Toliko jih je potrebnih, da možgani sprejmejo rutino. Štirideset dni! Prisegla sem si, da na lastni koži preverim, če moji nasveti drugim držijo. »Mami, zelo si tečna, pojdi raje na Šmarno goro,« moleduje moj sin. Kar tresem se, ko vidim rdeče oblake. Hjooooj, kakšno razkošje bi šele bilo, če bi jih gledala iz oči v oči. Hodim po Čopovi pa se spotikam ob korenine. Pošiljam sms-je mojim Šmarnogorcem kar tako, ker jih močno pogrešam. Na Gorenjsko se ne peljem, ker moram mimo. Mogočna, prelepa, izjemna, ne dam je, Šmarna gora. Da se Katanec in Zahović fucata zanjo, je laž. V resnici je moja! Trenutno je na stranskem tiru. Na obzorju je nov izziv. 

Vstanem. Umijem zobe. Oblečem oblačila. Obujem tekaške copate. Namontiram naglavno lučko. Prepričam psa, da greva. V dvigalu pritisnem na P. Rešena v šestih minutah. 

V izvidnico sem šla na Golovec. Čudovito urejene steze ima. Debla dreves se dotikajo neba. Jaz pa vidim samo levi in desni ovinek. Živi dolgčas. Iščem hrib. Ni ga. Ni vrha. Ni zadoščenja. Ničesar domačega. Redko kdo odzdravi. En sam gospod zaustavi korak in reče besedo dve o gripi, ki jo pravkar preboleva. Ne zadržujem ga predolgo, da se ne nalezem. Facebook prijatelji mi priporočajo, da stečem. Bo lažje. Saj! Steči, pomeni točno tisto nadgradnjo, ki sem si jo obljubila za letos. Tiste delčke sekunde, ko sta obe nogi istočasno v zraku. Tisto mehaniko, ki te odnese v nove svetove, o katerih pripovedujejo Ultrablusovci, Rich Roll, ki se je iz zamaščenega štiridesetletnika naredil v ultramana, in ki je neštetih stisk rešila imetnike tisočih kilometrov v nogah. 

Dopovedujem si, tako kot pametujem mnogim drugim,  da je prvi teden neskončno lep, ker se nove izkušnje kar tepejo, katera bo naredila boljši vtis. Metulji v trebuhu so tisti, ki te nosijo, ne noge. Mimogrede, po Golovcu ne letajo nobeni metulji. Samo praktičen je. Korak stran od doma. Ni treba sesti v avto. Drugi teden se bom spopadala z bolečimi mišicami spodaj in uporniško glavo zgoraj. Tretji teden bodo noge ozdravele a hkrati dokončno izgubile bitko z glavo. Takrat potrebujem stoodstotno koncentracijo na nič. 

Vstanem. Umijem zobe. Oblečem oblačila. Obujem tekaške copate. Namontiram naglavno lučko. Prepričam psa, da greva. V dvigalu pritisnem na P. Rešena v šestih minutah. Ne razmišljam, da se tretji teden vleče svetlobno leto, ker se. »Vse je v glavi. V glavi ni ničesar!« je mantra, s katero se zbudim. Ker vem, kako to gre. Enako težko, kot sem začela hoditi na Šmarno goro, je tudi zdaj. V spomin skušam priklicati tiste občutke slabosti, ki so me odvračali od njenih korenin. Téčen teren. Najprej hud vzpon, potem ravnina. A ni logično, da je ravno obratno? Pa ne pomaga. Lepi, domači občutki samozavestno vztrajajo. Iz rokava vlečem jokerje:«Kdo gre z mano?«  Vsak! Ampak ne zjutraj, v tem mrazu in v temi. 

Komaj čakam četrti teden, ko se mi bo strgalo. Ko bom komaj čakala, da se zgodijo tisti levi in desni ovinki. Tudi stranpoti. Tuji obrazi bodo postali znani. Do sedmega tedna, ko bo Golovec postal moja stalnica v tem letu, ne bo več daleč. Na koncu je luč. Samo skozi štirdesetdnevni tunel se moram prebiti. Imam samo tri prednosti. Prva je izkušnja. Tako je, ko se športne aktivnosti lotevaš prvič. Druga je kondicija. Te mi res ne manjka. Spreminjam samo lokacijo in način gibanja. In tretja - pes mora v vsakem primeru zjutraj na sprehod. Tudi jaz želim imeti kaj od tega. Naj me hudič vzame, če iz tega Golovca ne zgradim vrha.