Ko ljudje sami sebe opišejo, da so pod stresom, navadno mislijo na živčno razburjenje, ki ga doživljajo zaradi pretiranih zahtev – najpogosteje na področju dela, družine, odnosov, financ ali zdravja. Vendar občutja živčne napetosti ne opredeljujejo stresa – niti jih v strogem pomenu ne zaznajo vedno, ko so v stresu. Stres, kakor ga bomo opredelili, ni stvar subjektivnega občutenja. To je izmerljiv nabor objektivnih fizioloških dogodkov v telesu, ki vključuje možgane, hormonski aparat, imunski sistem in številne druge organe. Vse to velja že, ko nad nami ne bdi oblak velike negotovosti, kar epidemije nedvomno so. 

Samoomejite se pri preverjanju svežih novic, osveževanju posodobitev statusov družbenih omrežij. V trenutku, ko začutite, da ste preobremenjeni, zaprite računalnik, ugasnite telefon. Če boste dognali, da je za vas najboljši popolni odmik od vesti, zaprosite zanesljivega bližnjega, naj vam posreduje le tisto, kar je dejansko pomembno.

Stresni odziv

»Izkušnja stresa ima tri sestavne dele,« zapiše kanadski zdravnik Gabor Maté v svoji zdaj že skoraj kultni knjigi Ko telo reče ne. «Prvi je dogodek, fizični ali čustveni, ki si ga organizem razlaga kot ogrožajočega. To je stresni dražljaj, imenovan tudi stresor. Drugi element je sistem predelovanja, ki izkusi in pojasni pomen stresorja. V primeru človeških bitij je ta predelovalni sistem živčni sistem, zlasti možgani. Končni sestavni del je stresni odziv, ki ga sestavljajo različne fiziološke in vedenjske prilagoditve, ki nastanejo kot odziv na zaznano grožnjo.« Že sredi petdesetih let prejšnjega stoletja je madžarsko-kanadski endokrinolog Hans Selye, avtor teorije stresa, odkril, da biologija stresa prevladujoče vpliva na tri tipe tkiv ali organov v telesu: v hormonskem sistemu so se vidne spremembe pojavile v nadledvičnih žlezah; v imunskem sistemu je stres vplival na vranico, priželjc in limfne žleze; in na črevesno sluznico prebavnega sistema. Trenutne življenjske okoliščine pa samo še bolj utrjujejo tri dejavnike, ki univerzalno privedejo do stresa: negotovost, pomanjkanje informacij in izguba nadzora. 

Trenutne življenjske okoliščine samo še bolj utrjujejo tri dejavnike, ki univerzalno privedejo do stresa: negotovost, pomanjkanje informacij in izguba nadzora. Foto: Nikodash/Shutterstock

Samoomejite se pri preverjanju novic

Za mnoge je prav negotovost, povezana s koronavirusom, nekaj, kar najtežje prenašajo. Še vedno ne vemo, kako bo epidemija dolgoročno vplivala na nas, kako dolgo bo sploh trajala in ali bomo morali doživeti najhujše možne scenarije. To so plodna tla za razrast katastrofiranja, ki nas lahko privede do življenjske groze in občutenja neobvladljive panike. Čeprav je pomembno, da smo obveščeni o tem, kaj se dogaja v naši skupnosti – previdno. 


Ob zaupanja vrednih novicah je splet prepreden z lažnimi informacijami in senzacionalističnim poročanjem, ki zgolj hrani naš strah. Kaj lahko naredimo? Pomembno je, da radovednost tešimo ob zaupanja vrednih virih. Samoomejite se pri preverjanju svežih novic, osveževanju posodobitev statusov družbenih omrežij. V trenutku, ko začutite, da ste preobremenjeni, zaprite računalnik, ugasnite telefon. Če boste dognali, da je za vas najboljši popolni odmik od vesti, zaprosite zanesljivega bližnjega, naj vam posreduje le tisto, kar je dejansko pomembno. Bodite previdni pri tem, kaj delite na svojih profilih. S širjenjem nepreverjenih strahov pomagate soustvarjati paniko.

Kaj pa lahko?

Čeprav smo se znašli v vsakdanu, polnem dogodkov, na katere nimamo vpliva, si ne jenjajte postavljati vprašanja, kaj vendar lahko naredite, da bi vam bilo bolje. Kadar nas preplavijo občutki nemoči, se pogosto zatečemo na splet, kjer brez zavedanja, kam so nam ušle ure brezglavega brskanja, iščemo odgovore na naša, zaenkrat neodgovorljiva vprašanja. To je velika past, saj se bomo hitro znašli v črnih luknjah teorij zarot in nesmislov, zaradi katerih se bomo počutili samo še slabše. Ko boste začutili, da vas hoče strah nemoči požreti, se skušajte ustaviti in vrniti na osnovno vprašanje, kaj pa vendar lahko naredite. Na primer, ne morete nadzorovati širjenja okužbe v celotni državi, lahko pa poskrbite, da boste naredili vse, da okoliščin ne boste poslabšali. Redno si umivajte roke, ne dotikajte se obraza, še posebno ne oči, nosu in ust. Če je le mogoče, se zadržujte doma, čeprav niste bolni. 

Seveda pojdite na zrak, seveda se gibajte, a obenem upoštevajte navodila stroke. To pomeni, da se ne zadržujete v skupinah ljudi, na primer. Ko boste zunaj, naj bo med vami in drugimi primerna razdalja. Naspite se. Le tako boste lahko razmišljali trezno in tudi v na videz črnih scenarijih zmogli prečrtati vsaj eno reč, ki privede do stresa. Da, morda boste negotovi, morda imate premalo informacij, a nadzora ne boste izgubili. Vedeli boste namreč, da jih vseeno imate dovolj, da – naredite, kar lahko.