Amíe N. Milton: Naj živi vulva!

Nekaterim ljudem je spolnost bolj pomembna, drugim manj. Kako velik del človeka predstavlja spolna energija?

Ne glede na to, ali energijo označimo kot spolno, kreativno ali katero drugo, pravo vprašanje je, ali energija teče? Ji morda z načinom razmišljanja preprečimo, da se neomejeno in naravno pretaka? To je tisto ključno, kar se odraža na vseh področjih, poslu, odnosih, zdravju ... Tudi v spolnosti je enako, energija teče ali ne teče. In glavni vpliv imamo mi sami! Loputo z energijo lahko zapremo ali odpremo, z načini razmišljanja in privzetimi navadami, ki so tako vpete, da jih ne opazimo več. Čemu smo se navajeni odpreti, pred čim se zapremo, kaj je postalo navada. Človeka skušam videti kot holistično bitje. Odvzeti ali skriti kateri koli del, pomeni zanikati del življenja, ki spada zraven. To ni nič revolucionarnega, gre samo za to, da odkrijemo svojo avtentično naravo v celoti. Odkriti, kaj nas radosti, še posebno na področju spolnosti, je enostavno rečeno magično. Naša zavestna usmeritev pozornosti lahko prebudi ta pretok energije.

Vedno znova se potrjuje in dokazuje to, kar verjamemo in pričakujemo, da je res. Naša pričakovanja in to, kar verjamemo, da je res (naša resnica), igrajo ključno vlogo. Če nekdo verjame, da spolnost po dvajsetih letih ne more biti strastna in zanimiva, dobi vedno znova dokaz za to.

Kako prepoznamo, da smo se energetsko zaprli?

To lahko začutimo na različne načine in vsakdo ima svoj individualni mehanizem. Pomembno je, da prepoznamo ta mehanizem in prepoznamo, da smo mi edini v svojem življenju, ki je (lahko) strokovnjak za nas. Gre za to, da nihče nima prav naših izkušenj, da nihče nima prav naših nadarjenosti, našega načina. Edinstveni smo in v tej smeri je moj pristop in posledično način dela. Postaviti ogledalo, da se lahko najdemo in začutimo. Konkretno lahko prepoznamo, da smo se energetsko zaprli prek fizičnega jaza, še lažje prek čustvenega. Začutimo lahko zateg v delu telesa, bolečino v pleksusu, črvičenje, suho grlo. Fizična bolečina pomeni, da smo energiji zaprli pot. Udarja ob zaporo in išče pot, svoj naravni pretok, mi pa to čutimo kot bolečino. In dobro je, da jo čutimo in ozavestimo, ker zdaj lahko preusmerimo pozornost. Rečemo si »v redu, tukaj sem v tem trenutku in še vedno diham«, usmerim svojo pozornost na dih (dih = tok energije) in sledim dihu, usmerjam dih, ustavim moment, ko lahko spremenim tok svojih misli in posledično tok svojih dogodkov. Diham in se vprašam »česa si zares želim?« Pomembno je, da ločimo med pozornostjo na to kar SI želimo in to česar si NE želimo. Kako si želim počutiti! O čem želim razmišljati!

Se to zgodi parom, ki po dolgih letih zakona ne občutijo več strasti? Sami zaprejo pretok energije?

Energija, ki jo čutimo kot spolno, se pravi teče vertikalno od spolovil do vrha glave in čez, lahko aktiviramo tudi z nespolno dejavnostjo (umetniki so pogosto priča temu toku in posledično ustvarjanju s tem tokom). V katero koli realizacijo usmerimo ta energetski tok, naleti na zanimive kombinacije pričakovanj in osebnih resnic. Neke vrste osebnih filtrov, ki obarvajo našo resničnost. Kaj pričakujem od spolnosti? Kaj verjamem, da je res o spolnosti? Kaj je moja resnica o spolnosti? Pogosto je to, kar si želimo od spolnosti, in to, kar verjamemo, da je možno (za nas), nekaj povsem različnega. In v tej vrzeli pride do nezadovoljnosti in frustracij. Vedno znova se potrjuje in dokazuje to, kar verjamemo in pričakujemo, da je res. Naša pričakovanja in to, kar verjamemo, da je res (naša resnica), igrajo ključno vlogo. Če nekdo verjame, da spolnost po dvajsetih letih ne more biti strastna in zanimiva, dobi vedno znova dokaz za to.

Lahko pričakovanja spremenimo?

To je zame najbolj vznemirljiv del. Ja, ključno je, da se za spremembo odločimo in temu zavestno sledimo. To se lahko odraža na različne načine, od najbolj subtilnih, ko prepoznamo način razmišljanja in zavestno vedno znova nadomestimo z želenim načinom razmišljanja, do konkretnega in fizičnega dela, npr. vsakodnevni jutranji tek ali vrtnarjenje. Na tem fizičnem planetu, kamor smo razširili svoja energetska telesa, lahko najdemo nešteto načinov, kako se povezati s sabo v svojo naravno celoto in biti srečni. Ko smo srečni in zadovoljni, ko poslušamo sebe in gremo po svoji poti, tudi spolnost teče na nam zadovoljiv način. Korak po korak hodimo k sebi. To je najbolj vznemirljiv del zame, ko odkrivam dele, ki jih še nisem izkusila. Enako sem vznemirjena, ko vidim druge, ki se prebujajo v svoje življenje in začenjajo okušati jasnost in strast in mir in vznemirjenje. Naravno je, da se naše želje v tem procesu spreminjajo, ker dobimo z vsako izkušnjo drug vpogled vase. To je naše potovanje. Spolno izražanje je velik del tega potovanja in večinoma je neizživet in tukaj imam v mislih tudi fantazije, ki si jih ne upamo imeti brez slabe vesti (družbeno pogojeno), pogovorov, ki si jih ne upamo imeti. Spolno izražanje je velik del našega življenja. Le kako je naše fizično telo pristalo na tem planetu? To je seveda retorično vprašanje in upam da provokativno.

Sama dolgo nisem vedela, da ima klitoris izključno eno funkcijo, in to je užitek! To je edini organ, od vseh, ki je namenjen izključno užitku. In imamo ga samo ženske! Takšna spoznanja je treba ozavestiti, če ne celo praznovati vsak dan.

Danes se vse več govori o velikem številu samskih ljudi, celo o tem, da mlade vedno manj zanima spolnost. Kakšno je vaše mnenje o tem?

Osebno to bolj dojemam kot samoraziskovanje in naraven potek dogodkov, ki vodijo k prepoznavanju naše prave, avtentične narave. V preteklosti je bila močno prisotna ta družbena norma, da moraš biti v paru, če ne, je s teboj nekaj narobe, ti nekaj manjka. Življenje je bilo nastavljeno drugače, vladale so druge vrednote in prepričanja. Malo več dela zahteva prepoznavanje sebe in svojih prepričanj ter želja in sanj, ko smo v odnosu z drugimi, saj se mešajo različne energije, interesi, resnice. 

Nekaj časa, ki ga človek zavestno preživi s samim s seboj, torej ni znak neuspeha v ljubezni?

Zavestno živeti s sabo, se spoznavati, vzgajati ljubeč odnos s sabo, peljati sebe na zmenek. Kako lahko to pričakujemo ali celo zahtevamo od drugih? Kako lahko naložimo breme, osrečiti nas, drugim? Kdaj smo se nazadnje osrečili? Danes? Upam, da danes. Vprašanja, ki so tukaj pomembna so »Kako se želim počutiti?«, in ko gremo za temi občutki in upam, da ne piham mimo, ko rečem občutki zadovoljnosti in zadovoljenosti in vznemirjenosti, jasnosti, mirnosti (vse to so komponente ljubezni = energetski pretok), pritegnemo točno tak odnos. V vsakem trenutku se lahko odločimo drugače in tukaj leži vsa naša svoboda, s seksualno vred. Raziskovanje postane vznemirljiva avantura, ne glede na to, ali smo sami, v paru ali večji družbi, ko smo avtentični in posledično srečni.

Ženska, ki pozna samo sebe, svojo moč, telo, funkcije telesa, svojo avtentično naravo, je nevarna. Treba bi jo bilo »križati« in izgnati. Vsaj delček nje bi morali »postaviti na svoje mesto,« torej v temo. Takšno razmišljanje je omejeno, nas pa nagovarja, da preizprašamo naše lastne načine razmišljanja o tem. Želim vzklikniti »Naj živi vulva!« in ženske zbuditi iz dežele spanja.

Smo že dovolj napredovali, da brez sramu dobro poznamo svoja telesa?

Še danes vzgajamo v smeri, da je določene dele telesa potrebno skriti do nezavednosti. Določeni deli spolovil dobijo vzdevke in nekateri si ne prislužijo niti tega. Zakrije jih tema in pozabimo nanje. V mojem svetu je ključno, da poimenujemo dele telesa, ker lahko le tako priznamo njihov obstoj in na ta način vzpostavimo stik. Na ta način lahko postavimo vprašanje in dobimo odgovor. Sama dolgo nisem vedela, da ima klitoris izključno eno funkcijo, in to je užitek! To je edini organ, od vseh, ki je namenjen izključno užitku. In imamo ga samo ženske! Takšna spoznanja je treba ozavestiti, če ne celo praznovati vsak dan. In oblije me občutek ponosa, ko me hčerka vpraša »Mama, kje je vulva vreča?«, kot bi rekla »dober dan«. V mislih ima nosilno vrečo, na kateri so odtisnjene vulve in s katero veselo pohajkuje po mestu in raznaša svež in odkrit veter. Ženska, ki pozna samo sebe, svojo moč, telo, funkcije telesa, svojo avtentično naravo, je nevarna. Treba bi jo bilo »križati« in izgnati. Vsaj delček nje bi morali »postaviti na svoje mesto,« torej v temo. Takšno razmišljanje je omejeno, nas pa nagovarja, da preizprašamo naše lastne načine razmišljanja o tem. Želim vzklikniti »Naj živi vulva!« in ženske zbuditi iz dežele spanja.

Skozi ustvarjanje erotične umetnosti raziskujem sebe, kaj si želim, kaj me vznemirja, kaj si upam ali ne in hkrati dajem na ogled nekaj, kar šepeta privolitev. V redu je, da se ukvarjamo s spolnostjo, s spolnimi organi, s spolnimi fantazijami. V redu je, da se dotikamo sebe in drugih z namenom užitka.

Marsikje je mogoče zaslediti tezo, da so ženske postale enostavno premočne in preveč zahtevne, njihovo raziskovanje samih sebe (in lastnih teles) pravzaprav uničuje družbo. Za moške jim ni mar, medtem ti žalostno sedijo v kotu in tarnajo. 

Še vedno obstaja stari način razmišljanja, da je moški zaščitnik, ženske pa tiste, ki potrebujejo zaščito. Sedaj smo v vmesnem obdobju, staro odhaja, prihajajo novi časi, ne razumemo še dobro novih energij in ravnovesij. Ko ženska začuti sebe in postopoma odkriva svojo avtentično naravo, dobro ve, da je v redu takšna, kot je v tem trenutku. Edinstvena je in odkrivanje tega je najlepši del življenja. Tudi moški so na tej poti samoodkrivanja, vendar imajo drugačno izhodiščno točko in posledično se zdi, čisto drugačno izkušnjo. Čustveno si vsi želimo isto, biti srečni in zadovoljni. V tej avtentični naravi se lahko srečata dva posameznika, ki vesta, kdo sta in razvijeta izpolnjujoč odnos. Na koncu niti ni važno, če gre za partnersko ljubezen, mnogo srečanj z ljudmi je lahko čudovitih, če izhajamo iz sebe!

Če je ženskam v družbi še nekako dovoljeno, da izražajo svoj notranji svet, je za moške to ponavadi težje. Vajeni vloge močnih in odločnih posameznikov se večkrat sploh ne znajo spopasti z lastnimi ali tujimi čustvi. 

Drži, obenem se spreminja vloga mame, sestre, partnerke ... Kot rečeno smo v fazi iskanja in grajenja novih temeljev. Vedno več ljudi se zaveda, da se ne ločimo na moško/ženski svet, ampak smo energetska bitja v fizični resničnosti in da sami ustvarjamo svoj svet, svojo resničnost z načinom razmišljanja in delovanja. In magično je, ko se ljudem zasvetijo oči in celotno bitje, ko imajo trenutek jasnosti in vpogleda (čutenja) sebe, svoje brezpogojne narave. Ni pomembno, ali take trenutke izkušamo skozi sprehod v pomladnem gozdu, umetniškem ustvarjanju ali spolnosti.

 Kako nastajajo vaše umetnine, marsikatera ima izrazito erotični pridih?

Skozi ustvarjanje erotične umetnosti raziskujem sebe, kaj si želim, kaj me vznemirja, kaj si upam ali ne in hkrati dajem na ogled nekaj, kar šepeta privolitev. V redu je, da se ukvarjamo s spolnostjo, s spolnimi organi, s spolnimi fantazijami. V redu je, da se dotikamo sebe in drugih z namenom užitka. Zame je najbolj vznemirljiv sam proces ustvarjanja, ravno zaradi pretoka seksualne energije, ki lahko pripelje tudi do evforičnih stanj (vključno s petjem angelskega zbora). Pomemben del zame je estetika in praktičnost. Praktičnost v smislu, da umetniška stvaritev nekaj v človeku prebudi na harmoničen način. Če zbudi moje delo še kakšno skrito erotično fantazijo, me lahko slišite glasno ploskati in poskakovati na mestu od vznemirjenja.