Kaj je pri vašem delu najteže in kaj vas veseli?

Inštitut Prelomi je nastal iz zaznave potreb in stisk posameznikov in družin. Najtežje so za nas posamične zgodbe ljudi, ki nas lahko čustveno vznemirijo, da njihove zgodbe nosimo domov. Vsak ima namreč svojo življenjsko zgodbo, ki jo na Prelomih obravnavamo celostno. Ključno vprašanje naših svetovancev so dolgovi; rešujemo jih celostno, pogosto v stiku z drugimi strokovnjaki, pa tudi v naših psihosocialnih programih. Vsakdo, ki pride k nam, je prehodil svojo življenjsko pot, ima čustveno zgodbo ali pa ga je v stanje prezadolženosti pripeljal splet okoliščin, življenjski dogodek, kot je smrt nekoga, razveza, morda prevara, trenutek nepremišljenosti itd. Pred seboj nimamo le poplačila dolga. Okrog tega so še okoliščine, zmožnosti in nezmožnosti slehernega naših svetovancev. Naša prednost je v tem, da vstopamo v odnose z njimi, da jih nikoli ne sodimo, da si vzamemo zanje čas, ustvarjamo iskrene odnose z njimi – pri nas sta namreč iskrenost in pripravljenost za sodelovanje zelo pomembni, brez njiju ni mogoče pomagati. Za ljudi se zavzamemo, smo stvarni, nikoli ne olepšujemo stvari, saj si naši svetovanci zmeraj in včasih leta dolgo zatiskajo oči, zato tudi pride tako daleč, da se klobčič nazadnje zategne v zanko. Nekateri hočejo verjeti, da se bodo težave kar same od sebe uredile. Toda čarobne paličice ni, to zaslutijo že otroci. Če nekdo ne plačuje svojih obveznosti, ga bodo nazadnje deložirali, če nekomu grozi izguba doma, se bo to nedvomno zgodilo. Vozle je treba razvozlati, ko nastanejo, čim prej. Dlje ko človek čaka, teže je. Pri prezadolženosti pa je treba po vrsti narediti reze, ki so najmanj boleči. V tem je naša pomoč. Pogovarjamo se z bankami, sodišči, centri za socialno delo itd. Večina ljudi tega sveta institucij ne pozna dobro in ni pravno socializirana. Kaj nas veseli, ste še vprašali. Raznovrstnost okoliščin ljudi, celostno svetovanje, ko strnemo znanje, izkustva, iščemo rešitve, ko nam uspe še dovolj zgodaj sprožiti institucionalne mehanizme, olajšanje svetovancev. Človek rad deluje ustvarjalno, zavzeto, iskreno in seveda učinkovito, pri čemer se bogati znanje o njem.

Veliko je takih, ki položnic sploh niso odprli. Ne sprijaznijo se z dejstvom, da težava obstaja. Dolg je tukaj, nihče ga ne bo pozabil, nihče ga ne bo izbrisal. Ključno je spoprijemanje z dejanskim stanjem.   

Kateri so najpogostejši vzroki za osebno prezadolženost?

Zelo različni so. Letos se je denimo izkazalo, da je bila ločitev oziroma razveza med najpogostejšimi vzroki. Za seboj potegne ogromne dolgove. Kar je bilo prej skupno premoženje, se razdeli. Letos nas je kar nekajkrat presenetila zgodba, ki se je končala v dolgovih: v igri je bila hipoteka, potem sta se partnerja razšla. Eden od zakoncev si je ustvaril novo družino zunaj Slovenije. Rezultat je bil, da je upnik sprožil izvršilni postopek za prodajo nepremičnine. To so težke stvari. Nepremičnina je lahko edini dom, tudi psihološko zavetje. Včasih razmišljam tako: ljubezen gre, dolg pa ostane. Veliko je primerov, ko predvsem ženske vzamejo kredit za partnerja, zastavijo svojo nepremičnino, odprejo podjetje na njegovo ime, potem pa ljubezen, ki ji naklonijo vse, izgine. Pomembno je, da odnos in finance razmejimo, da ni vse skupno in da imamo pregled nad tem, kar se dogaja. Sicer lahko sledi presenečenje, ko partner vsoto denarja porabi, zapravi, zaigra, nespretno investira, drugi partner pa tega ne ve. Na plačilo računov in obveznosti pa je seveda pozabil. Ogromno je tudi primerov, ko drugi izkoriščajo stiske prezadolženih. Dajo jim posojilo, ki se vpiše kot hipoteka, in pri notarju se sklene zapis. Dajo jim denimo posojilo dva tisoč evrov, hipoteko pa notar zapiše za deset tisoč evrov. Kam to pripelje, si lahko mislite.

Kateri so dogodki in napake, ki najpogosteje pripeljejo v osebne ali družinske dolgove?

Lahko je splet okoliščin, vedno pa je v ozadju življenjski dogodek. Včasih je smrt, včasih ločitev, izguba zaposlitve ali pa je napaka trenutna nepremišljena odločitev, ko ljudje ne precenijo dobro, česa so finančno zmožni in česa niso. Po drugi strani so plače mnogih precej nizke, veliko je prejemnikov denarne socialne pomoči, stroški so pa precej visoki. Minimalna plača zadostuje zgolj za pokritje stroškov. In potem vsak strošek, kot je denimo strošek ogrevanja, potegne za sabo večji strošek, in zgodi se, da nekdo vzame kredit za kurilno olje. Tudi za počitnice vzamejo kredit pa avto na lizing. To za sabo potegne stroške, ker če imaš avto in ga kupiš na lizing, moraš še vedno plačati celotno zavarovanje. Do zadnjega dne odplačila je avto še vedno last avtohiše. Izvršitelji pa ga lahko zaplenijo »po papirjih«, da ga ni več mogoče registrirati. Težava je tudi, da so stvari zelo lahko dosegljive, ljudje niso samo na eni banki, gredo na pet bank. Nekje dobijo kredit za tisoč, drugje za dva tisoč evrov na podlagi zgolj enega dokumenta in zadnjih treh plačilnih list.



Kako poteka vaš svetovalni program?

Najprej naredimo stvaren načrt, da človek lahko dejansko pride iz dolgov. Hkrati si prizadevamo, da se postavijo pokonci vse druge stvari, torej odnosi, življenje, delo in tako naprej. Gre za celostno pomoč. Najprej se mora zadolženi čustveno pobrati, potem stabilizirati in tako sprijazniti s tem, da ima težavo. Imamo veliko svetovancev, ki minimalizirajo stanje svojih dolgov. Mnogo je takih, ki položnic sploh niso odprli. Ne sprijaznijo se z dejstvom, da težava obstaja. Dolg je tukaj, nihče ga ne bo pozabil, nihče ga ne bo izbrisal. Ključno je spoprijemanje z dejanskim stanjem. Potem naredimo načrt in človeka spremljamo do konca postopkov. Vsekakor pa hkrati skrbimo za medsebojne odnose, ki so načeti. Pristop je celosten, kajti če se osredotočimo samo na finance, nismo rešili ničesar. Če nekdo nima zaposlitve, jo z našo pomočjo išče, če jo ima, jo obdrži, včasih je treba najti stanovanjsko rešitev – hišo, stanovanje prodati in iti v manjše.

Je v času gospodarske rasti manj tistih, ki so prezadolženi?

Ne, nasprotno, več jih je. Življenjski stroški se namreč niso znižali, ampak se nenehno povečujejo. Najemnine so prav tako izjemno visoke. Ljudje ne morejo dobiti stanovanja ali sobe. Potem pa mislijo, da morajo imeti še avto in telefon, in predstavljajte si, kako s tem preživi nekdo z minimalno plačo ali denarno socialno pomočjo. Dejansko ne gre. Ljudem se zdi, da morajo nekomu pripadati, da se bolje počutijo, da morajo biti potrošniki, da obstajajo. Ravnanje z denarjem je stvar psihične strukture in vsiljenih vrednot. Ponavljajo se vzorci iz otroštva. Temelji tudi na tem, kakšen odnos ima nekdo do denarja, do sebe itn. Ne gre vedno le za to, koliko zaslužite, ali za stopnjo vaše izobrazbe. Včasih naivno mislimo, da se dolgovi izobraženim ne dogajajo! A pogosto so stvar čustev.

Pomembno je, da človek, ki ima dolgove, ne sedi doma in čaka, ampak da se vključi v socialno mrežo. Najslabše je, če se ukvarja s samim sabo, pestuje svojo bolečino, obup, nemoč in morda zamero. Od tam ni izhoda. Takšno vedenje lahko postane vir duševnih motenj.   

In kakšen je odnos do denarja, ko gre za prezadolženost?

Zelo različen. Nekateri se sploh ne zavedajo, da so prezadolženi. Nimajo občutka, kaj pomeni denar, koliko lahko sploh porabijo. Potrebe pa so, pravzaprav nam jih vsiljujejo. Vsaka agencija danes ponuja počitnice na obroke. Na vsakem koraku je mogoče dobiti potrošniški kredit. Vedno se trg prilagaja. Tudi če ljudje ne izpolnjujejo pogojev za dodelitev kredita, se na koncu priredijo pogoji, da le vzamejo kredit. Živimo v prezadolženosti. Vse je na obroke, vse je na položnice. Lizing avtomobila je postal bolj ugoden, kot če avto plačamo z gotovino. Od tega dejstva živi zelo velika množica – zavarovalnice, avtohiše, na koncu pa vse plača potrošnik. Prepogosto se stiska ljudi spreminja v poslovno priložnost. Ko »mrhovinarji« ugotovijo, da je nekdo prezadolžen in v stiski, mu ponudijo razbremenitev, odkup dolga ali nepremičnine in ga potem terjajo vztrajno in grobo. Dolgovi naših svetovancev pa niso tako visoki, v povprečju od pet do deset tisoč evrov.

Kakšno psihološko pomoč potrebujejo tisti, ki so v denarni stiski, kako čustveno odreagirajo, ko jim jasno predstavite njihovo stanje?

Najprej je upor, potem zanikanje, nato nepripravljenost spremeniti kar koli kot že do tedaj. Neka gospa me je klicala v joku, češ da nenadoma nimajo denarja za preživetje, da potrebujejo pomoč. Potem pa smo ugotovili, da je to vedela že dve leti. Poleg zanikanja je tu še odlaganje. Ampak na koncu te vsak dolg počaka. Težava je, da dlje ko čakaš s poplačilom, hujše so posledice. Če človek začne reševati dolg, ko dobi opomin, je stroškov precej manj, kot jih je, če mu je že napovedana dražba. Mi naše svetovance sleherni teden spremljamo, dvakrat na teden se dobimo z njimi, gremo z njimi skozi potek postopka, vsako stvar preverimo. Spodbujamo jih, da ne obupajo in zapadejo v stare obrambne mehanizme, ki ne vodijo nikamor. Dolg dvajset tisoč evrov se lahko zdi zelo velik, ampak ga je nazadnje le mogoče kako poravnati. Pomembno je, da človek, ki ima dolgove, ne sedi doma in čaka, ampak da se vključi v socialno mrežo. Najslabše je, če se ukvarja s samim sabo, pestuje svojo bolečino, obup, nemoč in morda zamero. Od tam ni izhoda. Takšno vedenje lahko postane vir duševnih motenj. Mora v službo, med ljudi, ne more samo sedeti doma in čakati, kaj se bo zgodilo. Upniki neprenehoma preganjajo in njihov pritisk je težko zdržati.

Odpis dolgov je mogoč že nekaj let. Kako to deluje v praksi?

Deluje, veliko je tistih, ki so ga sprejeli, a dolgovi se lahko pojavijo znova. Treba je vedeti, da je odpis dolgov načeloma bolj ali manj enkratna rešitev. Drugi je mogoč šele po preteku desetih let po odpustu prvega. Namenjen naj bi bil tistim, ki se jim je enkrat v življenju zalomilo. Najteže je, ko gre za dolgove na zaupanje, brez pisne podlage in dogovora. Nekdo je lahko nekomu dolžan pet tisoč evrov, pa se začne medsebojno izsiljevanje, navadno se to zgodi v odnosu med prijatelji in sorodniki, kjer ni mogoče nič izterjati. Dolgovi so lahko odpisani, ampak to ne pomeni, da se s tem dejstvom uredi življenje. Razočaranje in nezaupanje ostaneta, ljudje pa kot kruh potrebujemo prijatelje, sorodnike, svoj klan, svoje ljudi.

Koliko oseb na leto rešujete iz dolgov?

Pravkar smo delali polletna poročila za naša sofinancerja, ministrstvo za delo in Mestno občino Ljubljana. Do konca junija jih je bilo 185. Težava je, da se nenehno odpirajo nove stvari, ko dobiš primer, tako kot čebulni listki. Ljudje na kak dolg pozabijo, kakšne papirje izgubijo, se ne spomnijo. Včasih porabimo mesec ali več, da zberemo vse dolgove, da vidimo dejansko sliko. Stvar, ki je sprva videti preprosta, se lahko izjemno zaplete. Vmes ljudje izgubijo stanovanje, pa je treba iskati novo, lahko pride nasilje in je treba to reševati. Ali pa se ločijo. Veliko je korakov. Nikoli ne urejamo samo dolga.