Kar je Ana vedela, a ni hotela vedeti. Strah jo je ohromil. Pravi, da tega ne bo preživela. Ker hčerki ne more več pogledati v oči. Ana, ki je zdaj v varni hiši, popisuje: »Vedela sem za to sramotno in grozljivo početje, vedela je tudi moja sestra, ampak partnersko nasilje je bilo močnejše od mojega razuma. In jaz nisem vredna, da živim.«

Ko je Ana doživela osebni zlom in jo je hčerka našla v krvi, nezavestno, sta skupaj s sosedo poklicali reševalce. Po odpustu iz bolnišnice so jo premestili v varno hišo, hči je še vedno v bolnišnici. Očeta ni več.

In zakaj imam jaz danes občutek, da sem naredila premalo, oni v parlamentu pa da so veliko? Zakaj danes, na ta dan, čutim predvsem okus po grenkobi?

Pod drugačnim vtisom pa sem zavoljo drugega pisma, ki so mi ga poslali iz državnega zbora, obešajoč se na dve besedi iz mojega preteklega uvodnika, iz česar so razvili ekspoze na 45 vrsticah, kaj vse so oni že naredili, delajo in še bodo naredili v boju proti nasilju nad žensko. Sprva sem jim mislila nemudoma odpisati (kar sicer počnem prav zdaj), nakar sem prespala noč. Namreč, nameravala sem jih vprašati, ali so se s tem dopisom oziroma zahtevo za popravek zmotili, morda me z vsebino samo dražijo? Ne vem, no, ali pač jaz ne razumem ničesar več. Pa sem se odločila, da jih tega ne bom povprašala, kajti so telo, s svojimi nešteto organi, in vedo, kaj delajo. Torej, oni so naredili to in ono, denimo od društva za Nenasilno komunikacijo so dobili bele pentlje in jih razdelili, potem jih je ministrstvo za delo povabilo k sodelovanju in oni so to možnost sprejeli ... Halo? Halo! Oni se odzivajo, kdaj bodo pa postali akterji v boju proti nasilju nad ženskami? Natančno o tem sem pisala. Noč mi je dala odgovor: sporočajo mi jasno, da je še slabše, kot sem mislila. Ampak bistvo mojega razmišljanja so spregledali, kajti spraševala sem se, ali ta verbalni sadizem, ki smo mu priča pri njihovem obkladanju v parlamentu, izvajajo tudi zunaj hrama demokracije? Besede in dejanja. Ko jih vidimo.

Zakaj imamo potem takšno katastrofalno stanje? Zakaj je toliko nasilja, zakaj so materinski domovi prenapolnjeni, zakaj je toliko mladostnikov na pedopsihiatriji, zakaj je toliko ločitev, zakaj je toliko odraslih zaznamovanih s krutim otroštvom, zakaj, zakaj, če pa naši oblastniki tako lepo govorijo, kako zelo lepo delajo?

Že dvajset let in še kakšno več pišem o nasilju nad žensko (skupaj z Oninimi novinarkami, Anito Ogulin, ženskami s SOS telefona, Društvom za nenasilno komunikacijo in seveda z bralkami in bralci One opozarjamo in organiziramo družbene akcije), pa z grenkobo spoznavam, da sama osebno nisem naredila prav veliko, danes se mi zdi, da skorajda nič. Vem, da smo reševale predvsem individualne primere in da jih ni bilo prav malo. 

In zakaj imam jaz danes občutek, da sem naredila premalo, oni v parlamentu pa da so veliko? Zakaj danes, na ta dan, čutim predvsem okus po grenkobi?