Danes je prosti čas privilegij. Pa ne zato, ker ga ne bi imeli, temveč zavoljo tega, ker družbeni aksiom zahteva delo, delo in še enkrat delo ter z njim povezano trpljenje. Morda je celo predrzno na glas razmišljati o prostem času, kajti vse več ljudi nima zaposlitve in mnogo zaposlenih se preživlja z minimalnimi dohodki. In potem, kako naj jaz razpredam o času, ki ga imam? Pa vendarle, prosti čas je pomemben. To je čas, ki ga imamo samo zase, čas, ko se posvetimo sebi. Tako razumem ta trenutek v dnevu, ki je samo moj.

Je trend takšen, da o tem moramo zdaj in ta hip govoriti veliko. Kajti ne mine dan, da nam ne bi povedali, kako zelo pomembno je, da srečamo prosti čas. Zdi se mi, da vendarle pretiravamo z njim, ker je mnogo bolj preprost, kot nam ga skušajo najrazličnejši strokovnjaki predstaviti. Ne potrebujemo nobenih znanstvenih ekspertiz, da bi razumeli, kaj pomeni čas zase. Sveta preproščina: intimni čas, ki ga odmeriš sebi in zase, v katerem počneš vse tisto, kar te sprošča in osrečuje. Lahko tudi likaš, urejaš vrt, tečeš, se prav ležerno sprehajaš s svojim psom, kofetkaš z najboljšo prijateljico, bereš, športaš, kar koli, samo da počneš z veseljem in zadovoljstvom.

Veste, kaj je pravzaprav edino pomembno? Da si človek, ki pušča male, prijetne in nepozabne sledi. 

Včasih se zalotim, kako še kar mantram, da nimam časa za to in potem nimam časa niti za ono. Resnica je, da ga imam za marsikaj, če se le tako odločim. Zdi se mi, da si ga vse bolj tudi vzamem – za drobne stvari, ki me osrečujejo. Ne rečem, da so te moje radosti po družbenih kriterijih najbolj zdrave, ampak zame so prave. Imam tudi obdobja lenarjenja in mislim, da mi gre to prav dobro od rok. Hočem vam zaupati, da sem zadovoljna s tem, da znam lenariti – v samoti.

Če vas preganja domačijsko delo, ga lahko – da ne bo pomote – povsem mirno odložite. Likate lahko čez teden ali pač štirinajst dni, prav tako je popolnoma zdravo preložiti pomivanje in loščenje ploščic za mesec ali dva. Ni nujno in ni potrebno. Ker vi bi raje prebrali knjigo, šli na najljubši hrib ali pa spekli svoje najslastnejše piškote, kajneda? Naredite to, natančno to naredite, kar vas veseli.

Ne čakajte na kakšen boleč padec, ki vas bo brezkompromisno zaustavil. V izčrpavanju nepotrebnega se zaustavite sami. Povem vam, ni težko, vsekakor pa je silno prijetno. Hrepenenje po več nas duši, diktat družbe po vedno več nas dela bolne. In tega seveda noče nihče pri zdravi pameti, pa naj bo bogat ali reven, mlad ali star, Zemljan ali Nezemljan. Če morda obstaja.

Veste, kaj je pravzaprav edino pomembno? Da si človek. Do vsega in do vseh. In prek meja in prek miselnih ovir. Da si človek, ki pušča male, prijetne in nepozabne sledi.