Rade bi poznale ultimativni odgovor na vprašanje, kaj naj naredimo, da nikoli v življenju ne bi zbolele za rakom dojke, a ne obstaja. A kaj vendarle lahko naredimo?

Dejavniki tveganja za razvoj te bolezni so znani, a popolnega nadzora nad njenim pojavom žal ne moremo imeti. Ne moremo vplivati na svoj spol niti na to, da se s staranjem tveganje povečuje. Prav tako ne moremo spremeniti svoje genske strukture, torej morebitne mutacije genov BRCA 1 in BRCA 2 – ti so v petih odstotkih primerov odgovorni za nastanek raka dojke.

Večje tveganje se pojavlja pri ženskah, ki so rodile ali zelo pozno ali sploh ne. Poveča ga uživanje kontracepcije v rodni dobi, a to je malodane zanemarljivo; gotovo je pametneje, da se ženska zaščiti, kot da nezaželeno zanosi. In tudi; tveganje je večje samo med rednim uživanjem zaščite. Ko jo opustijo, se normalizira. Pri ženskah, ki med prehajanjem v menopavzo uživajo nadomestno hormonsko terapijo, je tveganje za nastanek raka dojke večje. A spet; nikakor je ne bi povsem odsvetovala zgolj zaradi morebitnega tveganja. Terapija lahko namreč ženski, za katero je to obdobje težko, življenje bistveno izboljša.

A vi ste me vprašali, na kaj vendarle lahko vplivamo. Da bi se po najboljših močeh obvarovali pred rakom dojke, je treba upoštevati, kar velja za preprečevanje vseh kroničnih bolezni. Ko govorimo o zdravem življenjskem slogu, imamo zdravniki v mislih uživanje uravnotežene prehrane, veliko gibanja, zavedanje, da nikakor ne smemo biti pretežke. Dokazano je tudi, da redno uživanje alkohola povečuje tveganje, kajenje pa po drugi strani, to je zanimivo, ne. Ne morem vam ponuditi zagotovila, kot recimo: Jejte asketsko, tecite maratone in si ne dovolite stresa, pa bo vse ok. Lahko počnete vse to, a vas bolezen vseeno »ujame«. A vendar, naredimo vsaj tisto, kar lahko.

Stiska se ponovno pojavi, ko se vrnejo na sistemsko zdravljenje, ki pa ga ni hitro konec. Bolnice težko razumejo, zakaj je sploh potrebno, saj so bile vendar že operirane! Groza jih popade, ali bo vsega tega kdaj konec.    

Za rakom dojke vsako leto zboli 1300 žensk. Pri približno 90 je bolezen ob postavitvi diagnoze že zasevala v oddaljene organe. Kako je to mogoče? So prepozno obiskale zdravnika, ker problema niso jemale resno, morda sprememb niso zaznale?

Številke, ki ste jih omenili, so pravilne in primerljive z onimi drugih razvitih držav. Seveda so nekatere od teh 90 pacientk zanemarile simptome bolezni, pustile, da tumor raste, in niso poiskale pomoči, a večji je delež tistih, pri katerih je bolezen tako agresivna, da se prej kot v dojkah izrazi z zasevkom v oddaljenem organu. Šele po tem, ko nekaj časa teže dihajo, na primer, preiskave pokažejo metastaze v pljučih. Šele ko trpijo bolečine v kosteh, ugotovimo metastaze v skeletu. Rak dojke žal ni preprosta bolezen, ki poteka strogo po pravilih, in tudi z večjim širjenjem znanja o njem ne bomo mogli bistveno zmanjšati odstotka zgodnjega diagnosticiranja resnično agresivnih primerov.

V najbolj razvitih državah je pogostejši. Kako to?

»Kriv« je moderni način življenja. Ženske imajo malo otrok ali sploh ne, manj dojijo. Usodni sta tudi nekakovostna prehrana in premajhna telesna aktivnost. Večji je delež žensk s čezmerno telesno težo, večja je pojavnost raka dojke. Predvidevam pa, da se bistveno nad 1300 število obolelih ne bo dvignilo. Res je, da se minimalno povišuje, a se ob tem povišuje tudi število žensk, ki jih bolezni ozdravimo. Prevalenca bolezni, torej število žensk, ki so se zdravile ali se še vedno zdravijo zaradi raka dojke, je v Sloveniji več kot 16.000! To je ogromno in kaže, da je rak dojke velik zdravstveni problem. Nam zdravnikom zato ni najbolj pomembno zgolj to, da so vse pacientke deležne kakovostnega zdravljenja, temveč da tudi po njem živijo kakovostno. Če ima trenutno 16.000 Slovenk izkušnjo raka dojke, potem je pomembno tudi, da je dober vsak njihov dan, ne samo tisti del življenja, ko so se zdravile pri nas.



Ljudje, ko nas doleti kaj hudega, skušamo ugotoviti vzroke, ki so pripeljali do okoliščin, v katerih smo se znašli. Enako je z rakom dojke, se mi zdi; bolnice hočejo vedeti, zakaj jih je doletel, da bi morda, če najdejo pravi vir problema, od dneva diagnoze živele bolje. Vas pogosto sprašujejo, zakaj so zbolele?

Seveda! Vsaka hoče najprej ugotoviti, kaj je delala »narobe«, da jo je doletela diagnoza. Žal moj odgovor nikoli ni enostaven. K razvoju raka prispeva veliko dejavnikov. Eden je povsem razumski, patofiziološki; neka celica se pač začne nenadzorovano deliti. Čeprav se to v telesu nenehno dogaja in ostanemo zdravi, se včasih zgodi, da določena mutacija povzroči nastanek bolezni. Rak dojke se lahko pojavi, čeprav iz okolja ni bilo negativnih vplivov; lahko se pojavi, če so vsi. Različno. Redko bi lahko pokazali na enega samega »krivca«. Včasih ženske rečejo, da bodo nehale jesti torte, recimo, ker bo to gotovo bolje zanje, a jim vedno odgovorim, še posebno če so povsem vitke, naj ne opuščajo nečesa, kar jim prinaša užitek. Nekatere povedo, da je kriva stresna služba. A čigava služba ni? Tretje ugotovijo, da so bile do trenutka diagnoze nesrečne v zakonu, kar jih je po njihovem mnenju pripeljalo do bolezni. Seveda pozdravljam vse spremembe na bolje, a prav za nobeno od njih ne bi mogla zagotoviti, da bo pomenila zaščito za vekomaj.

Gotovo pacientke doživljajo vse vrste občutij v fazi zdravljenja, okrevanja. Povejte mi, kako se spoprijemajo z boleznijo.

Pacientke, ko pridejo k meni, imajo prvi šok spoznanja, da imajo raka, že za sabo. Pri večini se zdravljenje začne z operacijo. In čakanje nanjo je zanje najhujše. Živeti s tistim groznim tumorjem v telesu je grozljivo.

Po operaciji je treba okrevati, prisotne so bolečine, a se že mnogo bolje počutijo. Stiska se ponovno pojavi, ko se vrnejo na sistemsko zdravljenje, ki pa ga ni hitro konec. Bolnice težko razumejo, zakaj je sploh potrebno, saj so bile vendar že operirane! Groza jih popade, ali bo vsega tega kdaj konec. Običajna kemoterapija traja od 12 do 16 tednov. Če se pacientka zdravi z biološkimi zdravili, leto dni. Če ji predpišemo hormonsko terapijo, od pet do deset let. A ko to sprejmejo, se počutijo varne. Ko pa se približujejo koncu zdravljenja, so spet v stiski, kaj bo. Rak dojke je žal take vrste bolezen, da do konca življenja ne moreš z gotovostjo vedeti, ali se bo ponovil. Osemdeset odstotkov bolnic nikoli več nima težav, vseeno obstaja 20 odstotkov tistih, ki niso te sreče. A ženske smo osebnostno močna bitja, ki se z boleznijo največkrat čudovito razumsko spopademo. Naš kozarec je večkrat napol poln kot napol prazen. In prav je tako. Res je verjetnost, da bo za vedno vse v redu, veliko večja.