Naša prizadevanja po ohranjanju ustrezne ravni higiene imajo pogosto nasproten učinek od želenega, nedvomno takšne napake delamo tudi med opravljanjem potrebe. Mali ali velike. V javnih toaletnih prostorih.

Različne študije so pokazale različne zanimivosti o navadah anketirancev, ki pogosto uporabljajo javne veceje, denimo, nedavna raziskava je pokazala, da kar 64 odstotkov Američanov tipko na kotličku ali pač tam, kjer je povezava do splakovanja, pritisne z – nogo.



Večina pa se jih želi obvarovati tudi pred umazanijo na WC-školjki, a običajno vsi izberejo napačno metodo. Nekatera, sicer redka stranišča, ponujajo posebno papirno bariero, oblikovano po školjki, toda te zelo rado prehitro zmanjka, zaposleni v lokalih ali ustanovah pa podajalnike zaščitnih sedal polnijo tako zelo redko. In kaj nam potem preostane? Logično, školjko skrbno prekrijemo z obilo WC-papirja in mirno sedemo ter opravimo. Pri tem pa se ne  zavedamo, da smo naredili več škode kot koristi! Zakaj? Ste vedeli, da gladka plastična površina WC-školjk bakterijam ne ponuja ugodnega okolja za zadrževanje in razmnoževanje? In še, da velika večina ljudi, preden pritisne gumb za splakovanje ali potegne za vrvico, ne pokrije WC-školjke? Če torej zadnji ugotovitvi seštejemo, je jasno: fekalije se med splakovanjem razpršijo po prostoru in bakterije se ustavijo tam, kjer so zanje ugodne razmere. In to je vse prej ko na školjki. Najverjetneje pa na toaletnem papirju.



Če imamo torej na izbiro suho (ampak resnično suho!) WC-školjko in oblogo iz toaletnega papirja, raje izberemo prvo možnost. Še najbolje je seveda, da nad školjko čepimo (in pri tem še utrjujemo mišice), še bolje pa je, da javnih stranišč sploh ne uporabljamo. Če že, se prej založimo s svojimi papirnatimi in tudi vlažnimi čistilnimi robčki.