Večinoma 8. marca ne jemljemo več tako resno, kot bi ga morda morali, čeprav je seveda popolnoma jasno, da nobene pravice niso zagotovljene za vedno, predvsem kar se žensk tiče. Spremljate ta spolzki teren ob zavedanju, da se sicer neka distopijska prihodnost nikoli ne zgodi »po nesreči« in »čez noč«, temveč je vedno tlakovana s tisočerimi pogledi stran?

Glede na to, da je 8. marec mednarodni (praznujejo ga v sto državah) dan, ki »slavi« enakopravnost žensk (ekonomsko, socialno in politično), za katero so se borile in si jo izborile pogumne ženske, je čas, da se ga začne ustrezno njegovi zgodovini tudi praznovati. Kaj pa če bi vsako leto na ta dan organizirali okroglo mizo o današnjem položaju žensk doma in po svetu ter mu dodali predavanje o zgodovini nastanka 8. marca? Da mlade generacije žensk ne pozabijo, da to, kar imajo danes, ni samoumevno. Da ne pozabimo ne na samo Claro Zetkin, temveč tudi prve upornice, tekstilne delavke iz New Yorka, ki so 8. marca 1857 organizirale protest proti nečloveškim razmeram za delo in prenizkemu plačilu za svoje delo. Kljub policiji, ki jim je odgovorila s surovostjo!

Zame so bili usodni mejniki: usodna ljubezen, strast, nosečnost, rojstvo mojih dveh otrok, dojenje, vojna v naši državi in v moji rodni Bosni, rojstvo mene kot pisateljice, rojstvo mojih vnukinj in vnuka ... Kljub vsem tem premikom v srčiko lastnega bistva ostaja moj človeški etični in moralni kodeks nespremenjen. 

Podstat obče resnice o položaju ženske je vedno njen intimni svet. S tem seveda mislim, da je »zunaj« običajno ogledalo tistega »znotraj«. Se strinjate s tem? In predvsem; ste izobražena ženska, mama, žena, samostojna in samobitna. Koliko te svobode, ki jo čutite danes, je posledica prizadevanj žensk pred vami?

Veliko oziroma vse. Brez teh žensk, ki so tlakovale pot od ženske kot seksualne sužnje, stroja za rojevanje in garanje v hiši, nepismene, podrejene do ženske, ki je enakopravno človeško bitje, z zakonom zavarovano pred nasiljem moža in delodajalca, pismena, šolana, socialno zavarovana, politično aktivna, torej z vsemi pravicami, ki jih ima danes (v razvitih državah, da se razumemo!), bi bile ženske v tem času na družbeni lestvici nedvomno mnogo mnogo niže.



Čas sam po sebi definira človeka. Drugačni smo danes, kot smo bili pred denimo 25 leti, jasno. Pa vendar; menim, da pri ženski vendarle obstajajo specifični mejniki, ki definirajo njeno globljo transformacijo. Če se s tem strinjate, mi zaupajte, kateri so bili vaši.

Seveda obstajajo mejniki, ki nas transformirajo, in sicer radikalno, nas potisnejo na dno lastnega jaza. Zame so bili usodni mejniki tile, jih bom naštela kar po vrsti: usodna ljubezen, strast, nosečnost, rojstvo mojih dveh otrok, dojenje, vojna v naši državi in v moji rodni Bosni, rojstvo mene kot pisateljice, rojstvo mojih vnukinj in vnuka ... Kljub vsem tem premikom v srčiko lastnega bistva ostaja moj človeški etični in moralni kodeks nespremenjen. Zato venomer ponavljam in opozarjam: človekov značaj je nespremenljiv.

V svoji značajski strukturi ostajam enaka, le obogatena z življenjskimi izkušnjami. No, in s tem tudi temu primerno razbremenjena. 

Že dolgo ste sodelavka One kot piska, intervjuvanka. Kako vaše pisanje skozi čas kaže na vašo lastno transformacijo? Kako drugačna Azra ste danes v primerjavi z ono pred četrt stoletja kljub vaši trditvi, da je človekov značaj nespremenljiv?

Moje pisanje odslikava prav to, mojo transformacijo. V svoji značajski strukturi ostajam enaka, le obogatena z življenjskimi izkušnjami. No, in s tem tudi temu primerno razbremenjena. Ne glede na okoliščine sem sposobna izbrskati razloge, ki ohranjajo moje zaupanje v lepoto življenja, razloge, da v drugem prepoznam lepoto.