Lepotne zapovedi se ves čas spreminjajo. Analiza idealov zahodne družbe razkrije, da je nekaj časa v modi deška postava ženske, spet drugič mora biti bujna. Ali lepotni ideali kažejo širše stanje v družbi? 

Po mojih raziskavah povezujemo različne trende, predvsem zadnjih sto let, s številnimi družbenimi dejavniki. Moda nedoraslih deklet v 20. letih 20. stoletja je bila recimo odziv na prejšnje obdobje, ko so ženske nosile debele plasti oblačil, in je pomenila osvobajanje. Obenem so postala popularna mini krila, ki jih povezujejo z začetkom trenda vitkosti. Tega je spodbudilo še več drugih dejavnikov, kot so večja dosegljivost hrane, industrializacija in posledično manjša uporaba telesa ter standardizacija oblačil. Pojav deških deklet se ujema tudi s prvim valom feminizma, ki je ženskam prinesel več pravic. A znova se obrne proti ženskam z nerealnimi zahtevami po vitkosti. Čeprav je zanimivo, da je suhljata Twiggy postala model ravno v času, ko je na tržišče prišla kontracepcijska tabletka. Ob istem času, ko ženskam razširijo prostor delovanja, jih omejijo z drugim mehanizmom, obremenjenostjo s telesom. Posledično imajo manj časa za druge aktivnosti. Marilyn Monroe je postala popularna po vojni, ko je bil močan ideal gospodinje, postava je bila bolj namenjena reprodukciji. Menim, da vseeno ne gre zgolj za naključja. 

Sodobni lepotni ideali se močno odmikajo od materinskosti, a hkrati izrazito poudarjajo obline in ženstvenost. Tako stojijo sredi konflikta med naravno željo po reprodukciji in kulturnim imperativom, ki seksualnost strogo ločuje od starševstva. 

Morda je tudi trenutna koncepcija ženstvenosti le naša kulturna percepcija, da prsi na primer izražajo materinskost. Če pogledamo afriška plemena in starejše slikarije, tam ali takrat zajetne prsi niso bile simbol ženstvenosti, temveč so to označevali veliki, zaobljeni trebuhi, skorajda kot krogle. Če torej gledamo zgodovinsko in medkulturno, je zahodna kultura tista, ki je iz velikega oprsja naredila mit, lahko rečemo celo ideologijo. Na splošno lahko rečem, da pri razlagi videza telesnih idealov ni tako imenovane naravne osnove, iz katere bi te predstave lahko izvirale. Dejansko ni znanstvene podlage, da manjše prsi označujejo recimo manj mleka za dojenčka. 

Vseeno obstajajo raziskave, ki potrjujejo, da je zaobljenost bokov povezana s plodnostjo in zdravjem dojenčka. 

Zaobljenost naj bi bila povezana z večjo reproduktivnostjo, čeprav to razmerje med pasom in boki, ki naj bi po teh dognanjih veljalo, ustreza tako vitkim ženskam kot bolj močnim. A tudi tukaj upoštevajo velikost pasu in bokov, oprsje ni omenjeno. V to se nisem študijsko poglabljala, včasih trditve lahko izpadejo zelo znanstveno, a se nato izkažejo za neresnične. 

Danes je v svetu lepote težko zgrešiti razvpite sestre Kardashian. S svojim videzom so dobrodošel odklon od dolgo vladajočega ideala visokih in vitkih blondink, a po drugi strani propagirajo izrazito izumetničen videz. 

Pri njih je izrazito vse namenjeno razkazovanju, njihova telesa so hiperseksualizirana. Telo je izključno seksualni objekt. Vprašanje je, zakaj se je ta fenomen tako močno razširil, vsekakor je njihova globalna priljubljenost zelo zanimiva. V času se pojavljajo različni seksualni atributi, veliko zadnjico je do slave povzdignila že Jennifer Lopez pred desetletjem. Z Michelle Obama so postala pomembna atletska ramena, kot jih ima ona. Gre za trende, ki se potem bliskovito razširijo, a poganja jih isti mehanizem popredmetenja telesa. 

Katere psihološke predispozicije ima oseba, ki ima ogromno potrebo po tem, da svojo podobo redno deli na različnih socialnih omrežjih? Različni avtorji omenjajo narcisizem in potrebo po ljubezni. Zakaj nekateri zapadejo trendu in drugi ne? 

Če gledamo telesno samopodobo, bi morali imeti vsi enako negativno, saj so standardi za vse enaki, a nekateri razvijejo ekstremno negativno podobo, ki lahko vodi v motnje hranjenja, drugi pa je s svojim telesom, ki je lahko tudi obilno, iskreno zadovoljen in se s tem ne obremenjuje. Tukaj je gotovo več dejavnikov, prvi je vsekakor ta družbenokulturni, ki je za vse enak. Zelo pomembna je tudi družinska socializacija oziroma kontekst, bolje rečeno samospoštovanje, ki ga nekdo ima. To je temeljna samopodoba, ki je precej odvisna od okolice, predvsem od zgodnejših odnosov s starši. Obstajajo teorije navezanosti, ki raziskujejo, kako zelo pomembni so občutki ljubezni in sprejetosti v zgodnjem otroštvu, od spočetja naprej. Vedno več je okoljskih kontekstualnih dejavnikov, ki ti držijo zrcalo. Delno so to tudi mediji in vrstniki, ampak zelo pomembno vlogo igra zgodnji emotivni odnos s skrbniki. A tudi to še ni vsa plat zgodbe, tu so še osebnostne lastnosti, katerih izvora ne znamo čisto pojasniti, ampak nas pomembno določajo. Kdo, ki je bolj perfekcionističen ali discipliniran, bo zelo verjetno prej razvil določene patološke oblike ukvarjanja z videzom. 

Če se naveževa na samospoštovanje in samosprejemanje. Zdi se, da lepotne zapovedi iz različnih žensk ustvarijo generične lutke, med seboj enake. Njihova individualna lepota močno zbledi. 

Gre za nekakšno uniformnost, zaradi katere se izgublja avtentičnost, ravno tisto, kar je lahko najbolj očarljivo in privlačno. Pri tem sodeluje celoten potrošniški sistem, tudi moda. Vsakemu osebku pristajajo različni kroji oblačil, v trgovinah so povečini precej enaki. Osebno nisem proti igranju z videzom in okraševanju, ampak glede na lastne značilnosti, torej po svoje in originalno. Nihče ne pravi, da se ne smemo ukvarjati z videzom ali se posvečati lepoti, a širši definiciji lepote. 

Ženske težko ujamemo pravo mejo, hitro smo označene za preveč urejene in posledično izumetničene ali pa neprivlačne in zanemarjene. 

Rada poudarjam, da ima telo danes tudi etični moment, saj z njim kažemo svoj karakter, discipliniranost in samoregulacijo. Ne gre le za to, kako vitek si, ampak koliko »daš nase«, da si v tej skrbi konformen in se prilagajaš smernicam v družbi. S tem si povišuješ tržno vrednost, recimo že na trgu dela in tudi drugje. Ne zajema torej le estetskega ali seksualnega pomena, temveč tudi moralnega, z njim kažeš odnos do dela, tudi podredljivost. 

V razpravo vključiva še moške. Na prelomu stoletja so bili na pohodu depilirani metroseksualci, zdaj se vračajo bradati in zaraščeni pravi moški. Kaj to pomeni? 

Vsekakor je bila tudi metroseksualnost trend, bolj feminizirani moški. Možati ideal lahko povežemo z več dejavniki. Ženske dosegajo višjo izobrazbo in zasedajo več vplivnejših položajev, družba je vse bolj egalitarna, zato moški nekako izgubljajo prevlado. Z možatim videzom ohranjajo občutek in poudarjajo atribute, ki so pogoj za moč in dominantnost. Dejansko je vedno manj možatih poklicev, to je gotovo pomemben dejavnik, delo postaja vse bolj mentalno in ne več toliko telesno. Ter seveda potrošništvo, če družba ni več tako trdno patriarhalna, kot je bila, tudi na moške pritiska, naj kupujejo izdelke, storitve, steroide in podobno. Potrošniški vidik je vsekakor zelo pomemben. Obenem je močno razširjena današnja vizualna kultura, ne le medijske in druge podobe, tudi socialna omrežja in podobne platforme spodbujajo prikazovanje tudi moške telesnosti. 

Čeprav so lepotne operacije postale nekaj skoraj običajnega, o njih še vedno neradi govorimo, marsikdo jih celo zanika. Zakaj? 

Po mojem mnenju predvsem zaradi obsojanja okolice. Odvisno je tudi, kako jih posameznica sprejme pri sebi in jih integrira v svojo samopodobo, ampak predvsem gre za strah, še posebno v Sloveniji, ki je izrazito majhna. Morda ne želijo izpasti obremenjeni z videzom, veliko je možnih motivacij, da posameznik to razkrije ali ne. 

Kaj pa okolica, pravzaprav se na operacije in pretirano lepotičenje odziva precej hinavsko? Čeprav je imperativ, da je za videz treba skrbeti, to ne sme biti opaženo. Prava lepota naj bi bila naravna, hkrati pa naj se je ne bi zavedali. Ni to neuresničljivo? Morda prav to poganja mehanizem nadzora? 

V šoli je pravzaprav enako. Spodbujamo storilnost, znanje in dobre ocene, ampak potem si takoj označen za »piflarja«, dobiš negativno stigmo in te vsi gledajo postrani. Ne vem, ali je v ozadju zavist ljudi, za dobre ocene, na primer, se moraš truditi in biti inteligenten, tudi ženske, ki grejo na operacije, imajo dostikrat že prej boljše lepotne predispozicije od povprečja. Zanimivo je, da tega vseeno še vedno ne dojemamo kot nekaj normalnega, sprejemljivega in etičnega, kot nekakšno neproblematično dejanje.