Vsaka nosečnost je bila moj preporod

Prvenec o vsakdanjem življenju vaše družine, ki ste ga napisali med izrednim enomesečnim dopustom, menda dosega mednarodni uspeh?

(Navdušeno pokima.) Knjiga je tik pred izidom še v sedmih državah po svetu. Pred dnevi smo z otroki na televiziji gledali film o neki pisateljici in navdušeno sem vzkliknila: »O, tako kot jaz!« Pa so odvrnili: »Ne, ti nisi pisateljica, ti si naša mami!« Sem bila kar malo užaljena. (Smeh.)

Kje je vaš podmladek v tem trenutku?

Po šolah in fakultetah. Ena od deklic je v bolnišnici zaradi noge, ampak ni nič hujšega.

Koliko so stari?

(Poda mi fotografijo družine. Na skrajni levi je nasmejana prvorojenka Carmina, ki so ji zdravniki zaradi srčne napake napovedali, da bo živela le do tretjega leta, a je dočakala 22 let.) Najstarejši Perico je star prav toliko, najmlajši Rafael pa je šestletnik.(Vmes v vrsti stoji še sedem hčerk in šest sinov, op. a.)

Čestitke! Ste zelo mladostna mama.

Hvala. Ste mislili, da bom videti starejša, kajne? (Smeh.) Stara sem petdeset let. V vsaki nosečnosti se mi je zdelo, kot bi doživela svoj preporod in bi se mi obnovila vsa koža. Želite ohraniti mladost? Imejte še enega otroka! Sama niti nimam časa za maziljenje s kremami proti gubam. Tudi ličim se ne. 

Povedano po resnici, ko sta mi umrla otroka, v določenem trenutku nisem imela več solz, da bi jokala. Nisem mogla razumeti – zakaj se mi to dogaja?! Razmišljala sem, da bi odprla okno in se vrgla v smrt. Pri zdravi pameti me niso ohranile tablete ali psihologi, temveč ljubezen do moža in primarne družine – mame, očeta, bratov in sester.  

Koliko časa vam vzamejo potovanja po svetu brez družine, ko promovirate knjigo?

Za to namenim dve ali tri potovanja na leto, nič več. Otrok in moža nimam s seboj, saj ni denarja pa tudi zaradi njihovih obveznosti ni mogoče. Pred kratkim so me sicer povabili, naj pridem med šolskimi počitnicami na promocijo v Južno Korejo, v Seul, z vso družino in bodo plačali vse stroške potovanja in bivanja, kar me je res prijetno presenetilo.

Svoj knjižni prvenec ste posvetili pred štirimi leti preminuli, že odrasli hčerki Carmini. Poleg nje sta vam umrla še dva otroka – Javi pri letu in pol, Montsita pa deset dni po rojstvu, ker se je rodila brez aorte. Govorite, kot bi bili vsi trije še ob vas. Jih še vedno tako močno občutite?

(Stiša glas. Ta postane nežnejši.) Seveda. Med sedenjem za jedilno mizo, ko se pogovarjamo, vsake toliko kdo med starejšimi otroki reče: »O, to hrano ima pa rada Carmineta!« Na njen rojstni dan pripravimo družinsko zabavo, da bi se poklonili spominu nanjo. Kadar otroke sprašujejo, koliko bratov in sester imajo, rečejo: »Sem eden od osemnajstih.« Tudi sama pravim, da jih imam toliko, devetnajsti pa je knjiga. (Nasmeh.) Mož mi je rekel, da je ta otrok najbolj težaven in zahteven od vseh, ker me toliko časa ni doma.

PREBERITE ŠE: Edina rešitev je ne imeti otrok

V kratkih zgodbah razkrivate, kako živite, in ponudite nasvete za družine z več otroki. Konkretne napotke.

Tako je, ne gre le za bla bla bla, ampak resnično stvar. Življenje, kot ga dejansko živimo iz dneva v dan. Filozofiranje je v redu, a kaj zares naredite, ko ste sredi svojih kričečih otrok ali prepira z možem in nikakor ne moreta uskladiti mnenj? Na svetu je ogromno ljudi, ki so vrhunski v svojih poklicih in dosegajo najvišje stopnje uradne izobrazbe, pa ne znajo biti dobri starši. Ne vedo, kako potolažiti malčico ali malčka, ko ponoči zajoka.

Vi se prav tako lahko pohvalite, da imate poklicno kariero, saj poleg tega redno hodite še v službo.

Drži. Vsak dan delam po pet ur – imam krajši delovni čas – od devete do 14. ure. Petindvajset let sem kot modna oblikovalka ustvarjala barve in vzorce v tekstilni industriji ter potovala v Pariz, London in Italijo, da bi bila v toku dogajanja. Zdaj sem že nekaj časa zaposlena na oddelku trženja v povezavi z modo. Delo na področju oblikovanja je kot ustvarjeno za žensko dušo. Od nekdaj sem bila rada lepo oblečena. K temu spodbujam tudi svoje otroke in moža, pa čeprav nimamo veliko denarja. 

Novembra predlani smo dobili naziv največja evropska družina leta 2015 ter nagrado. Vprašala sem, zakaj smo nagrajeni, pa sem dobila odgovor, da ne zato, ker imava osemnajst otrok, temveč ker se ves čas boriva zanje in zase ter znava v družino prinašati srečo. 

Ste večinoma lepo oblečeni?

Vedno, ne le v službi, tudi doma. (Poudari.) Nikoli se ne preoblečem v športno trenirko! Vedno želim biti elegantna, zato tudi nosim čevlje s štiri-, pet- ali večcentimetrsko peto. Otroci včasih rečejo: »Mamica, kako si lepa!« Tudi mož me pohvali. Zakaj se trudim biti urejena? Saj sem vendar z najpomembnejšimi ljudmi svojega življenja! Le zakaj bi bila zanje manj všečno odeta kot drugje?! Tudi otroke je treba že od mladih nog učiti, jim biti vzor, da cenijo lepo – v človeku in na njem.

V vas je neke vrste zdrava trma. Z možem sta se poročila, ko je bil osemindvajsetletnik, vi pa ste imeli 23 let. Ne glede na katastrofalen začetek, kar zadeva snovanje družine, sta vztrajala. Od kod ta moč?

Povedano po resnici, ko sta mi umrla otroka, v določenem trenutku nisem imela več solz, da bi jokala. Nisem mogla razumeti – zakaj se mi to dogaja?! Razmišljala sem, da bi odprla okno in se vrgla v smrt. Pri zdravi pameti me niso ohranile tablete ali psihologi, temveč ljubezen do moža in primarne družine – mame, očeta, bratov in sester. Sama sem bila ena od šestnajstih otrok, on pa prihaja iz družine s trinajstimi sorojenci. Tudi midva sva si želela ustvariti veliko družino, a zdravniki so nama po dveh zaporednih smrtih najinih dojenčkov rekli, naj ne poskušam več zanositi. Z možem pa sva bila istih mislih: Ne, prosim, ne! Nihče se nima pravice odločati o številu otrok namesto naju – ne mami ne minister ne duhovnik! (Dvigne glas.) Kaj se dogaja v najini postelji, zadeva le moža in mene. Kmalu se je rodil Perico, nato Juampi – oba zdrava. Sledila je Cuqui (izgovori se Kuki), katere aorta je bila zelo tanka, že ko je bila v mojem trebuhu, in zdravniki so rekli: »Gospa, če hočete, lahko splavite.« Ta predlog sem odločno zavrnila in po njenem rojstvu sva dobila še tri deklice – Magui, Tere, Rosito, za njimi Gabyja, Ano in Alvara. Pa dvojčka Pepeta in Pepo. Pri njej so se spet pojavile težave s srčkom. Potem sta se rodila zdrava Pablo in Tomas, za njima Lolita. Ona je imela prav tako srčno napako in pri petih dnevih starosti sva jo peljala nazaj v bolnišnico, ker ni mogla dihati. Kopica zdravnikov je odkimavala z glavo, da je stanje zelo resno in bo skoraj zagotovo umrla. Dva meseca na intenzivni negi, kjer je bila priklopljena na cevke, sem jo obiskala vsak dan in se vsakič razveselila, da je še živa. Njeni sosedi, mali bolniki v isti sobi, so umirali drug za drugim, Lolita pa se je borila in preživela. (Zmagoslaven nasmeh.) Zdravnika sem vprašala za mnenje in njegov odgovor me je presenetil: »Rosa, otroci s takšno hudo okvaro ponavadi umrejo. V vas, v vašem dotiku, vaši koži je očitno življenje, dihate ga.«

Kje je vzrok pogostih srčnih okvar pri vaših otrocih?

Eden od zdravnikov kardiologov iz Amerike nas je nekega dne poklical in prosil za sodelovanje, ker bi rad podrobneje proučil, raziskal, kaj se dogaja. To področje težko znanstveno raziskujejo, saj se starši ponavadi odločijo, da ne bodo imeli več otrok. Ne jaz ne mož nimava srčnih obolenj, tudi sorodniki ne. Oba sva zdrava, a ko se najin genski material poveže, gre očitno občasno nekaj narobe. A mi vztrajamo! Novembra predlani smo dobili naziv največja evropska družina leta 2015 ter nagrado (v vrednosti 5000 evrov, ki so jo donirali za pomoč drugim velikim družinam, op. a.) Vprašala sem, zakaj smo nagrajeni, pa sem dobila odgovor, da ne zato, ker imava osemnajst otrok, temveč ker se ves čas boriva zanje in zase ter znava v družino prinašati srečo.

V svoji knjigi pišete, kako preživeti v tako veliki družini in se celo zabavati. Po vaših besedah se najpomembnejše vsakodnevno družinsko srečanje dogaja za unikatno okroglo mizo.

Res je. Okrogla jedilna miza, ki je bila narejena le za nas, ima na sredini vrtljivo ploščo, podobno kot v kitajskih restavracijah. Kadar veliko ljudi sedi za pravokotno mizo, imajo bolj ali manj zakrit pogled drug na drugega. Pa še nekaj je – večino časa porabijo za to, da si podajajo stvari, drug drugega prosijo za vodo, kruh, hrano, olje, sol, se zahvaljujejo. Tako se je nemogoče zaplesti v skupni pogovor. Pri nas imava starša vse na očeh. (Nasmeh.) Denimo dva se prepirata, eden je žalosten, drugi je srečen, tretji ima problem, ki ga teži, četrtemu ni všeč jed, ki je pred njim. Vse v družini pa zanima, kaj se je komu zanimivega zgodilo tistega dne. Pepa me je pred kratkim prav prikupno prosila: »Mami, počakaj, bodi čisto tiho, ker moram na stranišče! Nočem spet priti nazaj, ko se vsi smejite, jaz pa ne vem, zakaj!« 

Največja vrlina človeka je, da se trudi ostati spoštljiv in se potem tudi opraviči – iz srca. Nujno pred otroki, če so bili priča prepiru. Otroci, katerih starši se ne pomirijo drug z drugim in gojijo sovražnost, zelo trpijo. Tudi v odraslosti. 

Med skupnim obedom ne gledate televizije.

Nikoli.

Predstavljam si, da je pri vas zelo glasno in pestro, sploh s toliko energičnimi dekleti na kupu.

(Smeh.) Res je. Zlasti ko gredo mlajši spat in se začne burna razprava s četverico najstarejših deklet – starih dvajset, devetnajst, osemnajst in sedemnajst let. Razlagajo o fantih pa kaj se je zgodilo v šoli. Pokamo od smeha, ki ga kar ni konec. Lepo se imamo.

PREBERITE ŠE: Znate reči oprosti?

Še nekaj je treba izpostaviti – kot trdite, sta z možem ne glede na vse vedno na prvem mestu.

Drži. Med pogovori s prijateljicami katera kdaj reče, da so njihovi otroci zanje na prvem mestu, potem šele pride na vrsto partner. Napaka. Mož mora biti prvi. Le če sem pripravljena dajati in ga ne zavračam, znam biti potrpežljiva, odložiti svoj ego na stran, bom imela njegovo podporo vedno, ko jo bom potrebovala. Le kadar so si starši blizu, negujejo bližino, bodo srečni tudi otroci. Morajo imeti občutek, da držita skupaj, to jih pomirja in krepi. Seveda se midva z možem kdaj pred njimi tudi skregava, to je normalno. Meni je denimo všeč rdeča barva, njemu pa modra. Največja vrlina človeka je, da se trudi ostati spoštljiv in se potem tudi opraviči – iz srca. Nujno pred otroki, če so bili priča prepiru. Otroci, katerih starši se ne pomirijo drug z drugim in gojijo sovražnost, zelo trpijo. Tudi v odraslosti. Od otrok ne smemo zahtevati, jih izsiljevati, naj se postavijo na stran enega ali drugega. Včasih nama sami rečejo: Mami, oči, pojdita malo po svoje, pogovorita se v miru, zdaj sta živčna. Želijo si sprave, tako ali drugače.

Zanimiv je vaš pogled na spolnost med zakoncema – po vašem prepričanju denimo trije meseci brez seksa že pomenijo, da imata hudo težavo?

Vsekakor. Glavna naloga žene je sprejemati moževo naklonjenost in tako ohranjati telesni stik, seveda pa mora tudi on ostati moški, kot se šika. (Nasmeh.) Prav je, da se ne prenehata podarjati drug drugemu in znata to ceniti. Ne smeta dopustiti izgube občutkov ljubljenosti in sprejetosti. Le tako se lahko ne nazadnje odpreta tudi drugim ljudem, sta bolj prisotna tukaj in zdaj. Pomirjena s seboj. 

Najprej globoko vdihnem in izdihnem. Ne dovolim si, da bi se predala živčni vojni. Osredotočim se na to, kaj je res nujno narediti takoj in katere stvari lahko malo počakajo. 

Se morda znate umiriti in biti bolj potrpežljivi tudi zato, ker imate odprte oči za estetiko? Konkreten primer: najdete denimo celo čas za okrasitev jedilne mize.

(Pokima.) V vsaki sekundi je mogoče najti lepoto. Kot oblikovalka sem ustvarjalna. Na poti iz službe naberem liste in cvetje ter jih položim na družinsko jedilno mizo. Spet drugič mi cvetlice prinesejo otroci. Včasih je dovolj že lepo izrezljan pomarančni olupek s svečko. Kako drugačno, skoraj slavnostno vzdušje je takoj – brez dodatnih stroškov! Naše skodelice in krožniki so iz keramike, nikoli plastični ali za enkratno uporabo, čeprav bi bilo to kdaj mogoče bolj praktično, ker ni treba pomivati posode. Kadar sediš za domiselno, elegantno pogrnjeno mizo, se počutiš udobno. To ti lahko naredi dan!

Kaj naredite ob dnevih, ko se planeti vrtijo tako, da je med ljudmi več napetosti?

O, ja, pridejo dnevi popolnega kaosa, ki pa pri nas ponavadi traja le kakšnih pet minut. Primer: ura je pet popoldne. Otroci se vrnejo iz šol. Prvi joče, ker ga je drugi spotaknil in je padel. Voda v loncu za špagete že vre, tretji me prosi, naj mu pomagam razumeti, kaj mora narediti za domačo nalogo; četrti se tepe s petim in temu teče kri; hkrati se oglasita telefon in zvonec pri vratih – kjer me soseda prijazno sprašuje, ali ji lahko dam nekaj krompirčkov, ker jih je pozabila kupiti. Kaj naredim? Najprej globoko vdihnem in izdihnem. Ne dovolim si, da bi se predala živčni vojni. Osredotočim se na to, kaj je res nujno narediti takoj in katere stvari lahko malo počakajo. Ugasnem ogenj, povem vsakomur posebej, da bom pomagala, le malo mora počakati. Izpolnim obljube korak za korakom. Včasih pa preprosto zavpijem: »Dovolj! Gremo vsi ven. Takoj!« Na svežem zraku v naravi tudi največja napetost izpuhti.

PREBERITE ŠE: Razdiralna so neizrečena čustva

Ste kdaj že katerega od svojih mladičev po poti ali med nakupovanjem izgubili?

Seveda, to je povsem normalno. Se zgodi – tudi najboljšim staršem! K sreči so se vedno našli zelo hitro, še preden je kateri doživel resnično stisko. Za preprečevanje izgubljanja imamo pogosto na sebi oblačila enakih barv. Pomaga! (Smeh.)

Kako se vozite skupaj v avtomobilu? Jih imate več?

Imamo neke vrste kombi, a je še vedno premajhen za vse, zato se včasih prevažamo malo nelegalno – z več kot devetimi potniki, kot je zapovedano. Kaj pa naj storimo? Naš zakonik ne predvideva tako velikih družin. 

Mama naj bi naredila večino stvari v gospodinjstvu – sama, ker je to njena hiša. Čistila, prala, likala, kuhala in tako naprej. Pri nas ni tako. Živimo pod isto streho in vsak ima svoje naloge, pomaga po svojih zmožnostih. 

Kako vam uspe preživljati družino, plačevati interesne dejavnosti, treninge in podobno?

Vsak od nas je navajen delati. Takoj ko otroci ugotovijo, v čem so dobri, in se v tem izpopolnijo, lahko sami poskrbijo za svojo žepnino oziroma dodatne izdatke. Nekateri inštruirajo matematiko, drugi poučujejo kaj drugega.

Nekaj vam vendarle težko verjamem, saj se mi zdi pravi čudež – da pri vsem tem najdete tudi čas le zase, prvo osebo ednine?

(Smeh.) Mama naj bi naredila večino stvari v gospodinjstvu – sama, ker je to njena hiša. Čistila, prala, likala, kuhala in tako naprej. Pri nas ni tako. Živimo pod isto streho in vsak ima svoje naloge, pomaga po svojih zmožnostih. Eden pripravi mizo, drug pospravi. Vsi znajo kuhati že kot triletniki – česar se naučijo v igri, nihče jih v nič ne sili. Sčasoma se vsak zave, da prej ko bodo stvari urejene, prej bomo imeli čas zase, zato smo motivirani. Nekateri radi igrajo tenis, drugi stavijo na kavo in klepet s prijatelji, tretji požirajo klasične romane, četrti tečejo.

PREBERITE ŠE: Vzgoja brez meja

Vi radi berete klasične romane?

(V rahli zadregi in malo navihano.) Ne preveč. Na začetku, ko sem se poročila z intelektualcem, ki veliko bere, sem se mu hotela nekako približati tudi tako. Namesto da bi brala filozofske spise, ki me ne zanimajo, sem sklenila kompromis. Vsake toliko vzamem v roke ljubezenski roman. Romantično dramatično čtivo, ko se vživim v princese, kraljice in kralje, me sprosti. Zares uživam. Vsak mesec preberem kakšno novo ljubezensko zgodbo in s tega vidika sem pravi knjižni molj. (Smeh.) Kdo bi si mislil!

Zakaj?

V šoli sem brala le tisto, kar je bilo nujno. Večinoma sem povzročala težave s klepetanjem in glasnostjo. Kot precej porednega in nemirnega otroka so me učiteljice pogosto poslale iz razreda, ker sem motila pouk. Prav zato zdaj laže razumem svoje hčerke, če me kdaj zaradi njih pokličejo k ravnatelju. Kakršna mama, takšna hči! (Smeh.) 

Treba je videti še koga drugega kot le sebe. Biti prijazen, sočuten in pripravljen pomagati. 

So fantje bolj pridni?

Niti ne. V veliki družini, kot je naša, je vedno kdo, ki je pameten, in drugi ne preveč inteligenten.

To se pa malo grozno sliši, da se tako opredeli svojega otroka.

Kje pa, ni mišljeno slabo! To je realno. Nekdo bo denimo kljub temu, da ni sposoben doštudirati prava, lahko izjemno uspešen kot kuhar ali celo kuharski mojster, ker je hkrati zelo ustvarjalen. Ali pa bo športnik ena a – pri nas imamo veliko nadarjenih nogometašev, ki vztrajno trenirajo in že prejemajo pokale. Brez skrbi! Vsakogar od otrok imam zelo rada – z zavedanjem, da je edinstven, neponovljiv.

Od prav vseh svojih deklet in fantov pa enako zahtevate nekaj – da so srečni. Po kakšni formuli je to mogoče doseči?

Z možem jim pomagava doumeti, da se človek še najbolj približa sreči, če kar najhitreje najde poklic, dejavnost, v kateri uživa. To je zelo pomembno, saj bo to počel vse življenje – vsak delovni teden v povprečju osem ur na dan. Seveda pa jima hkrati od začetka postavljava tudi meje – kaj si lahko dovolijo, kako vzpostavijo in negujejo spoštovanje do sebe ter drugih. Brez tega bi se izgubili in postali le še eno novo nesrečno bitje v pretežno egoistično naravnani sodobni družbi, kjer so ljudje sami, zaprti v svoje prazne, namišljene svetove. Treba je videti še koga drugega kot le sebe. Biti prijazen, sočuten in pripravljen pomagati. Ste prepričani, da znate zares dajati?