Za veselje gre

V tem pa naj bi si bili enaki. Sicer nima smisla. Ne tek, ne hoja v hrib, še manj veliko teka in še več hoje v hrib ne pomenijo nič, če jim ne botruje veselje. Ampak! Veselje do življenja je treba pa naj se sliši še tako čudno, prigarati. 

Če ne gre vsak dan, je bolje, da se z vajeti spustite samo enkrat na teden iz preprostega razloga, ker si boste tega dne neizmerno želeli. S tem ste zase naredili več, kot če bi vsak dan pred službo mukoma vstajali ob štirih zjutraj misleč, da telesu in glavi delate dobro. 

Da se mi samo zato, ker pri tem neizmerno uživam. V kombiniranju različnih terenov sem se do začetka pomladi že dodobra pripravila. Lahko predvidevate, da je tudi menjava Šmarne gore za tek čez drn in strn odlično stekla, čeprav sem se je lotevala zelo počasi. Vem, da samo zato, ker razen po naravni poti, nisem človek sprememb. Nedavno sem za hec merila, koliko kilometrov imam do naročnika, ki ga obiščem vsak dan v tednu, ker razmišljam, da bi najbolje izkoristila čas, če bi do njega kar tekla. Toliko mi pomeni ta užitek.

Če ne gre vsak dan, je bolje, da se z vajeti spustite samo enkrat na teden iz preprostega razloga, ker si boste tega dne neizmerno želeli. Kar bo sledilo pred in po tem pa že veste. Čisto veselje! S tem ste zase naredili več, kot če bi vsak dan pred službo mukoma vstajali ob štirih zjutraj misleč, da telesu in glavi delate dobro. Takšna muka vas bo težko spontano prepričala, da bi to »veselje« prakticirali tudi v soboto in nedeljo. Ne, ne. Takrat si končno lahko oddahnete.

Verjetno sem med zadnjimi, ki je prebrala knjigo Tek – moja norost, ki jo je o ultramaratoncu, Dušanu Mravljetu, doživeto, napeto in duhovito napisal novinar Boštjan Fon. Ob njej sem se mestoma iz srca nasmejala, kot majhen otrok. Velikokrat pa me je ta trmasti in eden najbolj vzdržljivih tekačev na svetu spravil tudi v hlipajoče solze. »Zakaj jokaš? Saj vendar bereš pripoved o športniku, ki je samo tekel,« me je vmes zgroženo prekinjal moj mož, ko je verjetno dokončno spoznal, kaj ga čaka. Do starosti bo njegova žena popolnoma trčena.  

Kot pravi  Dušan Mravlje, sta tek in hitra hoja v hrib eden tistih športov, ki razširita dobrobiti na toliko področij človekovega življenja, da bi vsi hitro našli tisti kotiček v glavi, ki se mu vedno da, če bi vedeli, da se na takšen način izognejo vsem tegobam tega sveta. 

Odštekani Mravlje v preprosti in iskreni maniri opisovanja  svojih tekaških poti, ovenčanih s svetovno slavo, nikogar, niti sebe, ne poveličuje. Na glavi ne nosi zlate krone. Nikjer nobene sledi o kakšni višji matematiki, ki v podobnih knjigah običajno vzamejo za šop strani prostora, dajo pa občutek, da tisto zmore samo glavni akter pa mogoče še dva na svetu in nihče drug. Nič od tega. Zelo pa mu je mar, da še danes, pri svojih 65-ih preteče tisti dnevni obrok 25 km, brez izjeme. In med potjo razmisli, kaj bo skuhal, ker ga to tudi neizmerno veseli. 

Vidite. To je veselje. Ves čas ga daje v razmislek, kot da je njegov edini joker. Če ne ponuja veselja pa opleta s ciljem: »Če ga ne poznaš, se ne podaj na pot…« Ne pusti te malodušnega. Tudi za uspehe, ki jih je dosegel, ve, da je z veseljem prekleto garal. A še vedno je imel včasih njegov največji tekmec še več veselja do garanja. Namesto 35km, kot recimo Mravlje, je tisti nekdo pretekel 50km na dan. Iz čistega užitka.  Zato je na tekmah, kjer sta bila konkurenta, vedno zmagal. Logično, mar ne? Nobene hude znanosti ni v teh besedah velikih ljudi, ki živijo za tisto, v čemer uživajo. Samo veseli so radi vsak dan. Eni v to veselje pač vložijo več. Kot pravi  Dušan Mravlje, sta tek in hitra hoja v hrib eden tistih športov, ki razširita dobrobiti na toliko področij človekovega življenja, da bi vsi hitro našli tisti kotiček v glavi, ki se mu vedno da, če bi vedeli, da se na takšen način izognejo vsem tegobam tega sveta. Enkrat ali pa vsak dan. Sploh ni pomembno.  Preprosto ga je treba prepoznati, ko ga najdete. Poizkusite z veseljem! Se bomo skupaj starali v trčenosti.