»Poleg tega se tudi različno oglašajo. Nekdo bo denimo jezo čutil v temenu, drugi v sencah, tretji v grlu. Čustvovanje je zato precej bolj zapleteno, kot mišljenje ali vedenje, vendar nas tega vseeno ne učijo v šolah.« V knjigi Čutim, torej sem! pojasnjuje namen in sporočila čustev ter kako se jih naučiti upravljati, da ne bi ona upravljala z nami. 

Kako nenavadno je za moškega, da si upa pokazati svoja čustva in celo zapisati, da zna čutiti?

Če s tem vprašanjem mislite name, si tega nisem upal napisati. To je o meni napisala Alenka Rebula v komentarju h knjigi. Se mi pa zdi, da so debate o razlikah med moškim in ženskim čustvovanjem pretirane, če ne zgrešene. Oboji čutimo in tudi kažemo čustva. Pod vplivom okolja se moški naučimo bolj izkazovati ena, ženske pa druga čustva. Če imamo moški težave z izkazovanjem žalosti in strahu, jih imajo ženske podobno z jezo. Ko začnemo čustva ločevati na dobra in slaba, smo kaj hitro na poti v čustveno zmedo in težave v odnosih. Vse, kar čutimo, ima za nas neki pomen. Povsem druga zgodba pa je, kako se na svoja čustvena stanja odzivamo. Ko se moškim pripisuje, da ne znajo čustvovati, se s tem običajno misli na izkazovanje bolj nežnih čustev in ranljivosti. A če najširše pogledamo na življenje in odnose, je lahko povsem enako »narobe« biti preveč čustven in ranljiv na delovnem mestu kot biti premalo v intimnem odnosu. V tem torej ne bi delal razlik med spoloma. Je pa seveda res, da so ženske običajno prej pripravljene stopiti na pot sprememb. Redki moški se za to odločijo, preden jih v to kaj ne prisili. Tudi z mano ni bilo čisto nič drugače. Če se pošalim, sem se s čustvi začel ukvarjati šele, ko me je življenje v to prisililo in sem izčrpal vse druge možnosti. A ko sem uvidel, da se v boljšem upravljanju čustev skriva odgovor na večino mojih zagat, se na tej poti nisem več ustavil. 

Znanje ti predvsem pomaga, da ne počneš neumnosti. Pristen sočuten odnos pa je tisti, ki »zdravi«. 

Ste partnerski in družinski terapevt, napisali ste razumljivo knjigo s poudarkom na čustvih in odnosih, ki so vse prej kot nezapleteni. Kdaj ste se odločili, da se posvetite terapiji in svetovanju?

Pred dobrimi petnajstimi leti. Za mano je bila dolgoletna podjetniška kariera, a sem se na videz brez razloga znašel v hudi stiski, ki se je kazala tudi v odnosih z najbližjimi. Nikoli ne bom pozabil trenutka, ko sem strt, s solzami v očeh za svojo direktorsko mizo spoznal, da v poslu zame ni več smisla in poti naprej. Da mi posel samo še jemlje in ničesar ne daje. Obupan, ker sem videl samo konec brez novega začetka, sem se v mislih vrnil v srednješolska leta. Takrat sem želel študirati psihologijo, a sem se zaradi trdega otroštva odločil za ekonomijo, ki je obetala lažjo zaposlitev. Rekel sem si, da grem po poti neuresničenih želja, in se nisem več obrnil. Vso energijo sem dal v študij, takoj po njem začel terapevtsko delo, hitro tudi začel predavati in voditi delavnice. Ni bilo in še vedno ni lahko, a sem vesel, da sem se tako odločil, in hvaležen sem, da lahko pomagam drugim in seveda tudi sebi. 

V tuje stiske se vam ni težko vživeti?

Stiske drugih hitro opazim in začutim, ne ustrašim se s klienti zaplavati v razburkano morje težkega čutenja, pri tem pa brez večjih težav vzdržujem mejo, ki mora biti med terapevtom in klientom. Udeleženci terapevtske skupine pravijo, da jim to daje občutek varnost, da sem kot »čuteč steber«, ki se ne bo podrl, tudi če se bodo oni. Niti ne vem, ali sem tak po naravi ali je to prišlo z izkušnjami. Sem pa vedno bolj prepričan, da drugim lahko pomagaš predvsem s tem, kar si, ne pa s tem, kar znaš. Znanje ti predvsem pomaga, da ne počneš neumnosti. Pristen sočuten odnos pa je tisti, ki »zdravi«. 

Otrok ves čas opazuje svet okrog sebe, ta se riše vanj kot nož v linolej. Zato bodo starši največ naredili, če bodo skrbeli za svojo osebno rast in rast odnosa. 

To, kako se odzivamo, kako se vedemo, je najbolj odvisno od okolja, v katerem odraščamo, pravite. Prosim, imate kakšen nasvet za starše z manjšimi otroki, če se že v zgodnjih letih določa, kakšni bomo do konca življenja?

Čim manj naj poslušajo nasvete drugih. Vsaka družina in otrok je zgodba zase. Seveda obstajajo temeljne usmeritve glede vzgoje otrok, vendar pa morajo starši sodelovati in iskati izvirne rešitve. Kar bo delovalo pri enem otroku, ne bo pri drugem. Zadnja leta opažam, da se starši morda celo preveč ukvarjajo z otroki. Na predavanjih se pošalim, da zato, da se jima ni treba ukvarjati drug z drugim. Otroku bomo bolj malo pomagali s tem, kar vemo o vzgoji, še manj z nasveti. Otrok ves čas opazuje svet okrog sebe, ta se riše vanj kot nož v linolej. Zato bodo starši največ naredili, če bodo skrbeli za svojo osebno rast in rast odnosa. Otrok bo vse to ponotranjil, nasveti pa bodo šli skozi eno uho noter in skozi drugo ven. Dobri partnerji so vedno tudi dobri starši. Obratno pa ne velja vedno. 

Kje staršem pri vzgoji najpogosteje zdrsne?

Najtežje jim je najti pravo mero. Ali so pretrdi ali otroke zavijajo v vato. Z otrokom je podobno kot z mladim drevesom. Če mu prehitro odmaknemo oporo, se bo zlomilo. Če je predolgo privezano, se ne bo razvilo. Se bom kar navezal na trenutno debato o prepovedi fizičnega nasilja nad otroki. Slovenci smo verjetno nagnjeni k črno-belemu pogledu na svet. Če otroka ne pretepamo, potem ostane samo še permisivnost?! Že zdaj precej nemočni starši čutijo, da izgubljajo še zadnje »orodje«, s katerim vsaj za silo obvladujejo otroke. A otroški možgani so narejeni tako, da ubogajo tudi brez nasilja. Seveda očeta, ki si zasluži to ime. Očeta, ki zna biti odločen, trden, vztrajen, a hkrati spoštljiv in razumevajoč do otrok. Taki očetje se ne rodijo, ampak postanejo s trdim delom na sebi in s sodelovanjem s partnerico. Seveda niso nasilni samo očetje, matere vse prevečkrat če ne aktivno pa vsaj pasivno sodelujejo. 

Nezavedno iščemo nekoga, s katerim bomo preigravali stare zgodbe, z upanjem na srečnejši konec. 

Kakšno vlogo imajo čustva, ko gre za izbiro partnerja oziroma partnerice?

Verjetno boste presenečeni, ampak prav nobenega. Zaljubljenost ni čustvo. Na to, kdo nam bo privlačen, odločilno vpliva naša zgodovina. Nezavedno iščemo nekoga, s katerim bomo preigravali stare zgodbe, z upanjem na srečnejši konec. Čustva so le vitalni del, začimba teh preigravanj.

Kako vemo, da smo našli pravega ali pravo? Oziroma, kako dolgo naj nanj, nanjo čakamo?

Pravega ali prave ni. Ali pa jih je veliko, kakor želite. Za zadovoljiv odnos je načeloma dovolj, da je med partnerjema vsaj nekaj privlačnosti. Niti ne nujno spolna. Od tu naprej ni pravila. Lahko se ustavite pri prvem ali pa se spustite v neskončno preizkušanje. Se je pa pri tem modro čim prej otresti iluzij. Relacijski terapevti menimo, da sta vztrajnost in pripravljenost za rast in sodelovanje bistveno pomembnejša od prvotne zaljubljenosti. Poznam kar nekaj parov, ki niti niso bili zaljubljeni, a so skozi leta razvili odličen odnos, ki bi jim ga lahko zavidala večina duš dvojčic. 

Nima smisla razpravljati o tem, kaj delamo narobe. Preprosto premalo vemo o sebi in odnosih. 

Kakšna je slika partnerskih odnosov v slovenski družbi? Kaj delamo prav in kaj narobe v odnosih?

Mislim, da se stanje polarizira. Na eni strani je manjšina parov, ki so se otresli iluzij in zunanjih vplivov in dobro krmarijo. Na drugi strani pa je žal vedno več takih, ki ne znajo iz začaranega kroga medsebojnega prizadevanja drugače kot z obupom in odtujitvijo ali ločitvijo. Nima smisla razpravljati o tem, kaj delamo narobe. Preprosto premalo vemo o sebi in odnosih, zato se opotekamo brez pravega cilja. Tudi pri tem je potrošniška instantna miselnost naredila ogromno škode. To je tudi eden od razlogov, da sem se odločil napisati knjigo Čutim, torej sem!