Leto, ko švicarski volivci na referendumu zavrnejo volilno pravico za ženske; ko Fidel Castro postane dosmrtni kubanski predsednik vlade in ko zaradi zlorabe drog za vedno utihne angelski glas čudovite Billie Holiday. 

Bilo mi je šestnajst let. Povprečna mlada dama iz povprečne družine, ki je zašla v nadpovprečne težave. Čeprav smo bili vsi mladi in zaljubljeni, bom pripovedovala to zgodbo, kot da nihče od vas ne bi razumel teh dveh pojmov. Mladost. Čas teče prepočasi, mudi se nam odrasti. In oh, ta ljubezen. Nerazčiščen pojem naših brezmadežnih src. Svojo prvo sem spoznala na prelomu starega v usodno novo leto. Za osemnajstletnega fanta se mi je zdel tako zelo možat. Ob pogledu nanj so se mi potile dlani in elektrika je prasketala ob najinih poljubih. Kot vse povprečne mladenke sem se tudi jaz spraševala o primernem trenutku prvega srečanja s spolnostjo. Ne morem reči, da sem čutila pritisk vrstnic, ki so že prejšnje poletje, ene na morju, druge na počitnicah pri babicah, izgubile nedolžnost. Želela sem si ga, tako postavnega, ko me je s svojim malim Tomosovim colibrijem vozil po mestu. Zgodilo se je v maju, mesecu ljubezni, da sem klonila pod njegovim moledovanjem in lastno radovednostjo. Ni bilo ognjemetov, niti halucinacij naslade, pa vendar sva vajo v prihajajočih dneh ponovila. Bližal se je konec šolskega leta. Večina mojih sošolcev se je na pobudo tovarišic prijavila v delovno brigado. Gradila se je avtocesta Paraćin–Niš. Z odobravanjem staršev sem se prijavila, na odobravanje ljubezni pa čisto pozabila. Ni mu bilo po godu. Sprva je prosil, naj si premislim, nato grozil, da bo med nama konec, če grem. Svojeglava navihanka, kakršna sem bila, sem se s tem strinjala. Najin pakt ljubezni je razširjenih kril poletel v svobodo. 

Odhod na brigado se je pričel z mojo potovalno slabostjo. Prek Zagreba, Beograda, Valjeva in Čačka sem komaj čakala, da pridemo do naše destinacije, brigade narodne herojke Majde Vrhovnik. Nismo bili edini, zbrala se je prava vojska jugoslovanskih mladincev, ki so s ponosom peli pesmi o domovini in hkrati vihteli kramp visoko po oblakih. Kakšno doživetje resničnega bratstva in enotnosti! Poskakali smo iz prašnih avtobusov in že so nas razdelili po šotorih ter nam hiteli dodeljevati dela. Režim bujenja kot v vojski nas ni motil in po budnici ob šestih zjutraj smo vsi hiteli pozdravit zastavo, trobojnico z zlato obrobljeno rdečo peterokrako zvezdo na sredini. Sledil je zajtrk, nato pot na delovišče. Po prve pol ure jutranjega, a vseeno žgočega poletnega sonca mi je postalo slabo. Komandir me je vso bledo pospremil v ambulanto, da me pregleda zdravnik. 

»No, mladinka, se vam to pogosto dogaja?«
»Samo med vožnjo, komaj sem preživela pot,« rečem.
»Dobro, naj vam poslušam srce in pljuča. Nato lezite na posteljo, na hrbet.«
Pretipal mi je trebušno votlino in vprašal: »Menstruacije so redne?«
»So,« sem zardela.
»Oblecite se, bova izmerila še pritisk.«
Pritisk je bil nižji od normalnega, vendar nič drastičnega, zato zdravnik sklene, da bo bolje, če dan preživim brez lopate.
»Komandir bo našel kakšno zadolžitev za vas, brez skrbi,« se nasmehne. »Pokličite ga k meni, ko odidete.«
Komandirja napotim k zdravniku, sama pa se usedem pod krivo brezo, ki je dajala nekaj malega sence okoli kuhinje tabora. Čez nekaj minut se komandir vrne.
»Danes pojdi počivat, jutri greš za nekaj dni v kuhinjo. Priporočilo zdravnika in moj ukaz, zato le strumno pot pod noge.« 

Minevali so dnevi in moje delo v kuhinji je postalo stalnica. Na vprašanja, kdaj se vrnem na delo v brigado, je komandir odgovarjal zelo diplomatsko, češ da tudi delo v kuhinji je del brigade, in to zelo cenjen del, brez katerega le-te ne bi bilo. Z delom v kuhinji so se moje slabosti malo umirile, niso pa popolnoma izginile, zato sem sklepala, da je zame res bolje ostati pri lupljenju krompirja in pranju solate. Ker je vsega lepega enkrat konec, se je ta neizbežno bližal tudi tej poletni dogodivščini. Preden smo po neskončno dolgih cestah Balkana odšli vsak v svojo smer, smo si prisegli, da se nikoli ne pozabimo. 

Na mariborski avtobusni postaji me je pričakala starejša sestra. Iz brigade sem ji pošiljala pisma o aktualnem dogajanju, zato je bilo njeno prvo vprašanje: »Si že dobila menstruacijo?«
Odkimala sem.
»Povedati morava mami.« 

Vožnja domov je bila polna pripovedk o doživetjih na brigadi, čeprav se mi je v grlu čisto počasi naseljeval velik cmok. Misli se mi niso umirile in adrenalin je rasel. Ob prihodu domov sta me na pragu domače hiše vesela pričakala starša.
»Joj, kako si shujšala! Pridi, sem naredila pohano piško,« me mati zgrabi pod roko.
Za trenutek sem pozabila na važno vest in popoldan, poln doživetega pripovedovanja, se je prevesil v večer. Oče je obljubil stricu pomoč pri kuhi žganja, zato se je od naše družbe poslovil z besedami, naj kakšno anekdoto prihranim še za kasneje. Ko je odšel, je sestra z očmi namignila, da je prišel trenutek resnice.
»Mami,« rečem, »pridi se usest, nekaj ti moram povedati.«
Zaznala je moj drhteči glas. Polna nelagodnih slutenj je sedla za mizo.
»Menstruacije nimam že tretji mesec.« 

Na njenem obrazu je bilo videti, da take novice ni pričakovala. Kot da hlasta za zrakom, ker sem ji svoj cmok iz grla zabrisala naravnost v goltanec.
»Kaj?! Kako?! A zato si šla na to delovno brigado! Počakaj, da izve tvoj oče,« in že so se ji ulile solze. »Kaj bodo rekli sosedje?! Kaj bo rekla žlahta?!« je ihtela, z obrazom, zarinjenim v mehke dlani.
»Ne!« se v trenutku zbere. »Nikomur niti besede. Tudi očetu ne. Jutri te peljem na pregled v bolnico.« 

Nenavadno hladno poletno jutro sva z materjo preživeli brez besed, na avtobusu proti Mariboru. Prav tako brez besed sva hiteli proti bolnišnici, usodi naproti. V ambulanto sem odšla brez nje. Bil je moj prvi obisk pri ginekologu. Po pregledu je brez velike drame pričel: »Noseči ste. Koliko ste stari, 16 let? Najbrž ste se znašli pred veliko dilemo, kako naprej. Poglejte, dobro razmislite. Lahko vam le rečem, da se pri tako mladih dekletih ob prekinitvi nosečnosti rado zgodi, da kasneje ne bo mogla imeti otrok.« 

Ob odhodu iz ambulante so mi solze nekontrolirano tekle po licih, da mami niti ni bilo treba nič vprašati. Ob spremljavi mojega ihtenja sva se vračali proti avtobusni postaji. Sredi mostu, ki povezuje oba bregova reke Drave, se ustavim: »Obdržala bom otroka.« Iz mene so v solzah bruhale besede ginekologa, s katerimi sem podkrepila svojo odločitev.
»Povedati morava očetu.« 

Med vožnjo domov nisva kovali strategije. Bilo je preprosto, dejstva ni bilo moč ublažiti. Oče je videl, da je mati pretresena in jaz zabuhla od solz. Ni bilo druge rešitve, kot da mu vse povem. Nekaj trenutkov je nemo gledal mene, nato mamo, nato spet mene. Prišel mi je čisto blizu, me objel, glavo obrnil k mami in rekel: »Če bi domov prišla brez tega otroka, bi se v trenutku, ko bi izvedel za vajin današnji podvig, ločil od tebe in nikoli več s tabo spregovoril niti besede.«