Mojca Mavec 

»Prvi požirek kave! Tiste črne, goste, ki požene kri po žilah. Ko zjutraj prime prva, sem nepremagljiva. Vsaj za trenutek. Zanimivo, da drugi požirek nikoli ni več tako dober. Ali vsaj približno tako učinkovit. Sicer mi nikdar ni bila zares všeč. Že okus, na svetu je toliko boljših stvari. In njen videz, težko jo primerjaš s kozarcem skrbno pridelanega jantarjevega vina. A neverjeten je učinek kave in vsi obredi, povezani z njo. Ravno zato sem z leti postala kofetarica. 


V našo hišo je vedno prišla z imenitnimi obiski. Kasneje sem jo prinašala sama z vseh koncev sveta. Vedno so me navduševali obredi pitja. V Bosni ti bodo na obisku ponudili tri fildžane kave. Prva je za dobrodošlico, druga, moja najljubša, razgovoruša, ki razveže jezik, in ko pride na mizo tretji fildžan, veš, da je čas za odhod. 

Naši fantje rekviziterji pri oddaji Dobro jutro skuhajo odlično kavo. Ko si to zaslužiš in če je pravi dan. Ko sem še lahko potovala, sem jim jo večkrat prinesla iz legendarne pražarnice Mehmet Efendi v Istanbulu. Na velikem bazarju ti jo še vedno pripravijo v vročem pesku. Te dni je dobra tudi domača mešanica s studijskega štedilnika. V času izjemnih razmer je prav to ekipo še bolj povezalo. Skupna skodelica kave, pa čeprav na varni razdalji.« 

David Urankar 

»Živim z motom: življenje je prekratko za slabo kavo. Je nekaj lokacij, za katere vem, da me tam čaka dobra, a največkrat si jo pripravim kar sam doma.  


To je prav poseben obred, najprej z ročnim mlinčkom zmeljem zrna, zjutraj jo ponavadi pripravim s pomočjo steklenega pripomočka za pripravo filter kave, po kosilu pa obvezno iz kafetiere. Pijem jo brez sladkorja in mleka, a ni bilo vedno tako. Trajalo je kar nekaj časa, da sem to opustil, najprej sladkor, nato še mleko. To se je zgodilo, ko sem kot model delal v Milanu. Po kosilu sem naročil latte macchiato in vsi so me čudno pogledali. Režiser mi je razložil, da lahko kavne napitke z mlekom v Italiji brez začudenja okolice naročiš samo zjutraj ali dopoldne. (smeh) Takrat sem prvič spoznal zakladnico espresso okusov. 

Zdaj je kava tako velik del mojega življenja, da imajo pri določeni znamki na pokrovčku kar moj podpis. Ko stopim v studio oddaje Dobro jutro, pa mi naš rekviziter Aleksej skuha močno turško.«

Ana Tavčar 

Foto: Matej Pirkovič

»Če ima pisatelj muzo, komponist svoje harmonije, botanik magnolije, skoraj tako imam jaz lahko kavo. Iz jutranje nuje je prešla v obred, pomiritev, iskanje lepega, vajo hvaležnosti, meditacijo srkanja življenja po drobnih požirkih. Danes je bil ta dan, ki ga čakam vse dni v mesecu, ko zjutraj odprem nov paket. Tako božansko zadiši in zadiši samo prvič. 


Zdaj ko največ delam od doma, je to moj prvi obred, priložnost, da se zahvalim življenju, da imam vonj in okus, da kavo lahko zares doživim, potem čakam, da vročo nalijem v skodelico, to je priložnost, da se zahvalim življenju, da imam službo in da si lahko privoščim lepo skodelico, potem sedem v gugalnik, ki sta ga oblikovala Charles in Ray Eames, priložnost, da se zahvalim, da znam videti estetiko in lepoto trenutka in da imam znanje, ki me je do njune velike zgodbe pripeljalo. Naredim nekaj lepega za svoje telo, ga oblečem v mehko jutranjo haljo in to je priložnost, da se zahvalim življenju, da imam lepo in zdravo telo, da ga cenim in delam z njim lepo. 

Kavo spijem večkrat na dan, ni vedno v miru, mi pa vedno mir prinese. Med epidemijo sem razvila nov obred, enkrat na dan grem ven po kavo za seboj. Spijem jo z rokavicami in kapo nekje v naravi ali na poti, tega hedonističnega trenutka si ne pustim vzeti.« 

Preberite še: Kako me je alergija pregnala iz lastnega stanovanja