Raziskovalci izraelske univerze so ovrgli stereotip, da je smrčanje pretežno moška neprijetnost. Ne samo, da smrči skoraj enak odstotek žensk, tudi intenzivnost in glasnost s katerima smrčijo je pri ženskah podoben. Pod drobnogled so vzeli spalne navade 1913 odraslih oseb, ki so morale najprej izpolniti vprašalnike in sami oceniti svoje smrčanje, nato pa so jih raziskovalci spremljali med samim spanjem. 

Ugotovili so, da je smrčalo 88 odstotkov od 675 žensk, ki so sodelovale v raziskavi, a le 72 jih je to priznalo. Med moškimi, vseh sodelujočih je bilo 1238, pa jih je na drugi strani smrčalo celo malce manj, kot jih je to navedlo, čeprav jih je smrčalo 92,6 odstotka, je več kot 93 odstotkov moških prepričanih, da so podvrženi tej tegobi. 

Raziskovalna ekipa je preučevala tudi intenzivnost smrčanja obeh spolov. Čeprav bi kdo na prvi pogled ocenil, da ženske, ki so manjše in lažje od moških, smrčijo tišje in nežneje, pa temu še zdaleč ni tako. Rohneti znajo prav tako močno kot moški. Raziskovalci so to dokazali tako, da so intenzivnost smrčanja razdelili v štiri stopnje - blago (med 40 in 45 decibelov), zmerno (od 46 do 55 decibelov), močno (od 56 do do 60 decibelov) in zelo močno (več kot 60 decibelov) - in nato merili glasnost pri vsakem posamezniku. Moški so v povprečju s smrčanjem presegli hrup 51,7 decibela, ženske pa so pridelale skoraj enako močan hrup s 50 decibeli. Pravzaprav je v povprečju okrog 49 sodelujočih žensk smrčalo z močno oz. najmočnejšo intenzivnostjo, a le 40 odstotkov žensk je tako ocenilo jakost svojega smrčanja.

Raziskovalci, ki so svoje izsledke objavili v strokovni publikaciji Journal of Clinical Sleep Medicine, so se študije lotili ne samo zato, ker je smrčanje glasna nadloga za okolico, ampak pogosto tudi razlog za skrb glede zdravja. Lahko je znak obstruktivne spalne apneje, bolezni zaradi katere bolniki med spanjem pogosto prenehajo dihati, najpogosteje prav med smrčanjem, povezana pa je s številnimi drugimi boleznimi, kot so Alzheimerjeva in diabetes tipa 2. Strokovnjaki so obenem mnenja, da bi lahko ta bolezen povečala tveganje za srčni infarkt ali kap. Doslej opravljene raziskave pa kažejo tudi, da bi lahko tisti, ki trpijo za obstruktivno spalno apnejo, imeli občutno tanjše lobanje, kar bi lahko vodilo v potencialno smrtonosno spontano puščanje cerebrospinalne tekočine.