Pomoč je obliž na okuženo rano

Odgovarja:

Dobro je, da se tudi vama z možem počasi odpirajo oči in začenjata sprejemati dejstvo, da neljubim dogodkom ni konca ne kraja. Vajina pomoč je kot obliž na okuženo rano, ki se ne bo zacelila, bo le čedalje globlja. Hčeri bosta lahko resnično pomagala le tako, da ji bosta odrekla denarno pomoč naslednjič, ko se bo zet spet zadolžil. Po vsem, kar ste napisali, je vajin zet zasvojen z igrami na srečo. Seveda računa na to, da boste vi še naprej plačevali njegove dolgove, ker ste počeli doslej. On pa bo vedno znova lahko odhajal v svoj svet omame, proč od resničnega sveta, proč od dolžnosti in zahtev, ki jih predenj postavlja vsakdanje življenje. Proč od realnosti prav tako beži tudi hči, ki se ne zmore soočiti z moževo zasvojenostjo. Ko z vašim denarjem poplača njegov dolg, se do naslednjič slepi in živi v prevari, da je vse dobro. Zato se streznita najprej vidva. Pri tem vztrajajta, to je začetek edine poti, ki vodi k rešitvi, vendar bo dolga in naporna za vse udeležene. Na njej sta lahko družini vajine hčere v veliko moralno oporo in pomoč. To bo še zelo potrebovala in tudi vajina vnuka jo bosta. Prepričajta hčerko, naj poišče strokovno pomoč, seveda pa jo mora sprejeti tudi mož. Sama ne bosta zmogla. Urejati se morata skupaj in popolnoma spremeniti življenjski slog. Najti morata najprej vsak sebe in poglobiti medsebojni odnos. Tako bosta lahko tudi uspešna vsak v svoji starševski vlogi. Otrokoma bo dana možnost, da se razvijeta v samostojni, odgovorni in zreli osebnosti. To je največ, kar starši lahko dajo svojim otrokom kot popotnico v življenje in jih vsaj nekoliko zavarujejo pred stranpotmi, ki peljejo tudi v različne oblike zasvojenosti.