Znani Slovenci in Triglav

»Moram priznati, da še nisem bil na Triglavu. Julijcev nisem še ravno obdelal, v nasprotju s Kamniško-Savinjskimi, se pa trudim. Zdaj ko imamo z Mercatorjem akcijo V hribe lesti, bom pa to še prej storil, kot sem mislil. Sicer se izogibam preveč obljudenim potem. Raje grem kam, kjer bom prej srečal medveda kot neko Majdo. O simboliki in pomenu ne bi ravno, ker sta najbrž za vsakega kaj drugega. Poleg tega ne kandidiram na nobeni politični listi, da bi tule nekaj sentimentalno nabijal. Edina stvar, ki je neizpodbitna, je to, da je naša najvišja gora. Večina Slovencev si vsaj enkrat želi priti gor. Eni pridejo, drugi ne. Eni pa na Kredarici pozabijo, 'al so lihkar dol pršli al morjo še gor'.«

»Na Triglavu še nisem bila, pravzaprav je to ena neizpolnjenih želja in tudi ena (iz moje strani) danih obljub, da se bom na vrh povzpela s prijatelji ob spremstvu Borisa Strmška – Strmine, alpinista, s katerim sva skupaj ustvarjala oddaje o gorništvu, pohodništvu in planinarjenju. Glavni razlog, kako to, da se še nisem povzpela na naš najvišji vrh, je čas. Ljubiteljem gora, ki pravijo, da tisti, ki še ni stopil na Triglav, ni pravi Slovenec oziroma Slovenka, odgovarjam, da je kaj drugega pomembneje, kar me dela Slovenko, je pa res, da je to lepa simbolika, na katero moramo biti ponosni. Simbol slovenstva namreč ostaja, kot je bil nekdaj, s to razliko, da ima danes dosti večjo turistično vrednost.«

JANEZ ŠKRABEC, direktor Rika 

»Obhodil sem večjih del naših vršacev, med drugim tudi Triglav. Bilo je posebno, ker je pač najvišji, to res nekaj pomeni v rosnih mladostniških letih, ko še meriš moči sam s seboj. Fina družba in navdušenje z obveznim tepežem na vrhu. Samo prvič tako doživiš. Rek, da tisti, ki se še ni povzpel na Triglav, ni pravi Slovenec oziroma Slovenka, pripisujem folklori. Sicer pa smo Slovenci zanesenjaki, kar se tiče pohodništva in planinarjenja. Najverjetneje smo narodovo identifikacijo, ki se zrcali v tem pregovoru, tudi zato povezali z vzponom na Triglav. In moram priznati, nekaj mogočnega je v njem. Pred teboj se pne kot mogočni ščit. Nič nenavadnega, da gosti tudi toliko legend. Meni pomeni najvišjo goro v slovenskih Alpah, lep spomin na prvi vzpon, vsekakor pa so mi zanimive tudi vse mitološke in simbolne konotacije, ki se nalagajo na Triglav skozi čas.«

ROK TERKAJ - TRKAJ, raper 

»Na Triglavu še nisem bil, nameravam pa letos iti.«

»Ne, nisem še bil na Triglavu. Poetično bi se morda reklo, da me gora še ni povabila. Gotovo me tudi ni mogel zvabiti gor kak čredni nagon, ker se temu že od nekdaj uspešno upiram. Verjetnost, da bi me lahko vodila kaka simbolična gesta, je v tem primeru tudi majhna. Ko ob takem vzponu, ki ga torej še ni bilo, pomislim na kako simbolično manifestacijo, sem pa sploh v zadregi. Če, recimo, prisluhnem arhaičnemu človeku, ki ga vsaj malo še čutim v sebi, in torej skušam doživljati Triglav kot sveto goro, potem si verjetno niti ne upam gor. Saj, na svete gore se ni hodilo kar tako, ampak se jih je bolj ali manj častilo od spodaj. Vrednost in moč simbola najvišje gore v teh krajih sta se s časom vsekakor spreminjali, kakor se je spreminjalo tudi življenje pod njo. Triglav je prehodil dolgo pot od doživetja arhaičnega človeka do poželjivih pogledov mnogih ljudstev, ki so šla tod mimo, vse do nacionalnega prebujanja Slovencev in navsezadnje naše osamosvojitve, ko je na vrhu zaplapolala slovenska zastava. Z našo zgodovino je torej ta gora res tesno povezana. Posebno lepoto se da najti celo v paradoksu, ki glasi nekako takole: medtem ko se je gora manjšala, saj je bila vse bolj dostopna in vse manj skrivnostna, je postajala za nas vse višja in vse pomembnejša.«

URŠKA ALIČ, direktorica Špas teatra »Na Triglavu (ali drugi višji gori) še nisem bila in razlog je preprost. Velike višine vzbujajo v meni občutek negotovosti, tega občutka pa nimam preveč rada. Sodim med tiste ljudi, ki raje postorijo stvari vnaprej, da le ni situacij negotovosti, čeprav vem, da se temu ne da povsem ogniti. Sem stvarna, realna, zemeljska. Veliko bolje se počutim, če v gore zrem z vznožja in njihovo lepoto občudujem s travnikov, nižjih višin, če tako rečem. Ne glede na to pa zgodbo o viziji in pogumu Jakoba Aljaža dobro poznam in cenim njegovo odločnost. Pred leti sem brala, kako je odkupil vrh gore in s prijatelji nosil težke nahrbtnike delov stolpa nekaj dni zapored na Triglav ... Zgodba je res lepa, domača, slovenska! Jakob Aljaž je tržil naše gore in deželo obiskovalcem iz tujine. Dobro se jezavedal, da je treba najprej nekaj narediti za odlično promocijo, da se potem o tem ponese glas po svetu. Šel je, pripravil vse potrebno, poklical prijatelje, obul planinske čevlje in idejo uresničil! Že to jestoodstotno slovenska zgodba.«