»Že kar nekaj časa razmišljamo o Poljanskem nasipu, a država zanj očitno nima nikakršnih sredstev. Prijavljali smo se na razpise, tudi z drugo dislocirano enoto Center za mentalno zdravje na Grablovičevi ulici, razpisi so bili neuspešni. Nazadnje smo sami financirali adaptacijo Centra za mentalno zdravje. Na lokaciji Poljanski nasip delujeta še dva javna zavoda, Klinični inštitut za medicino dela, prometa in športa ter Katedra za družinsko medicino Medicinske fakultete. Že pred desetimi leti smo za stavbo predlagali rušitev, ker so prostori nefunkcionalni, je pa stavba pod spomeniškim varstvom, kar vse zapleta. Adaptacija take stavbe je vsekakor dražja od nove, denimo, streha je problematična, a je izjemno velika kvadratura in zato zelo drag problem. Država, ki je lastnik, se tega otepa.«


 

Trajna rešitev bi bila selitev

»Nedavno smo se odločili za zamenjavo oken, ki so že naročena in v izdelavi, nameščena naj bi bila do konca julija. Pa ne zaradi pripombe pacientov - ni nam pismo odprlo oči, saj smo imeli oči odprte že dolgo prej. Naslednja na vrsti pa bo fasada, ampak moramo počakati na novo vlado, da te stvari stečejo. Nekaj posegov sanacije smo že v minulih letih opravili, denimo glede sanitarij.


Pred kakšnimi petnajstimi leti še noben predsednik ali minister ni obiskal kakšne psihiatrične bolnišnice, pa še v zadnjih letih, ko so začeli hoditi, pridejo samo na otvoritve in podobne dogodke.


Strinjam se, da je situacija nevzdržna. Alkohološki oddelek smo hoteli seliti na lokacijo travnika psihiatrične klinike, kjer bi eno stavbo podrli in naredili nadomestno gradnjo, a se je pojavilo več ovir. Denimo, na leto že opravimo 70.000 ambulant, kar pomeni ogromen promet, za duševne motnje pa moramo ohranjati mirno okolje, zato je bila namestitev dodatnega oddelka na to lokacijo nesmiselna. Pa tudi cena za nadomestno gradnjo je bila zelo visoka, pojavile so se tudi težave glede projektiranja zaradi klančine.



Težav je na Poljanskem nasipu več, denimo, porušila se je tudi stavba, v kateri je bila kuhinja, zato smo to preselili. Zdaj razmišljamo, da bi za celoten alkohološki oddelek postavili novo stavbo na mestu zaporov, ki se selijo čez dve leti (ministrstvo za pravosodje načrtuje nove zapore, ustanovo na sosednji Povšetovi bodo zaprli, op. a.). Preprosto se moramo pametno odločiti za neko trajno rešitev, ne pa nekaj začasnega. Žal politično okolje ne diha z nami. Ustavi se pri denarju, dovoljenjih … Naj tudi država opravi svojo nalogo! Enostavno smo pri tem: ali naj spet mi sami vse financiramo!?«


Zdaj razmišljamo, da bi za celoten alkohološki oddelek postavili novo stavbo na mestu zaporov, ki se selijo čez dve leti.

 

Psihiatrija vedno na obrobju

»Stavba na Poljanskem nasipu tudi ni ustrezna za izvajanje kakršne koli dejavnosti, njen prvotni namen je bil povsem drugi. Sicer je pa znano, da je psihiatrija vedno dobila najslabše stavbe, ker je bila stroka močno stigmatizirana in odrinjena na rob. Vedno je prevladovalo javno prepričanje, da so psihiatrične ustanove srednjeveške mučilnice. Treba je opomniti, da pred kakšnimi petnajstimi leti še noben predsednik ali minister ni obiskal kakšne psihiatrične bolnišnice, pa še v zadnjih letih, ko so začeli hoditi, pridejo samo na otvoritve in podobne dogodke. Kljub temu zdravimo profesionalno in v prijetnem okolju, občudujejo nas tako iz Avstrije kot Hrvaške, prejemamo visoke ocene iz tujine. Veljamo za najuspešnejšo kliniko v državi po poslovnem in strokovnem delu, opravimo okoli 45 odstotkov ambulantnega dela na področju duševnega zdravja, ki se vrši v Sloveniji. Imamo krajšo ležalno dobo vsako leto, prejemamo dobre ocene pacientov, skrbno nadzorujemo delo in investicije.



Vsekakor je nedopustno, kar se je zgodilo na alkohološkem oddelku. Alkoholizem je zapletena duševna motnja, ni pa spet posameznik tako nezmožen poskrbeti zase kakor pri drugih motnjah. Če seveda ne gre za telesne zaplete, delirije – na Poljanskem nasipu morajo abstinirati, da jih sprejmejo v obravnavo, torej gre za že prilagojene posameznike, ki se seveda najlažje adaptirajo na takšne težave, kot se zdaj pojavljajo. Žal je pa resnica takšna, da je ta stavba vedno zadnja na vrsti.«


Psihiatrija je vedno dobila najslabše stavbe, ker je bila stroka močno stigmatizirana in odrinjena na rob. Vedno je prevladovalo javno prepričanje, da so psihiatrične ustanove srednjeveške mučilnice.

 

Kadrovska podhranjenost? Pri alkoholu ne, pri tabletah pa!

»Čakalnih dob pri nas ni ali pa so zelo kratke. Imamo urgentno ambulanto, kjer so bolniki obravnavani nemudoma, pa 24-urne intenzivne oddelke, kjer vas prav tako sprejmejo takoj, ko se težave pojavijo.

Odvisni od alkohola morajo vzpostaviti abstinenco, da so sprejeti na oddelek za zdravljenje, sicer se delo v terapevtskih skupinah poruši. K sreči pa imamo tudi učinkovito alternativo, to je zdravljenje v skupinah anonimnih alkoholikov, ki ima prav tako svoje prednosti. Dokler ni telesnih zapletov in drugih pritiskov, temelji zdravljenje na volji posameznika, zato so AA za marsikoga dobra priložnost: kajti vsi udeleženci imajo izkušnje z alkoholom, ki jih terapevti nimajo. Člani AA zelo dobro zaznavajo znake pitja drug pri drugem, za to imajo nedvomno najučinkovitejše senzorje, zato so te skupine dobre. Terapevtsko vodene skupine spet ponujajo druge prednosti. A kot rečeno, niso edina možnost zdravljenja.



Kar bi bilo treba zares razširiti, pa je zdravljenje odvisnosti od benzodiazepinov (pomirjeval in uspaval, op. a.). Tu je prizadeta predvsem starejša populacija, ta odvisnost pa je zelo, zelo zahtevna za zdravljenje. Zdaj velja, da so zapleti lahko tako hudi, da je bolje predpisovati benzodiazepine še naprej. Takšno zdravljenje terja povsem novo organiziranost in program. Pojavlja se nam potencial v kadru, ampak do tega je še dolga pot.«