Narava se prebuja. Ptički ščebetajo in se igrivo lovijo med krošnjami, drevesa so posuta s popki, ki se bodo zdaj zdaj razcveteli v najrazličnejših odtenkih rožnate in bele. Tam na travi v parku, sredi žareče rumenih trobentic, pa leživa midva. Hrani me z jagodami in me ljubeče gladi po glavi, pri tem pase niti za trenutek ne ozre po ljudeh, ki hodijo mimo. Jaz pa opazim. Opazim, da naju gledajo, nekateri posmehljivo, drugi začudeno in tretji z občudovanjem. Teh tretjih je kar precej. Verjetno si mislijo: »Glej ju, tako stara, pa še vedno tako zaljubljena.« 

Res je, jaz in moj Tone nisva več najstnika. Imava jih šestdeset in še nekaj čez. In nisva sveže zaljubljena, še zdaleč ne. Ko sva lani praznovala štirideseto obletnico poroke, nisva šla na izlet, niti na sprehod v park.Otroci so nama prinesli rože in vino, češ da je to velik praznik, midva pa sva le skomignila z rameni. Še en dan, ki ga bova preživela eden mimo drugega, sva si mislila. In sva ga res. 

Medtem ko sem prala perilo in čistila po hiši, je Tone posedal v vaški gostilni. Človek bi si mislil, da me bo to jezilo, pa me ni. Še vesela sem bila, da imam mir pred njim. Če sva bila predolgo skupaj, sva se hitro sporekla zaradi te ali one neumnosti. Res, niti najmanj me ni motilo, da spet sedi v gostilni.Ko se je tistega večera vrnil domov, sem že spala. Čeprav me je prebudil, mu tega nisem pokazala, negibno sem ležala na svoji strani postelje, s hrbtom obrnjena proti njemu. Legel je na drugo stran, kar se da proč od mene, in zasmrčal. Tako je bilo takrat, na najino obletnico. Enako kot vsako noč poprej.

Ljubezen je pač taka. Najprej kar prekipevaš od sreče, nato pridejo otroci, pa skrbi, dolgovi in hipoteke. Med bojem za preživetje je ljubezen v zadnjem planu. Ko se zaveš, da je med vama zrasel ledeno hladen zid, je običajno že prepozno. Najprej ti je hudo, jeziš se na poželjive poglede, ki jih namenja drugim, navadno mlajšim ženskam, potem pa ti nenadoma postane vseeno. Da ti leda mir, čim več miru. 

In midva sva si ga dala, drug drugemu sva dala veliko miru. Čez dan sva si izmenjala kakih deset besed, razen kadar sva se sporekla. Takrat je bilo bolj pestro. A se ni zgodilo pogosto, ker se nikomur ni ljubilo prepirati. Delovala sva kot nekakšno podjetje: jaz sem opravila svoje delo, on svoje, odnos med nama pa je bil strogo posloven. Če si je zaželel družbe, je šel v gostilno, če sem si je zaželela jaz, sem šla v cerkev. 

Če bi kak mlad par prišel do točke, kjer sva bila midva, bi se pri priči ločil. Tudi sama sem se včasih vprašala, kako zdržim, zakaj sem še vedno tu.Ampak jaz sem iz drugih časov, iz časov, ko nisi kar tako obupal nad zakonom.No, obupal si že, a si vztrajal. »Zakaj?« me je vprašala hčerka. »Zakaj vztrajaš, čeprav nisi srečna?« Ker sem obljubila, sem ji odvrnila in pogovora je bilo zame konec. 


*Z zgodbo Zakaj sva vztrajala je na sedemnajstem Oninem natečaju leta 2013 zmagala avtorica Sabina Štrubelj. Rdeča nit natečaja je bila Prebujenje.   

Jutri ne zamudite nadaljevanja zgodbe.