Zahodne civilizacije so premikanje ure posvojile pred dobrimi stotimi leti, v želji, da bolje izkoristijo dnevno svetlobo in varčujejo z energijo. Tako so poleti kazalce premaknili za eno uro naprej, pozimi pa uro nazaj in praksa se je prijela tako na evropskem in severnoameriškem kontinentu kot tudi v nekaterih predelih Avstralije in Nove Zelandije ter državah Južne Amerike. A morda bomo v Evropi to tradicijo kaj kmalu opustili. 

Evropska komisija namerava v skladu z opravljenim spraševanjem državljanov, ki so podprli odpravo premikanja ure, sedaj to tudi predlagati. Mnogi vprašani so namreč izrazili, da trpijo zaradi premikanja ure, znanstveniki pa tudi trdijo, da tovrstno umetno premikanje ni v skladu z nam lastnim biološkim ritmom. A tudi med akademiki so takšni, ki se s teorijo ne strinjajo. Kronobiolog Till Roenneberg iz Inštituta za medicinsko psihologijo na univerzi v München je eden izmed tistih, ki opozarja na nasprotno. Odprava premikanja ure naj bi po njegovem mnenju prinesla negativne posledice v življenja zahodne civilizacije. 



Roenneberg trdi, da bi evropska iniciativa utegnila povzročiti »cloxit«, ki bi se zrcalil v povečanem tveganju za diabetes, depresijo, težavah s spanjem in učenjem, kar z v njegovih besedah pomeni, da bodo Evropejci postali debelejši, bolj neumni in bolj zlovoljni. »Vsaka država, ki pri tem ne bo sodelovala, nas bo prehitela na akademskem področju,« svari Roenneberg in dodaja, da bo trajni poletni čas vplival predvsem na šolarje in študente, ki se učijo in morajo naučeno tudi predelati, zaradi premalo spanja pa bodo prikrajšani. V starosti približno 20 let je potreba po spanju po njegovih besedah največja. Kot je še dejal, je Rusija že poskusila uvesti trajni poletni čas, a ji je pri tem spodletelo. 



Kronobiolog opozarja, da je bil spletni vprašalnik Evropske komisije izveden brez pojasnil in zato vprašanim ni ponudil pravilnih informacij za tehten premislek o problematiki. Morda bi se anketiranci odločili drugače, če bi ob nepremikanju ure nemudoma pomislili tudi na temačna šolska jutra, ki jih bo prinesel trajni poletni čas, ko bodo šolarji in zaposleni v določenih krajih domovanja morali tudi šest tednov več vstajati ob pomanjkanju sončnih žarkov. 



Tudi pri nemškem združenju za motnje in medicino spanja DGSM zagovarjajo »normalen« čas. Dosedanji zimski čas ustreza razmeram, ki upoštevajo naravni vpliv svetlobe na naš ritem spanja in budnosti, je dejal predsednik DGSM Alfred Wiater. »Če smo pozimi zjutraj dlje časa izpostavljeni temi, smo slabše predramljeni, kar lahko vpliva na koncentracijo in pozornost ter privede do več napak v šolah in na delovnih mestih ter prometnih nesreč.«

Čeprav svetloba in tema vplivata na našo notranjo uro, na čas, kdaj smo budni in kdaj utrujeni, pa se dandanes le malo ljudi ravna po svojem naravnem ritmu. Čas, kdaj vstanejo in kdaj ležejo k počitku zahodnjakom narekuje družbeni čas in osovražene budilke. Vseeno pa bi odprava premikanja ure lahko negativno vplivala na naše vzorce spanja, predvsem ob večerih. 



Če je poleti dlje časa svetlo, pride kasneje tudi do proizvodnje hormona melatonina, ki vpliva na zaspanost, zaradi česar ljudje potem niso pravočasno utrujeni, kljub temu pa morajo zjutraj zgodaj vstati, še opozarja Roenneberg. Katero možnost bi torej izbrali vi? Pred nami je vsaj še nekaj mesecev starega režima, ko bomo v noči na 28. oktober kazalce premaknili za eno uro nazaj.