Neki dan sem se po čudežu nenavadnih naključij popoldne znašla doma sama. Skuhala sem si kavo in čakala, da bo izza ovinka pridrvel otrok ali pes ali oba. Lačna, jasno. Vsak s svojimi željami in potrebo po zadovoljitvi pozornosti. Pa ni bilo nikogar. In me je spreletelo, da je že samo dejstvo nesposobnosti spomniti se, kdaj sem nazadnje imela ekskluzivno zase 15, 30 ali celo 60 minut, še kar alarmantno. Amazonsko sunkovito sem vstala, si rekla, da je zdaj res dovolj. In si v kavo nalila tekočo smetano.

Prosim, ne moti
Naslednji dan sem morala na službeno pot. Ko sem se nato neko jutro zbudila v hotelski sobi, sem na vratih opazila papirnat obesek, na katerem je na eni strani pisalo »Ne moti«, na drugi pa »Prosim, pospravite sobo«. In sem ga sunila. Priznam, grdo, ampak včasih potrebujemo zunanja pomagala, da bi spremenili zakoreninjene navade. Prvi dan po prihodu domov sem za šalo na vrata dela stran o pospravljanju. In čakala na palčke. Ni jih bilo. Zato sem sklicala družinski sestanek in vse obvestila (tudi psa), da se neupoštevanje znaka »Ne moti«, ko bo na mojih vratih, kaznuje s spremembo gesla za wi-fi in prekinitvijo dobave piščančjih priboljškov. Po nekaj poskusih vdora v spalnico, ker nekdo ni našel svojih nogavic, in mojih pogledih, ki streljajo, sem si sčasoma izbojevala pol ure tišine dnevno. Noro, vam povem. Začela sem meditirati. Seveda s čepki v ušesih. Kajti ravno takrat je moral pes na hodniku preverjati, ali njegova piskajoča igrača še dela. Nato sem dnevnim meditacijam dodala kopeli. Enkrat tedensko, ne bomo pretiravali.



Jaz hrček
Kot zanimivost velja omeniti, da me je preživljanje časa v svoji spalnici, in to v predmeditativnem stanju polne zavesti, pripeljalo tudi do spoznanja, da sem nabiralka. Nič novega ni, da se ljudje v zahodnem svetu utapljamo v stvareh, spominkih, ličnih »nabiralcih prahu« in krami brez vrednosti. Z vsakim novim dnem, ko sem v sobi preživela tiste svoje svete pol ure miru, me je bolj motila obdanost z rečmi, ki so se za moje uravnovešeno delovanje izkazale kot povsem nepotrebne. Ker se dovolj dobro poznam, da vem, kako pogosto pri pospravljanju uporabim besedno zvezo »tole bo morda še prišlo kdaj prav«, sem s težkim srcem na čistilno akcijo povabila »brezsrčno« prijateljico. No, naj povem, da je šlo 24 ur kasneje v smetnjak pet velikih vreč nebodijihtreba, nerabljene obleke v zabojnik Humane, reči, ki jim je že potekel rok mojega zanimanja, pa so našle nov hvaležen dom na drugem naslovu. Velnes je poslovenjena tujka. V originalu beseda pomeni stanje vsesplošnega zdravja, dobrobiti celo. Da bi se počutili lahke in svobodne, se moramo znebiti vsega, kar nas vleče k tlom. Da, najprej negativnih vzorcev, a tudi zelo konkretna selektivna čistka doma ni odveč.

Kaj pa knjige?
Ko sem imela torej svoj hram blaženosti razmeroma urejen, sem prešla na naslednje poglavje zgodbe Velnes v domačem gospodinjstvu. Ker sem bližnje dokaj hitro naučila, da je prihodnost zanje svetlejša, če me pustijo pol ure dnevno povsem pri miru in mi na vrata ne trkajo z neumnimi vprašanji, sem si natočila toplo vodo do vrha, v njej raztopila eno tistih fletnih dišečih kroglic, na stol postavila prenosnik z najljubšo serijo (s potencialom poneumljanja) in privoščila kozarec odličnega kaberneja.
Po dveh letih redne prakse postavljanja meja in zahtevah po miru, tišini in sprostitvi lahko danes rečem, da se z malimi koraki vendarle lahko približamo dušnemu miru. Ne vedno in ne za vedno, ampak nekaj je bolje kot nič, mar ne?



Sčasoma mi je uspelo tudi branju pripeti nevidno oznako »Ne moti, sicer greste vsi v posvojitev!« Ko je torej mati z glavo v knjigi, je sporočilo jasno – zmotim jo lahko samo, če mi manjka pol noge in nimam telefona, da bi sam poklical reševalce. Sem omenila, da ogromno berem? In povem vam, še več bom. Saj veste, knjiga je orožje, vzemi jo v roke. No, za mir pa se, to vemo, splača boriti.