Ali menite, da se je pri odnosu Slovenk in Slovencev do prehrane kaj premaknilo, odkar ste predstavili prvo televizijsko oddajo Zdravo, Tereza! in izdali istoimensko kuharsko knjigo?
Zagotovo! Ne morem verjeti, kakšen velik premik je od prejšnjega leta, a ne bom rekla, da je samo zaradi naše oddaje. Ljudje so se začeli biti odpirati na izraz zdrava prehrana, veganstvo in vegetarijanstvo. Običajno si lahko samo čakal besedni napad sogovorca, če bi omenil vegetarijanstvo. (Smeh.) Zdaj je teh »skremženih« izrazov vse manj in manj, obenem je vse več ponudbe za rastlinojedce. Predvsem me veseli to, da tudi gostinci vse bolj gledajo, od kod so njihove sestavine, ker je povpraševanje večje, in prav je, da smo pikolovski ob tem, kaj nam ponujajo in posebno, kaj dajemo v telo.



Katerega od vaših nasvetov smo najbolj posvojili?
Ravno to – od kod so prišle sestavine. Se pravi, da se vprašamo, ali je mleko od krave, ki ima lepo življenje, ali so jajca od veselih kokoši in ali je zelenjava prišla še nezrela do Slovenije iz Italije, ali smo se potrudili in šli do tržnice po domačo zelenjavo in sadje.



Ob predstavitvi druge kuharske knjige Zdravo, Tereza!, ki je na prodaj v vseh knjigarnah Felix, Mladinski knjigi in na www.teresamisu.com, so v ljubljanski restavraciji Romansa chefi Maxima pogostili goste s popolnoma vegetarijanskim menijem, ki so ga ustvarili po vaših navodilih in filozofiji. Mar to pomeni, da ste pripravljeni prepustiti štedilnik?
Zelo težko je bilo. (Nasmešek.) Sem omenila, da sem čakala, da me chef Peter iz Maxima – bil je glavni, da so jedi uspele tako zelo okusne – pokliče in vpraša za pomoč ali nasvet pri kakšnem receptu, ki sem jim ga poslala. Vendar vse tiho je bilo, celotna Maximova in Romansina ekipa je neverjetno profesionalna. Zelo pohvalno!


Tereza Poljanič je goste v Romansi razvajala na popolnoma drugačen način. Izbrala je lokalne in ekološke sestavine ter dokazala, da je lahko večerja popolna tudi brez mesa. 


Za glavno jed ste ponudili pesine njoke s poletnim pestom in veganskim parmezanom. Povejte, veliko navdiha še imate? Kaj ga oplaja?
Iskreno, za meni ob predstavitvi nove knjige, sem potrebovala kar nekaj dni, da mi je bil res všeč. Ker nisem tradicionalno trenirana chefinja naredim tudi kakšno napako, da se dokopljem do krožnika, ki mu lahko dam kljukico. Drugače pa črpam inspiracijo predvsem iz okolice in kaj nam v določenem obdobju ponuja narava.

Marelični cmoki so vam ljuba jed? Seveda ste jim dali svojo preobleko?!
Tako je, pripravili smo jih s paljenim testom brez laktoze, z vegansko pehtranovo kremo, orehovimi »drobtinami« ter marelicami.



Tereza, zares, se lotite kdaj česa iz mesa?
Seveda! Takrat, ko dobimo kakšnega domačega piščanca od mariborskega soseda ali pa kakšno svežo ulovljeno ribo, ko sem na Novi Zelandiji. Res pa sem zelo tečna, ko gre za vprašanje izvora mesa. Prepričana moram biti, da je imela žival lepo življenje, in s čim je bila krmljena, ni mi smiselno uživati nekaj, kar je napolnjeno z antibiotiki, hormoni in strahom.

Se je vaša filozofija kaj spremenila, odkar živite na Novi Zelandiji?
Ne, samo še bolj se je utrdila. Začelo me je bolj vleči v tradicionalne slovenske recepte in raziskovati našo kulinarično kulturo, ki je zelo bogata in zdrava!



Tereza, ste zdaj na počitnicah doma, pri mami? Pogrešate slovenska poletja?

Da, malo sem na počitnicah. In da, zelo pogrešam slovenska poletja, saj so res vroča. Na Novi Zelandiji so poletne temperature maksimalno 24 stopinj Celzija, kar pomeni, da smo zvečer v jopicah in dolgih rokavih. Pogrešam to, da sem lahko kar cel dan v oblekici. Zato bom ostala zvesta svojemu načrtu – enostavno bom redno skakala iz slovenskega v novozelandsko poletje!  


Tereza Poljanič in partner Žiga Zupančič, tudi režiser in soustvarjalec oddaje Zdravo Tereza! Živita v Aucklandu.