Ana živi v mrtvem zakonu že več kot dve leti. Ne pogovarjata se o ničemer, torej se tudi ne prepirata. Predvidevam. Vendar, treskanje z vrati, mrtvaška tišina, izključevanje nje kot družinskega člana so ubijajoči. Opazujem jo, kako niha v razmišljanju, kako pravljične rešitve si zamišlja in tudi kako prepričana je še vedno, da bo mož moral ubogati strokovnjake, ki se vrtijo okoli njiju, socialne delavce, psihologe, zdravnike. Joj, draga moja Ana, ne bo jih ubogal, kar postaja vse bolj jasno, kajti človeka pri štiridesetih pač ne moreš kar vključiti in izključiti s pritiskom na gumb. Ker človek pri štiridesetih pač ne uboga nikogar več. In ker predvsem vidim, da terapije, ki jih v takšnih primerih omogoča naš javni sistem, niso primerne za nikogar. Slika je takšna: obtoženec, v tem primeru mož, žena in vsaj pet strokovnjakinj (med njimi ni niti enega moškega, kar je vse prej kot dobro), ki mu bojda vsi po vrsti vtepajo v glavo, da je z njim nekaj hudo narobe. Prosim vas lepo, iz takšnih seans se ne more izcimiti nič dobrega. Možnosti sta samo dve, da človek zleze vase dokončno (in postane celo samouničevalen) ali pač da se v njem prebudi divja zver in postane zavoljo samoobrambe nasilen in agresiven – navzven. 


In ta sirota, ki ni nikomur nič žalega storila, se vrača na kraj zločina. V svoj dom. V hlad. V sovraštvo. V odnose, ki so ga že tretjič odnesli na psihiatrijo. 


Zakaj je tako, poslušamo ves čas: ker ni strokovnjakov, ker jih je premalo, ker so preobremenjeni. Morda, ampak takšna obravnava ne prinaša popolnoma nobene koristi. Mislite, da malo napletam, bržčas res, kajti izogibam se vam povedati, kako velik in boleč je njun problem. Imata tri otroke. In sin je ponovno hospitaliziran na pedopsihiatriji. Zaradi staršev. Od tod naprej ne želim govoriti, ker je preprosto – strašno. Ker ga bodo iz bolnišnice, tega ubogega otroka, vsak čas odpustili. In ta sirota, ki ni nikomur nič žalega storila, se vrača na kraj zločina. V svoj dom. V hlad. V sovraštvo. V odnose, ki so ga že tretjič odnesli na psihiatrijo. Pa še nima niti dvanajst let. In moram priznati, da sem nekajkrat pomislila, da nikoli ne bi smel oditi domov, ampak bi mu morale naše strokovne službe poiskati nadomesten dom. V kateri koli obliki. 



Ob takih primerih se vedno znova spomnim, kaj mi je pred davnimi leti rekla Olga Rupnik Krže, dolgoletna direktorica Mladinskega doma Malči Beličeve, kjer živijo otroci, katerih starši so nefunkcionalni. Dejala mi je nekako tako: v našem domu bi morali biti starši, ki bi jih učili, kaj je prav in kaj narobe, v svojih domovih pa bi morali ostati otroci. Zdaj pa je na žalost nasprotno. Kruta resnica, ki jo je bilo zelo težko slišati. 


Zgodbe naših otrok. Ki jih starši zaznamujejo za vse življenje. Pa tega niti ne vedo. Ker preprosto ne vedo, kaj je narobe in kaj je prav. In tega ne bodo vedeli nikoli. Ker so bili v narobe svet rojeni najprej sami. 


V drugem ločitvenem primeru, dasiravno se je zdelo, da poteka presenetljivo mirno, je sin tudi pristal na pedopsihiatriji. Najprej je bil hospitaliziran na drugi kliniki, kjer pa zdravniki niso našli nobenih posebnih znakov za njegove izražene težave, nakar se je ubogi otrok zaupal zdravnici (imel je srečo, da je naletel na njo) in ji izpovedoval svoje težave. Ki slišijo na ime mama in oče. Strašno presunljive pripovedi. Zgodbe naših otrok. Ki jih starši zaznamujejo za vse življenje. Pa tega niti ne vedo. Ker preprosto ne vedo, kaj je narobe in kaj je prav. In tega ne bodo vedeli nikoli. Ker so bili v narobe svet rojeni najprej sami. Vem, da to ni noben odgovor, tudi opravičilo ni, vendar je dejstvo. Zato naj se zgane v tej državi tisti, ki se mora. Prvi po uradni dolžnosti.