Celice, ki se povezujejo, da bi izoblikovale ta omrežja, imenujemo nevroni. Nevron je v bistvu biološko stikalo. Sprejema signale z enega konca in – ko se »preklopi« ali prižge – pošlje signal ven na drugem koncu, nevronom, s katerimi je povezan.



Spomnim se Homerja

Toda znanstveniki so šele leta 2008 neposredno izsledili, kako se v posameznikovih možganskih celicah oblikuje in vzpostavi spomin. V nekem poskusu so zdravniki na Kalifornijski univerzi v Los Angelesu vpletli kakor vlakno tanke elektrode globoko v možgane trinajsterice ljudi z epilepsijo, ki so čakali na operacijo. »Vsak bolnik si je ogledal več pet do deset sekund trajajočih videoposnetkov iz znanih nanizank, kot sta Seinfeld in Simpsonovi, posnetke slavnih oseb, kot je Elvis, ali znanih krajevnih znamenitosti. Po kratkem premoru so raziskovalci prosili vsakega posebej, naj si v spomin brez zaporedja prikliče čim več videov in jih glasno navede, kakor mu pridejo na misel,« zapiše v knjigi Kako se učimo novinar Benedict Carey. »Računalnik je zaznal, da se je med začetnim ogledom videov prižgalo približno sto nevronov. Vzorec vžiga je bil drugačen pri vsakem videoposnetku; nekateri nevroni so se vžgali srdito, drugi pa so ostali mirni. Ko si je neki bolnik pozneje priklical v spomin enega od posnetkov, na katerem je bil, recimo, Homer Simpson, so možgani pokazali natančno enak vzorec, kakršen je bil izhodiščni, kakor da bi ponovno predvajali prvotno doživetje.«


Spanec je učinkovit način ohranjanja spomina. Isti nevroni, ki so v hipokampusu aktivni med izkušnjo samo, se ponovno »prižgejo« med globokim spancem. To pomaga neokorteksu, da posodobi vse podatke, ki jih je treba v spominu shraniti dlje.


Več vrst spominov

Znanstveniki takšno časovno potovanje imenujejo epizodični ali avtobiografski spomin in jasno je, zakaj. Deloma vsebuje isto čutno teksturo kot izvorno doživetje in isto pripovedno strukturo. Pri glavnem mestu Kazahstana ali prijateljevi telefonski številki se nam ne godi tako; ne spomnimo se natančno, kdaj smo se ju naučili ali kje. Takšne reči raziskovalci označujejo za semantične spomine, ki niso zasidrani v pripovedne prizore, temveč v mrežo asociacij. Poleg epizodičnega in semantičnega spomina med dolgoročne spomine spada tudi implicitni (proceduralni) spomin. Zavestno ga ne moremo priklicati, zajema pa učenje motoričnih ali kognitivnih veščin ter učinke pogojnega učenja.

Obstaja pa seveda tudi kratkoročni spomin, kot je recimo delovni – zadrževanje določenih koščkov informacij, medtem ko opravljate še druge kognitivne funkcije. Na primer; prijatelj vam pove svojo telefonsko številko, vi pa si jo skušate zapomniti, medtem ko na telefonu iščete mapo stikov, kamor jo boste tudi shranili.



Sled hoje po travnati planjavi

Če se želimo spomniti učinkovite analogije, ki bi zmogla opisati oblikovanje spomina, potem je nedvomno podobna hoji po travnati planjavi. Kako nastane pot? Prvi pusti sled hoje, za njim drugi, tretji, vse dokler pot ni uhojena. Videti je, kot da bi prikazovala spomin na hojo vse od začetka nastanka prve sledi v travi. Enako se dogaja v možganih. Večkrat ko se aktivira določeno nevronsko omrežje, močnejše postajajo sinaptične povezave.


Amigdala ni odgovorna samo za jakost in čustveno vsebino spominov; še posebno usodno vlogo ima pri oblikovanju novih spominov, povezanih s strahom.


Izkušnje o svetu, v katerem živimo, se oblikujejo na podlagi informacij, ki jih prejemamo s pomočjo kombinacije čutenj: vida, dotika, sluha, okusa in vonja. Če vam spomin dobro deluje, si ga lahko predstavljate kot digitalno bazo podatkov ali pa, če vam je ljubše, kot star kovinski predalnik za sortiranje zdravstvenih kartotek. Primer; prejšnji teden ste bili s prijateljico na kavi. Ravnokar je omenila, kako lično urejena je bila tista kavarna. Vi si jo predstavljate in v vašem vidnem korteksu se aktivirajo isti vzorci kot takrat, kot ste vanjo stopili prvič. Zaradi plastičnosti sinaps in okrepljenih povezav (kot opisani v hoji po travi) je ta vizualni priklic interjera dovolj, da v kazalu hipokampusa nemudoma najdemo »kartoteko« z imenom Kava s prijateljico. Seveda smo s tem delovanje spomina močno poenostavili, a drži, da priklic določene vizualne podrobnosti s sabo lahko prinese tudi nova občutenja, ki sodijo k dogodku.