Starejši, tam nad 70, vedo povedati zelo direktno. Nikoli ne bom pozabila besed Brigite Avsenik, žene legendarnega Slavka Avsenika, ob bežnem srečanju: »Ja kaj pa je z vami? Tako ste suhi in upadli. Ste kaj bolni?« »Hmmm. Nisem. Samo žalostna. Bo že…« »Za na kmetijo takšni ne bi bili. Tam potrebujejo močne delavce. In kdo vas bo maral, če boste tako obupno izgledali?« Nisem jih še dopolnila 25. Moje življenje je bilo  vpeto med goro dela in brezno razočaranj. S slabo voljo se zbudiš in z njo ležeš spat. Tesno objet. Preden ugasneš edino luč v svojem življenju, morda prebereš knjigo. Nujno takšno, ki ti pomaga izjokati bolečino. Um in telo v vsakodnevnih opravilih delujeta mehansko. Rutinirano. Tako, čez palec, na desetih odstotkih dejanskih zmogljivosti. 

Verjetno sem takrat  prvo izgorelost prebolela kar na nogah. Za drugo, štiri leta po porodu, sem vzela polletni dopust. Ampak to je že druga zgodba. Prvič, nisem vedela, da telesna, umska in duhovna raven delujejo v medsebojni povezavi. Za drugo, kljub usvojeni modrosti izpred mnogih let, nisem imela dovolj razvitih samoorganizacijskih sposobnosti. Povedano drugače. Vsako tretjino sebe je treba vestno, vsakodnevno negovati. A vendar in vselej, zdravo življenje in vitalnost se začneta v glavi. In to hipoma, brez velikih predpriprav. Nekega dne presenetiš samega sebe, ko se iz srca nasmejiš sodelavčevi šali. Prijateljica te povabi na dolg sprehod v hrib in kar naenkrat odkriješ, kako se diha s polnimi pljuči. Po ravnem terenu namreč nikoli zares ne zadihaš. Zametke dobrega počutja hočeš nadgraditi. Takoj vzameš v roke koledar, da goro dela spremeniš v hrib. Najprej najdeš za gibanje v koledarju tri križce. Sčasoma dodaš še enega. Šegavemu sodelavcu se zavestno prilepiš na pete za pol ure na dan… 

Približno pol leta traja, da se na boljše počutje navadiš brez načrtovanja. Odločiš se, da je vsak dan treba narediti nekaj zase! Posledično se obveznostim, kljub krajšemu času za izvedbo, neverjetno viša kakovost. To se mi še vedno zdi fenomen, ki ga verjetno razumejo predvsem starši, ki z usmeritvijo svojih otrok v športne aktivnosti, uravnovesijo tudi njihovo vedenje in izboljšajo učni uspeh. Če notranja motivacija ni dovolj velika, poiščeš zunanje vzgibe v somišljenikih, ki vmes med sprehodom radi klepetajo o lepih rečeh. Nikoli in nikdar ne jamrajo o tem, kako je na tem svetu vse zanič. Ta del potrebuje nekaj letno vajo, ker se velikokrat zgodi, da želja po pozitivnem odnosu do ljudi in sveta zamenja tudi cel krog dolgoletnih in v žrtvenem testu zavitih prijateljev, kar zna biti boleče. Vsaj ena ura hitre hoje po svežem zraku ne glede na vreme, je idealen začetek za načrtovanje konkretnejših izzivov. Recimo: preteči polmaraton, zlesti na Triglav v enem dnevu ali prekolesariti Franjo. Nanje si pripravljen, ko te udobje v telesu zares naredi živega, prisotnega, srečnega. Vedno bom zagovornik izvajanja športnih aktivnosti v naravi, ker smo z njo povezani na vse načine. Prenovitev stanja duha je torej prvi korak. Šele po tem, ko dobro veš, kako delujejo letni časi na prostem, zaviješ v športno trgovino.