To, da prebolimo vsako leto nekaj prehladov ali hujšo nalezljivo bolezen ob izpostavljenosti okužbi, ni nič takšnega, če je naša odpornost normalna. Kaj pa je že lahko znak za premislek o njej?

Dihala so najbolj odprta telesna površina, s katero se izpostavljamo (ker moramo stalno vdihovati zrak) drugim ljudem, zato ni čudno, da okužbe dihal obsegajo okoli dve tretjini vseh okužb, ki prizadenejo ljudi. Povzročajo jih zlasti številne vrste virusov, mnogo manj pogosto pa bakterije. Okužbe se običajno prenašajo z drobnimi kapljicami, ki jih izkašljujejo bolniki, te kapljice pogosto tudi pobrišemo s svojimi rokami s kljuk, miz in podobno ter jih nato zanesemo v usta. Pogostnost zbolevanja v prehladni sezoni je najbolj odvisna od našega izpostavljanja drugim ljudem na kratke razdalje, denimo poklicno v vrtcih, šolah, pa sicer v čakalnicah, avtobusih. Na slabo odpornost zato ne opozarja toliko pogostnost okužb kot to, da se ne pozdravijo, ampak se vlečejo ali se celo grdo zapletejo, na primer v pljučnico ali gnojno vnetje srednjega ušesa ali podobno težjo bolezen.

Okužba je velik napor za organizem, podoben intenzivnemu fizičnemu naporu. Če nimamo dobre telesne kondicije, nas lahko prizadene podobno, kot bi vzpon na Triglav prizadel človeka brez kondicije. 

So razlike med ženskim in moškim imunskim sistemom?

Seveda so, ženski imunski sistem se mora vsak mesec pripraviti na sprejem tujka – v primeru zanositve, zato je v drugem delu mesečnega ciklusa zavrt, zlasti glede obrambe proti virusom in glivicam, to se na primer kaže kot povečane težave z vaginalnim vnetjem pa seveda večja dovzetnost za virusne okužbe.



Drži, da nekateri povzročitelji bolezni redko napadejo ljudi z normalno delujočim imunskim sistemom?

Drži, pri dobro uravnanem imunskem sistemu so okužbe razmeroma redke, odzivi nanje so intenzivni (vročina), v vmesnem obdobju pa v organizmu ni znakov vnetja, denimo blago povečane temperature, pekočega požiralnika, povečanih bezgavk.

Ali so za uspešno obrambo pred boleznimi pomembni tudi drugi gradniki, denimo v kakšni kondiciji smo, kakšna je naša presnovna rezerva itd.?

Okužba je velik napor za organizem, podoben intenzivnemu fizičnemu naporu. Žile na predelu okužbe so razširjene, srce mora intenzivno delovati, zato je pomembna dobra telesna kondicija, sicer nas okužba zelo prizadene, podobno kot bi vzpon na Triglav prizadel človeka brez kondicije. Vsak dodaten napor – če jo na primer hočemo preživeti na nogah – je še dodatno breme za fizično zmogljivost. Okužba zahteva aktivacijo imunskega sistema, kar pomeni nastanek milijonov novih imunskih celic, za kar so potrebne precejšnje zaloge hranil, zlasti beljakovin, vitaminov in mineralov. Izčrpani ljudje, sploh kronični bolniki in tisti s predhodnimi okužbami, zalog nimajo in njihov imunski sistem ne more uspešno premagati okužbe in bolezen se vleče.

Očitno imam poklic in navade, da se v kritičnih prehladnih sezonah ne izpostavljam okužbam – kot mikrobiolog že refleksno pazim, kaj delam z rokami, v službo se ne vozim z avtobusom in pri delu navadno poskrbim za varno razdaljo, meter in pol, do ljudi, ki imajo viden prehlad. 

Kakšen dogodek za imunski sistem je cepivo?

Zelo vsakdanji. Vzburjenje, ki ga imunskemu sistemu povzroči cepivo, se mu pripeti vsaj nekajkrat mesečno, ko nas okuži virus ali bakterija, in imunski sistem s pravočasno akcijo zatre nastajajočo bolezen. Največkrat zato, ker je z enakim ali zelo podobnim povzročiteljem prišel že prej v stik in si »zapomnil«, kako se boriti proti njemu. S cepljenjem želimo doseči, da si imunski sistem »zapomni« mrtvega povzročitelja bolezni, da ga potem, ko pride človek v stik z živim povzročiteljem bolezni, premaga, ne da bi nastala bolezen.

Imunski sistem deluje zunaj naše zavesti, a na njegovo delovanje vendar lahko vplivamo – še preden nas začne sam opozarjati, da ne deluje optimalno? Po katerih simptomih lahko sklepamo na slabo odpornost?

Pomanjkljiv imunski odziv povzroča kronična vnetja zaradi več in teže potekajočih okužb in zaradi napačno uravnanih imunskih odzivov (alergije in druge preobčutljivosti, avtoimunost).



Kaj se lahko zgodi, če imunska pomanjkljivost traja dlje?

Dlje trajajoča imunska pomanjkljivost, čeprav nižje stopnje, poveča tveganje za degenerativne in rakaste bolezni. Kronična vnetja, ki nastajajo ob kroničnih okužbah, pa dodatno zavirajo normalen razvoj imunskih celic in normalno delovanje imunskega sistema. K temu dodatno prispevajo še fiziološka stanja, ki tako ali drugače kronično povečujejo nastajanje ali kopičenje vnetnih mediatorjev v organizmu (debelost, alkohol, kajenje, hudi telesni napori, stres, kronične bolezni – denimo revmatske bolezni, diabetes). Vnetni mediatorji, ki nastajajo in se kopičijo iz različnih vzrokov, se glede škodljivega delovanja »seštevajo«, zato moramo biti ob neizogibni navzočnosti nekaterih od njih (na primer alergije ali okužbe) zelo pozorni, da odstranimo tiste vzroke vnetja, ki so v dometu našega delovanja (debelost, stres, kajenje, primerna količina dela). Vsekakor pa škodljiva vnetja preprečujemo tako, da se s primerno higieno in načinom življenja izogibamo okužb, ki nam nikakor ne koristijo.

Kakšna je vaša metoda? Kako skrbite za svoj imunski sistem?

Ne skrbim, ker imam to srečo, da zelo malo zbolevam, ne da bi si za to zavestno prizadeval. Očitno imam poklic in navade, da se v kritičnih prehladnih sezonah ne izpostavljam okužbam – kot mikrobiolog že refleksno pazim, kaj delam z rokami, v službo se ne vozim z avtobusom in pri delu navadno poskrbim za varno razdaljo, meter in pol, do ljudi, ki imajo viden prehlad. Seveda morajo človeku za odpornost služiti tudi fiziologija, dovolj dobra kondicija, dobra hidracija, da se sluznice lahko zaščitijo z dovolj sluzi, odsotnost večjih stresov, ki slabijo sluznice, da postanejo odprta vrata za okužbe.

Vsaka kemoterapija raka zastruplja tudi naše zdrave celice, le da je zdravilo vedno izbrano tako, da je škoda za rakaste celice večja kot za zdrave. 

Lahko razložite, kako stres zmanjša našo odpornost?

Stres je med najmočnejšimi zaviralci imunskega sistema, zlasti kronični stres deluje na imunost podobno zaviralno in škodljivo kot kronična vnetja. A medtem ko je obvladovanje kroničnih vnetnih bolezni razmeroma težavno, je za obvladovanje stresnega stanja na voljo veliko načinov, ki jih vsak posameznik lahko učinkovito uporablja; med njimi je zlasti učinkovita primerna fizična dejavnost. Stresno stanje je namreč škodljivo, ker enostransko obremeni delovanje simpatičnega živčevja in s tem okvari normalne procese vegetativne aktivacije (simpatikotonus) in regeneracije (parasimpatikotonus) v organizmu. Telesni napor pa sam po sebi vsebuje obrazec telesne aktivacije in regeneracije, zato se primerno odmerjen priključi na val stresne aktivacije organizma, ki jo v skladu s svojim fiziološkim obrazcem čez čas tudi obrne (»odplakne«) v fazo regeneracije (parasimpatikotonusa) in sproščenosti. Seveda pa imamo tudi pri tem najučinkovitejšem antistresnem mehanizmu svoje meje, ki jih določa naša zmogljivost, in se le postopoma lahko pomikajo navzgor. Uporaba telesnega napora prek mej zmogljivosti namesto sproščanja prinese le dodaten stres, ki izčrpava že tako omejene obrambne zaloge organizma. Če človek zna upravljati svojo telesno dejavnost, zmogljivost in kondicijo, če zna v življenju poiskati sebi ustrezen ritem, če se zna med na videz neskončnimi življenjskimi možnostmi osredotočiti na tiste, ki mu prinašajo dober občutek, če torej človeku v življenju uspe najti sebe in svoje zadovoljstvo, se bo tudi delovanje njegovega imunskega sistema približalo optimalnemu.

Ljudje razmišljamo, da rakavo obolenje lahko nastane zaradi oslabljenega imunskega sistema oziroma da se pri padcu odpornosti zbudijo tumorske celice. A imunski sistem rakavih celic ne prepozna in uničuje tako kot bolezenske mikrobe, kajne? Za kaj gre?

Pravzaprav je rakava celica vedno spremenjena, mutirana, in imunski sistem bi jo načeloma moral prepoznati in uničiti. Vendar se rakave celice med svojim razvojem v tumor neredko prilagodijo in se naučijo zavirati napade imunskega sistema – bodisi tako, da se naredijo imunskemu sistemu nevidne, bodisi tako, da z izločanjem tkivnih hormonov zavirajo imunske celice tako, da jih ne napadejo.



Ali lahko na kratko povzamete delovanje imunoterapije v primerjavi s klasično kemoterapijo?

Kemoterapija je pravzaprav zastrupljanje rakastih celic, podobno, kot so antibiotiki strupi za bakterije, ki v nas povzročajo bolezni. Pri zastrupljanju je seveda pomembno, da strup škoduje povzročiteljem bolezni, ne pa našim lastnim celicam. Pri antibiotikih se najdejo snovi, ki so strupene le za bakterije, ne pa za nas, saj so bakterije zelo različne od nas, in marsikatera snov, ki okvarja njihovo presnovo, nam ne škoduje – to so potem uporabni antibiotiki. Pri rakastih celicah je teže, saj so po presnovi zelo podobne našim lastnim zdravim celicam, saj so pravzaprav nastale iz naših lastnih zdravih celic. Zato ni strupov, ki bi uničevali rakaste celice in bili hkrati neškodljivi za naše lastne, zdrave celice. Vsaka kemoterapija raka zato zastruplja tudi naše zdrave celice, le da je zdravilo vedno izbrano tako, da je škoda za rakaste celice večja kot za zdrave.

Kaj pomeni imunoterapija letošnjih Nobelovih nagrajencev za zdravljenje raka?

Namen imunoterapije je blokada zavor, s katerimi rakaste celice preprečujejo napad imunskega sistema. Zdravila, ki se uporabljajo za to imunoterapijo, prekrijejo proteine, s katerimi rakaste celice zavirajo imunski sistem, da jih ne napade, zato imunski sistem nenadoma »spregleda« rakaste celice in jih napade kot tuje tkivo. Seveda pa to deluje samo pri rakastih celicah, ki za zaviranje uporabljajo točne take zavore, kakršne sta odkrila nobelovca. Druge vrste zavor, ki jih uporabljajo druge vrste rakastih celic, pa bo treba še odkriti in proti njim podobno izdelati zdravila, ki bodo onesposobila zavore.