V njegovem glasu začutim skrb in naglico. Celo tisočletje dolga temna pot do sobe z ultrazvokom … Ko zdravnik potuje po mojem trebuhu, si skoraj ne upam dihati, sprele­tavajo me mraz … strah … tema … gluhota … bobnenje … nato pa kot žebelj v glavi od­daljeni zdravnikov glas, ki se prelomi: »Žal mi je … vaš otrok je mrtev.« Tema … tema … tema … tema … tema … tema … tema … tema … tema … tema … do smrti … 

Topo bobnenje v glavi postane močnejše … kladivo udarja tam nekje, kjer je bilo včasih srce … ledeni mraz zapuhti od tam, kjer je bila nekoč sreča … Moja usta so suha, iz njih ni besede, moje oči so prazne, iz njih ni nobene solze, moje srce je obstalo, kakor je obstalo srčece mojega še nerojenega otroka. Nočem verjeti zdravnikovim besedam. To ni mogoče! Ko pogledam zdravniku v oči, pričakujem, da se bo nasmehnil in rekel, da je bila pomota in neumna šala. Gleda me resno, mirno, z blagim obžalovanjem, z neomajno gotovostjo. Ali je res dokončno? Je to mogoče? Ni rekel, da je otrok v nevarnosti, ni rekel, da ne ve, kaj se dogaja, ni rekel, da bo pomagal. »… vaš otrok je mrtev …« Dokončno, neizprosno. 

V črepinje se je sesul svet pričakovanja, sreče, upanja. Na glas ne sprašujem ničesar, le v glavi vrtajo topa vprašanja: zakaj, kako, kdo je kriv, kaj sem storila narobe? Kakor robot brez misli in čustev sledim navodilom zdravnika in sester. Storim vse, kar mi rečejo. Zdravnik mi ponudi pomirjevalo, brez besed vzamem tabletke in jih popijem z vodo. Življenje se je ustavilo, a moje telo kljub temu živi. Moje telo živi z mrtvim otrokom v sebi … Na oni strani teh trenutkov ne vidim ničesar, nobenega veselja več, nobenega upanja in ne ljubezni. Srce je strto, strto do konca, največja sreča se je z zdravnikovimi besedami spremenila v popoln, čisto črn nič. 

Čez čas mi zdravnik ponudi telefon in reče, da lahko pokličem svojega moža. Ne trenem z očmi, ubogljivo, kakor za vse večne čase vdana v usodo s trdimi, kakor olesenelimi prsti odtipkam telefonsko številko. Nekaj časa poslušam grozeč tuuuuu … tuuuuu … Gašper se oglasi, njegov glas je prešeren, čeprav se začudi, da ga kličem tako kmalu. Ne sluti, da mu sporočam smrt. Ker molčim in goltam žalost, povzame besedo in reče: »S tvojo mamico sva pravkar odprla steklenico viskija, sva že kar začela praznovati …« 

Bolečina mi je ohromila grlo in ne morem reči ničesar. Gašper s temno slutnjo v glasu vpraša: »Kako je s teboj? Si dobro?« 

Zdaj moram hitro izreči, sicer ne bom nikoli … S strašnim glasom, ki se ga sama ustrašim, rečem: »Gašper, najin otrok je mrtev …« 

Zaslišim tišino, ko mu v vedro srečnega pričakovanja vržem vest o smrti. 

»Kaj … kako … ne razumem, kaj … kaj …« Nekaj časa tišina in nato: »Takoj pridem k tebi,« reče, a čutim, da še ni mogel doumeti boleče resnice. 

»Ne … še … ne še …, otroka moram še roditi …« 

Ne počakam več na njegove besede, nočem več slišati njegovega glasu, sama hočem dotrpeti svoj obup, zame ni tolažbe. Slušalka mi kar sama zaropota nazaj na vilice. 

Pomirjevala začnejo delovati, napol sem v snu, napol se zavedam, da sem izgubila novo življenje. Nič se ne bojim bolečin, ne motijo me. Fizična bolečina zame ni pomembna, prevpije jo bolečina srca. Ta je hujša kot vsi ostri krči, ki vse bolj prevevajo telo. Z ubito dušo ne čutim bolečine, ne čutim ničesar, le neskončno žalost, neskončen obup, ko vem, da moram roditi brezup, roditi mrtvo dete, svoje mrtve sanje. Roditi moram dete, ki ne bo zajokalo in ne bo odprlo oči, ko bo prišlo na svet, ki ga ne bom mogla stisniti k sebi, ne začutiti sreče ob novem rojstvu. Vnaprej je določen smrtni izid mojega boja, nobene možnosti nimam več, da zmagam, da rodim novo bitje, ki ga ljubim bolj kot sebe. 


*Z zgodbo Vedno mislim nanj je na šestem Oninem natečaju leta 2002 zmagal avtorica Miljana Dolinšek. Rdeča nit natečaja je bila rojstvo.

Jutri ne zamudite nadaljevanja zgodbe Vedno mislim nanj.