Takole so pred dobrim mesecem bolniki, ki se zdravijo odvisnosti od alkohola in tablet, naslovili pismo na Ministrstvo za zdravje RS, od koder je poziv za pomoč romal na vodstvo Univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana. A tam dolgoročnega načrta za rešitev stavbe, kot kaže, še nimajo in številni tisti, ki delajo ali začasno bivajo na naslovu Poljanski nasip 58, so tako še vedno vsak dan obkroženi s pastmi razpadajočega objekta. »V kratkem času je opeka s strehe dvakrat za centimetre zgrešila paciente. Po prvem incidentu so nam postavili odre okoli stavbe in travnike označili s trakovi, glavnega vhoda pa niso zavarovali. Šele po drugem dogodku so postavili nadstrešek nad glavnim vhodom,« nam o zasilnih ukrepih pove vir iz Enote, ki, razumljivo, želi ostati neimenovan.



Bolniki zaskrbljeni za zaposlene

»V času našega bivanja smo že doživeli, da iz razpadajoče stavbe padajo manjši kosi zidakov. Odpada fasada, omet. Les na oknih je tako močno preperel, da okna padajo ven s tečajev – iz okvirja. Večina oken ni več v normalnem stanju. Opravljen je bil začasen ukrep – okna se popravijo samo toliko, da ne padajo ven, in to pomeni, da se jih ne da več odpirati. Tak začasen ukrep pomeni, da se ne da več prezračevati prostorov. Tu gre tudi za stanje parketa, ki je ves razpokan, ni več laka – vse razpada. V razpokah se nabirajo smeti in prah. Je vsekakor neprimerno za bivanje, saj smo tukaj tudi alergiki,« v svojem pismu nadaljujejo pacienti. Da je učinkovito prezračevanje onemogočeno, je še toliko bolj skrb zbujajoče ob dejstvu, da so leta 2016 v objektu ugotovili bistveno povečano prisotnost nevarnega radona in predpisali – redno prezračevanje. Sanacija naj bi se začela lani, toda za zdaj je še niso začeli.



V kratkem času je opeka s strehe dvakrat za centimetre zgrešila paciente. Po prvem incidentu so nam postavili odre okoli stavbe in travnike označili s trakovi, glavnega vhoda pa niso zavarovali. Šele po drugem dogodku so postavili nadstrešek nad glavnim vhodom.


Pojasnila generalnega direktorja Univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana prof. dr. Bojana Zalarja si preberite tukaj.


In čeprav gre za dobrobit in zdravje bolnikov ter zaposlenih, ki vsak dan opravljajo plemenito in zahtevno poslanstvo, je vodstvo klinike menda najprej začelo iskati izdajalca informacij, ki naj bi nagovoril paciente, naj se v pismu pritožijo pristojnim organom. Kar je seveda popoln absurd, kajti zaskrbljenosti bolnikov, ki po predpisanem programu zdravljenja nekaj časa bivajo na Enoti za zdravljenje odvisnosti od alkohola, potem pa jo določen čas obiskujejo vsak dan in tam preživijo več strnjenih ur, v iskrenem pozivu pristojnim preprosto ni mogoče prezreti: »Lahko bi še naštevali, vendar bi radi, da nas obiščete in vidite, v kakšnem živimo oziroma v kakšnem delajo zaposleni, ki pa nimajo možnosti izbire prostora. Mi bolniki se bomo vrnili v svoje domove. Vaši zaposleni ostajajo. Omogočite jim normalne pogoje, ker si to zaslužijo za uspešno opravljanje svojega dela. Ne dovolite, da vsako jutro prihajajo v nevarno območje.«



Zdravljenje odvisnosti na stranskem tiru?

Na Poljanskem nasipu 58 se zdravijo odvisni od alkohola in tudi odvisni od tablet, na istem naslovu pa delujeta še Klinični inštitut za medicino dela, prometa in športa ter Katedra za družinsko medicino Medicinske fakultete. Po razpoložljivih podatkih kar štiri odstotke bremena bolezni v svetu lahko pripišemo alkoholu, v Evropi je ta delež kar podvojen. Verjetno ni treba poudarjati, da je alkohol v Sloveniji eden ključnih javno zdravstvenih problemov, saj bolj kakor po porabi od povprečja EU odstopamo po škodi, ki jo povzroča uživanje alkohola. Podatki Nacionalnega inštituta za javno zdravje kažejo, da Slovenija spada med države z največjo porabo alkohola na posameznega prebivalca. Posledice velike porabe se kažejo tako na zdravju posameznika, ki prekomerno uživa alkohol, kot tudi na ravni celotne družbe. Ocenjuje se, da je s pitjem alkohola vsako leto povezanih za okoli 234 milijonov evrov različnih stroškov. Strokovna literatura poroča tudi o pravi epidemiji nemedicinske rabe zdravil, odvisnost od tablet pa zahteva prav tako zapleteno in dolgotrajno zdravljenje – odvisnost, pove literatura, je bolezensko spremenjena nevrobiologija z neprilagojenim vedenjem. Kljub temu se zdi, da zdravljenje tovrstnih tegob v naši prepogosto omamljeni državici javnost še vedno ne jemlje resno, in kot ocenjujejo zaposleni in pacienti, niti sama stroka. 


Alkoholizem je v Sloveniji eden ključnih javno zdravstvenih problemov, saj bolj kakor po porabi od povprečja EU odstopamo po škodi, ki jo povzroča uživanje alkohola. Strokovna literatura poroča tudi o pravi epidemiji nemedicinske rabe zdravil.



Ljubljanska Enota za zdravljenje odvisnosti od alkohola vsako leto sprejme več sto tistih, ki se v Sloveniji odločijo, da bodo odložili kozarec in obrnili nov list v življenju. In preštevilnim tudi uspešno pomaga na novo pot. A že dolgo diha na škrge. V razpadajoči stavbi, s kadrovsko podhranjenostjo in po sili razmer okrnjenim programom, še opozarja vir: »Trenutno je na oddelku pet diplomiranih medicinskih sester, ki delajo tako kot sestre kot tudi skupinski terapevti. Klinika jim za zdaj še ni omogočila izobrazbe v psihoterapevtskem delu. Tu so še tri skupinske terapevtke, dipl. socialna delavka je dala odpoved. Imamo še tri psihiatrinje za polni delovni čas in eno za polovičnega ter tri administratorke. Že dve leti smo brez delovne terapevtke. Nekateri zaposleni že trpijo zaradi izgorelosti. Ena od možnosti je, da skrajšamo program zdravljenja, kar po strokovni plati pomeni uničenje strokovnega programa, in preidemo na tri terapevtske skupine, v katerih bi bilo po kar 20 pacientov, kar je prevelika obremenitev. Druga možnost je ta, da zmanjšamo število storitev, torej sprejmemo manj pacientov. Kar je tudi nemogoče, saj smo zaradi pritiskov klinike v zadnjih letih sprejemali vse paciente, ki jih drugje v Sloveniji niso hoteli zdraviti.«

Zdravljenje odvisnosti je zelo zahtevno in terja ustrezno kombinacijo univerzalnega programa in individualiziranega načrta ter združuje farmakoterapijo ter psihosocialne in psihoterapevtske pristope. V razpadajoči stavbi z okrnjeno zasedbo strokovnjakov je izvedba, razumljivo, vprašljiva in vsekakor skrb zbujajoča.  


Pojasnila generalnega direktorja Univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana prof. dr. Bojana Zalarja si preberite tukaj.