Mag. Igor Muževič, dr. med., spec. druž. med., vodja sindikata zdravnikov družinske medicine Praktik.um, na vprašanje, ali je ozadje množičnih odpovedi zdravnikov družinske medicine organizirana akcija, katere cilj je privatizacija, odgovori: »Ne samo da je zgodba o privatizaciji privlečena za lase, vse naše delovanje kaže povsem nasprotno. Kakršna koli načrtna dejavnost v tej smeri bi pomenila za nas zdravnike nesprejemljivo in neetično ravnanje v škodo bolnikom. Ne smemo pozabiti, da so okoliščine, v katerih so se zdaj znašli družinski zdravniki, preprosto rešljive. Kako? Tako, da začnejo odklanjati bolnike, ki so nad normativom. To ne pomeni, da bodo bolniki v sistemu za kar koli prikrajšani. Nihče jih noče in ne more odgnati. Predlagamo pa rešitev, da se vse neopredeljene bolnike, ki jih ni veliko, obravnava zunaj ordinacijskega časa. Vsi izgovori, da težav ni mogoče rešiti, so privlečeni za lase. Če si ti zdravniki ne bi želeli drugega kot postati zasebniki, bi postavili svoje zahteve nerazumno visoko, ne pa takšnih, ki jih je mogoče uresničiti v tednu dni. Rekli so celo, da bodo z veseljem delali toliko kot doslej. A ne več. In tudi, da mora država začeti mladim dajati jasen signal, da se v družinsko medicino splača.«
Vse bolj očitno je, da je ZZZS ujetnik dotrajanega sistema. Do kdaj še?
Minister ne komentira namigovanj
V zvezi z alarmantnima podatkoma, objavljenima v Mladini – da je bilo leta 2017 kar 61 odstotkov več družinskih zdravnikov kot leta 2005 ter da so le dvanajstim specializantom od 45, ki bi lahko delali, v ZD to omogočili, drugim ne – smo za mnenje prosili ministra za zdravje Aleša Šabedra. Dodali smo še vprašanje, kako komentira vse glasnejša namigovanja, da se v ozadju drame o pomanjkanju in hkrati preobremenjenosti družinskih zdravnikov in pediatrov skriva temeljni cilj, to je slovo javnemu zdravstvu oziroma njegova popolna privatizacija po vzoru ZDA. Iz kabineta ministra so v njegovem imenu sporočili: »Namigovanj ne morem komentirati. Bomo pa naredili vse, da bo zdravstvena oskrba naših državljanov nemotena in da bo primarno zdravstvo ostalo javno. Po mnenju Ministrstva za zdravje tudi ni mogoč prenos celotne dejavnosti oziroma programa zasebnikom, temveč zgolj posamezne zdravstvene storitve.« Kar zadeva statistiko, ki jo je objavila Mladina, pa so zapisali: »S takšnimi podatki mi ne razpolagamo. Je pa zaposlovanje mladih družinskih zdravnikov v pristojnosti menedžmenta zdravstvenih domov in ustanoviteljev zdravstvenih domov, to so občine, ki bi lahko tudi z določenimi spodbudami privabile mlade zdravnike.« Po telefonu smo ista vprašanja postavili Borutu Miklavčiču, ki je bil minister za zdravje v letih 2008 in 2010. Prijazno se nam je zahvalil za klic in dejal, da nima komentarja, saj se v javnosti ne pojavlja več.
»Ne samo da je zgodba o privatizaciji privlečena za lase, vse naše delovanje kaže povsem nasprotno. Kakršna koli načrtna dejavnost v tej smeri bi pomenila za nas zdravnike nesprejemljivo in neetično ravnanje v škodo bolnikom.« Mag. Igor Muževič, dr. med.
Čemu zavajanje?
Na vprašanje, kako to, da se številni podatki, ki jih navaja ZZZS, ne skladajo z onimi, ki jih navajajo družinski zdravniki, kar jasno kaže na mejo med sicer birokratsko morda vzdržnimi podatki, a v resnici nesmiselnimi, Muževič odgovori: »Poglejte samo na primer teh 'zloglasnih' 13 minut, kolikor naj bi družinski zdravniki imeli na voljo za posameznega pacienta. Realno stanje je manj kot sedem minut. In to je samo en podatek.« Čemu zavajanje? »Ne vem, res ne vem, zakaj ZZZS to počne, kajti s tem škodi bolnikom, zavira spremembe. Ne morem razumeti, kaj se dogaja, ne upam si niti ugibati.«
Vse bolj očitno je, da je ZZZS ujetnik dotrajanega sistema. Evropska komisija že nekaj let opozarja, da je javno financiranje neustrezno, sistem pa rezerv za krizne čase nima. Odločevalci tiščijo glave v pesek. Do kdaj še?
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: