Življenje dvojčkov Kelly

Mark sicer ni več astronavt. Projektu se je pridružil po dolgih letih. Profesionalno kariero je končal tudi zato, da pomaga okrevati ženi Gabrielle Giffords, nekdanji članici ameriškega kongresa. Pred leti je namreč med poskusom atentata pridobila tako hude poškodbe možganov, da še vedno okreva. Danes se oba s soprogom zavzemata za odgovornejšo rabo orožja. Namreč; 80 odstotkov otrok, ki umrejo zaradi posledic uporabe strelnega orožja, umre ravno v ZDA.

Amerika je res dežela tisočerih nasprotij, o čemer priča tudi življenje dvojčkov Kelly. Oba astronavta, oba »redna obiskovalca« Mednarodne vesoljske postaje (MVP) in zdaj tudi človeka, ki sta pridala drobec spoznanj o tem, kako se človeško telo »vede« v vesolju. Scott Kelly je na MVP leto preživel s kozmonavtom Mihailom Kornienkom.

Prirojeno, pridobljeno

Prvi, preliminarni izsledki analize o tem, kaj se je dogajalo v Scottovem telesu, so zdaj na voljo vsem. In med najbolj zanimivimi so gotovi tisti o dolžini telomer. Telomere so končni deli kromosomov, katerih dolžina je povezana s staranjem in boleznijo. Splošno velja: daljše so vaše telomere, daljša je vaša življenjska doba. Ljudje, ki so pod močnim stresom, naj bi imeli krajše telomere ter se bolj pospešeno starali. Raziskovalci so ugotovili, da so se v vesolju Scottove telomere podaljšale, kar povezujejo s povečano fizično aktivnostjo (ki je za telo, na katero ne vpliva sila gravitacije, nujna) in prehrano z omejenim kaloričnim vnosom. 

Hipoteza strokovnjakov je bila, da se bodo Scottove telomere zaradi okrepljenega vesoljskega sevanja krajšale. Izid pa je bil tako presenetljiv, da so vzorce večkrat preverili. In vsakokrat ugotovili enako: Scottove telomere so se v vesolju podaljšale. Zanimivo pa je, da je aktivnost telomeraz (encimov, ki skrbijo za replikacijo koncev kromosomov) pri obeh, tako Scottu kot Marku, narasla ob istem času, in sicer takrat, ko sta bila deležna vesti o kakšnem stresnem družinskem dogodku. Scottove telomere so se, ko se je vrnil na Zemljo, ponovno začele krajšati.

Pot na Mars

V zadnjih letih so izjemno priljubljeni znanstvenofantastični filmi, v katerih človeka pošiljajo v še neznana območja vesolja, med drugim zato, da bi ljudje tam ustvarili svoje kolonije. Zadnji tak film, ki je bil konkretno povezan z Marsom, nosi istoimenski naslov. Čeprav znanstvena fantastika, je ponudil veliko rešitev preživetja na Marsu, ki so dejansko plod raziskovalnega dela Nase, ki je pri nastajanju filma Mars tudi sodelovala. V filmu se, potem ko ostane sam ujet brez hrane na rdečem planetu, glavni lik, ki ga igra Matt Damon, odloči, da bo vzgojil krompir. Bi bilo to res mogoče? Da. Pravzaprav poskusi gojenja zelenjave na Zemlji, podobni tisti na Marsu, že potekajo. To si lahko prav nazorno ogledamo na kanalu National Geographic v seriji Mars, ki je mešanica dokumentarnega in igranega filma, v njem pa nastopata tudi dvojčka Kelly, katerih enoletna misija je plod želje potovati še dlje od Lune. Namreč; glavni namen te misije je bil ugotoviti, kako najbolj varno zagotoviti polet do Marsa. No, in kdor koli že bo »srečnež«, ki bo deležen tako revolucionarnega podviga (predvidoma v prihodnjih 15 letih), bo moral v vesolju bivati najmanj leto in pol. Dobro je vsaj približno vnaprej vedeti, na katere morebitne »nevarnosti« naj bi bil pripravljen.

Seveda so primerjali tudi kognitivne sposobnosti obeh in pri Scottu po letu v vesolju opazili rahel upad, a bistvenih razlik v primerjavi s polletnimi misijami, ki so bile do tedaj že temeljito raziskane, ni bilo. Če že kaj, lahko z gotovostjo trdimo, da na Mars ne bomo prileteli bolj neumni (vsaj ne drastično), kot smo do takrat bili.

Kaj pa kosti?

Kako preprečiti izgubo kostne mase, je vprašanje, ki zadeva milijone starejših ljudi, ki zbolevajo za osteoporozo. Vesolje pa je v tem še prav posebno. Na Zemlji je razlika med količino kalcija, ki ga kosti absorbirajo, in količino, ki jo izločijo, skorajda enaka ničli. Med daljšim bivanjem v vesolju se to ravnovesje poruši, kosti zato hitreje propadajo. To je za astronavte velik problem. Da bi izgubljanje kostne mase zaradi manka gravitacije nadomestili, bolj ali manj uspešno nadzorujejo z redno, večurno dnevno vadbo. Prav vsi, ki bivajo na Mednarodni vesoljski postaji, morajo vsak dan telovaditi vsaj dve uri in pol. Kot pričakovano so se kosti po enem letu ošibile tudi Scottu.

Odkrili pa so še nekaj zanimivega, in sicer spremembe DNK pri Scottu. In zakaj je pomemben ta podatek? Zato, ker koloniziranje Marsa pomeni tudi reprodukcijo in genska zasnova za tiste, ki nameravajo na rdečem planetu zaploditi potomstvo, je še kako bistvena. Govorijo celo o t. i. vesoljskem genu. Ali se je aktiviral tudi Scottu, še ni jasno. Vedno bolj gotovo pa je, da se bodo naši otroci, danes še majhni, ob svoji osamosvojitvi lahko preselili ne le v drug kraj, temveč na drug planet. Če ne drugega, so lahko prepričani, da bodo taščo videli izjemno redko. Če seveda ne bo hotela zraven.