso sposobni oceniti, kaj so dobili, obsojajo za tisto, česar niso dobili. Demokratični starši so krivi tudi za njihove ljubezenske težave, za probleme s šefi, za njihovo nezmožnost prilagoditi se okolju in sprejeti kompromise … Nesposobni so se boriti zase in za svoje lastno, boljše življenje. In to je masovni pojav, kar je zaskrbljujoče in čas je že, da se pod drobnogled vzame takšen model vzgoje.

Namesto k terapevtom, dragi starši, pojdite v življenje. Samo vaše – ni ga več veliko ostalo. 

Mislim, da so bili takšni otroci preprosto povedano, razvajani. Zato so razvajeni in imajo pač težave. Drugačne sicer, kot so jih imeli trpinčeni otroci, toda težave so pač težave. In oni ne vedo nič o krutih metodah vzgoje, ker so nepismeni v zgodovini. Toda kljub temu da smo povezani, da verjetno v tej neskončni igri in preigravanju v iskanju najboljše formule za odnose in življenje delamo zavedne ali nezavedne spodrsljaje, menim, da morajo starši dvigniti roko in svojim odraslim otrokom ukazati: »Stop! Konec! Dal sem ti, kar sem znal in zmogel. Mogoče je bila vmes tudi kakšna napaka, a dejstvo je, da sem te ljubil. Hotel sem ti vse najboljše. Zdaj pa vozi in zvozi. To je tvoja zgodba. Naredi boljše!!!«

Namesto k terapevtom, dragi starši, pojdite v življenje. Samo vaše – ni ga več veliko ostalo. Svet, tudi vaših otrok in njihovih otrok, se bo še naprej vrtel. Tudi brez vas. Le na zatožno klop se nikakor ne dovolite več poklicati. Dvignite glavo in ohranite svoje človeško dostojanstvo. 

*Kolumna izraža osebno mnenje kolumnistke in ne nujno tudi stališča uredništva.