Japonke, ko je bil govor o simptomih, o čem drugem kot o prenehanju menstruacije večinoma niso govorile. Prav tako se jim ni zdelo, da bi bilo to obdobje zanje bistveno težje kot druga. Le peščica v raziskavi jih je pripovedovala o simptomih, ki so »strah in groza« žensk t. i. zahodnega sveta, med katere spada tudi oblivanje. Če so že opazile razlike z obdobji poprej, so se kazale v občasnih vrtoglavicah ter neugodju v predelu ramen.



Soja, si to ti?

Zakaj takšne razlike? Velikokrat se prst usmeri v prehrano Japonk, ki vsebuje veliko soje. Njen sestavni del so izoflavonoidi, ki so po kemijski strukturi zelo podobni ženskim spolnim hormonom. Delujejo podobno kot estrogeni, zato ublažijo menopavzne težave in s tem izboljšajo splošno počutje. A to nikakor ni vse.

Velik vpliv na to, kako bodo ženske doživljale svoje telo in s tem simptome menopavze, ko njen čas napoči, ima predvsem to, kakšen pomen ima preprosto biti starejša ženska v posamezni kulturi. Tu se zato odpira razprava, ali je res treba hormonsko nadomestno terapijo videti kot »panacejo« menopavznih simptomov. Kakovost življenja in predvsem sprejemanje vseh faz življenja ženske v družbi kot nekaj povsem normalnega in lepega lahko pomeni bistveno spremembo v dojemanju menopavze. V družbah, v katerih poročajo o njenih najbolj »usodnih« simptomih, ne bi bilo odveč, če bi si najprej postavili vprašanje, kako se počutijo starejše ženske. So odrinjene na rob, so osamljene, imajo občutek, da s svojim življenjem prispevajo nekaj dobrega, čutijo, da so zapuščene, vidijo smisel v svojem bivanju, imajo kakovostne odnose s soljudmi?



Končno mirno v tempelj

Termin menopavza je »izumil« francoski zdravnik Gardanne leta 1821. Ko je pojem povezal z menstruacijo, je obenem staranje ženske opredelil kot stanje, ki ga je treba nadzorovati z zdravili. V zgodnjih osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je Lockova preučevala fenomen menopavze pri Japonkah, ne Japonke same ne zdravniki niso dojemali konca menstruacije kot pomembne prelomnice konca srednjih let ženske. Tudi japonska beseda kônenki, ki se sicer večinoma prevaja kot menopavza, ima v originalu v resnici veliko širši pomen. Razumejo ga kot daljšo dobo, v kateri je konec menstruacije le eden od dogodkov v obdobju, ki lahko traja tudi do 60. leta. Prav tako za menopavzo v japonski družbi ni bilo mogoče najti negativnih asociacij. Ena od sogovornic v raziskavi je Lockovi dejala: »Zdaj grem končno lahko v tempelj, ne da bi se morala obremenjevati s krvavitvijo.«



Vrhunec še pride

Lockova je japonske razmere spremljala tudi leta kasneje. Sredi devetdesetih je dobila ponovno potrditev japonskih ginekologov, ki so ji v eni od njenih študij zatrdili, da je eden od najpogostejših simptomov, o katerih poročajo Japonke v t. i. menopavzi, že omenjena zakrčenost ramenskega obroča; vročinskih valov kot simptoma njihovega kônenkija sploh niso navedli kot merodajnega. V zadnjih letih pa so se razmere spremenile tudi na Japonskem. Tamkajšnji ginekologi so se začeli izobraževati v tujini ter v japonskih medijih začeli obširno pisati o vročinskih valovih kot enem od tipičnih znakov. Posledice takšne »promocije« še nastajajo. Bodo Japonke začele čutiti, česar prej niso, medikalizirale stanje, ki ga prej ni bilo ali ga samo niso opazile? Lockova trdi, da so bistvene razlike žensk v doživljanju samih sebe povsem stvarne in povezane s tem, da na Japonskem, kljub globalizaciji, še vedno velja, da ženska doseže vrhunec svojega življenja pri petdesetih ter ohranja pomemben položaj v družini vse do konca.



Vpliv na celotno družino

Tudi sam izraz kônenki se zdi vsiljen. Konec menstruacije v japonski medicini poznajo že stoletja, vendar je bil izraz ustvarjen šele konec 19. stoletja, ko so na japonsko medicino močno vplivali nemški zdravniki. Ker so hoteli najti primerno sopomenko »evropskemu« klimakteriju, je nastal – kônenki. Koncept individualnega staranja je na Japonskem namreč veljal, in delno še vedno velja, kot nekaj, kar je sekundarnega pomena. Bolj bistveno je, kako starost vpliva na družino kot celoto.

Japonke tako kot v osemdesetih še danes govorijo o napetosti v predelu ramen in vrtoglavici kot edinima bistvenima značilnostma menopavze, kar se številnim Evropejkam lahko zdi precej nenavadno. Kaže pa na zanimivo priložnost o premisleku treznosti kolektivnega »zdravljenja« žensk, ko postane mesečna čišča stvar preteklosti. Lockova je prepričana, da so informacije o težavah v menopavzi narejene na podlagi majhnega vzorca ljudi, a so se razširile na celotno žensko populacijo v tem obdobju in s tem naredile tudi veliko škode. Seveda ni edino pravilno individualnega dojemanja menopavze razumeti zgolj iz konteksta kulture in jezika, a hkrati je napačna tudi domneva, da prav vse postmenopavzne ženske ogroža veliko tveganje za srčna obolenja, osteoporozo in kronična obolenja, ki se pojavljajo v starosti.